Riccardo Muti bo drevi ob 20. uri nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Izbral si je program, kot ga ne bi nihče, pa tudi uganil ga ne bi. Georges Bizet: Simfonija št. 2 v C-duru »Rim«, Anatolij Konstantinovič Ljadov: Uročeno jezero, op. 62 in Franz Liszt: Preludiji, S 97. Riccardo Muti bo kmalu praznoval svoj 81. rojstni dan, saj je bil rojen 28. julija 1941. Koncerta se bo udeležilo precej Ukrajincev, povabljenih kot članov Ukrajinskega mladinskega orkestra. Muti je leta 2018 imel Koncert prijateljstva prav v Kijevu in mnogi se tega spominjajo kot izjemnega dogodka na trgu pred cerkvijo svete Sofije. Med drugim so izvedli Va pensiero iz Verdijevega Nabucca in Verdijev zborovski cikel Quatro pezi sacri. Ob delu Aarona Coplanda Lincolnov portret je tekst recitiral John Malkovich. Vse Koncerte prijateljstva snema in predvaja RAI kot medijski sponzor in svojo programsko obvezo. Na svojem zadnjem Koncertu prijateljstva v svetovnem romarskem Lurdu je dirigiral Vivaldijev Magnificat, Mozartovo Ave verum corpus, Mozartov Koncert za rog št. 1 K 412, Verdijevo Stabat Mater in Verdijev Te Deum. Prišlo je deset tisoč ljudi.
Riccardo Muti ob izidu knjige leta 2012
Slavni italijanski dirigent Riccardo Muti je že svojo sedemdesetletnico leta 2011 počastil z izidom spominske avtobiografije Najprej glasba, potem besede pri Rizzoliju. Knjiga je ob izidu ravno v času Mutijeve precej nenadne, šokantno odmevne bolezni v svetovnem tisku (tudi v Delu) in hitrega umika iz Chicaga, kjer je komaj prevzel vodenje Chicago Symphony Orchestra, na enomesečno zdravljenje v Milanu in počivanje doma v Ravenni, vzbudila izredno zanimanje in v enem mesecu so bile prodane tri izdaje. Radovednost bralcev je bila izredna, vprašanje pa je, koliko so poznavalci glasbene scene tako v Italiji kot zunaj nje po prebrani knjigi v celoti zadovoljni. Bolj zadovoljni pa so v Trstu, kjer so mu na slavnostni seji tržaškega občinskega sveta podelili naziv častnega meščana za Koncert prijateljstva med Italijani, Slovenci in Hrvati leta 2010.
Naslovnica angleškega prevoda
Problemi avtobiografij (biografij in knjig intervjujev) med umetniki, tokrat še posebej glasbeniki in dirigenti, so večji, kot se jih da videti na prvi pogled. Vsi so veliko večje umetniške osebnosti, več vedo, imajo več svetovnih izkušenj in srečanj s svetovno glasbeno (in nemalokrat družbenopolitično) elito, z instrumentalnimi solisti, pevci, režiserji, odrsko, koncertno, menedžersko, glasbenozaložniško, festivalsko sceno, kot se lahko pokaže v knjigi. Knjiga je zanje strup, zaužit proti sebi. Po malem vse te knjige razočarajo, kot v zadnjem času Claudia Abbada, Daniela Barenboima, Zubina Mehte, Simona Rattla, Valerija Gergijeva in sedaj še Riccarda Mutija. Herbert von Karajan je bil vse življenje, kot veste, zelo spreten organizator. Za svojega biografa si je že pred desetletji izbral športnega novinarja, specialista za avtomobilske dirke, seveda pa so o njem napisali knjige še drugi. Zadnja knjiga njegove vdove Eliette von Karajan pa je precej nebogljena. Carlos Kleiber, po opravljeni anketi med stotimi dirigenti letos spomladi najboljši dirigent vseh časov, nikoli ni dal nobenega intervjuja, kaj šele pisal. O mnogih drugih so monografije napisali profesionalci; o Kleiberju so izšle že tri knjige. O Riccardu Mutiju jih je še več, zlasti o delovanju v milanski Scali, med njimi je ena intervjujev z njim o Mozartovih operah in njegovih interpretacijah; kratka, a zelo lucidna. Muti je dokazal, kako natančno zna analizirati zlasti tri Da Pontejeve opere, ki jih najraje dirigira.
Riccardo Muti v Lurdu
Avtobiografija Najprej glasba, potem besede je hibridna; hoče povedati vse, a na način samoredukcije, na posameznih mestih samocenzure, samoomejevanja kot samohvale, ker mu je beseda »kariera« parolla terribile, a tudi strahu, da bi se vse preveč razraslo in postalo nepregledno, kar je logično spričo Mutijeve polstoletne navzočnosti v javnem in mednarodnem glasbenem življenju (če ne štejemo njegovega delovanja kot otroka in mladostnika, saj je nastopal kot violinist že pri dvanajstih letih, pri petnajstih kot pianist, ki je v nekaj letih z lahkoto igral Schumanna, Chopina, Liszta in celo virtuozne etide Sigismunda Thalberga). Muti se izogiba opisovanju negativnih plati svojih izkušenj, čeprav nekatere omenja. Na primer trikratno prekinitev koncerta v Londonu spričo glasnih klicev v dvorani Svobodo Šaranskemu! (ruski disident Anatolij Borisovič Šaranski), ko je v Aleksandru Nevskem Sergeja Prokofjeva pela Irina Arhipova Šaranski (Muti se je verjetno zmotil, saj ni bila disidentova žena, niti ni jasno, s katerim Šaranskim naj bi se poročila, saj tega priimka v njeni biografiji ni, je pa študirala pri profesorju Šavranskem). Ali škandal v Salzburgu, ko je leta 1992 zapustil festival tik pred premiero Mozartove opere La clemenza di Tito spričo nestrinjanja z režiserjema, zakoncema Ursel in Karl-Ernst Hermann… Noče biti opravljiv ali celo hudoben; ostaja, kolikor se da, a ne vedno, uomo di gusto in uomo di mondo. Čuti pa se, da ga je dostikrat zasrbel jezik!
Riccardo Muti na enem izmed novoletnih koncertov Dunajskih filharmonikov
Toda kaj bi bila lahko summa summarum njegove avtobiografije? Najprej zavest in eksplicitno izražena teza, da je glasba največja iznajdba človeškega uma, najdragocenejša in najkvalitetnejša; svet, ustvarjen iz popolne tišine in neobstojnosti nečesa predeksistenčnega ter zato največja abstrakcija. Drugo, zavest o absolutni dolžnosti slehernih državnih kulturnih politik, da varujejo, negujejo in aktivno podpirajo glasbeno kulturno dediščino in hkrati aktualno, sodobno ustvarjalnost in poustvarjalnost. Tretjič, prepričanje, da ni možno doseči umetniških rezultatov brez nenehnega, vseživljenjskega študija, poleg nesporne izvorne glasbene nadarjenosti. Četrtič, da se je treba za dosego teh ciljev izpostavljati tako na osebni, osebnostni kot vsakršni javni ravni. Petič, da je treba imeti kulturno vizijo in svoj umetniški kredo. Zgodovina umetnosti še nikomur doslej ni dala nobenega »popusta«!
Muti svojega odhoda iz Scale ne pojasnjuje
V Mutijevi avtobiografiji se to pokaže v premajhni izpovedni moči; zlasti ker je bil v milanski Scali po devetnajstletnem vodenju (1986–2005), koncertnem sodelovanju od leta 1970 in opernem od leta 1981 konfliktno obglavljen, z glasovanjem ansambla proti sebi, v sporu z administrativnim vodstvom, ki pa spričo organiziranosti delovanja sega vse do županstva, regije in države ter po vsakokratnih volitvah menjave vodstva po strankarskem ključu. Odgovora na svoj odhod iz Scale Muti tudi tokrat ne daje, kar je potuha za vse, ki so proti vrhunski operi, umetnosti in kulturi, kar se kaže v krizi 14 državnih glasbenih ustanov v zadnjih letih z drastičnim, večstomilijonskim rezanjem sredstev zanje iz državne blagajne. V Milanu je doživel boleč poraz, tako da že dobrih pet let ni prestopil praga svoje Scale. A pred njim ga je Claudio Abbado, vendar o tem Muti ne piše, čeprav ga je prav on prvi angažiral v Scali. Prav tako ne omenja dirigenta Daniela Barenboima, ki je kot psiček pritekel na Mutijev izpraznjeni položaj v Scali in kjer je še sedaj! Morala zgodbe: dvajset let se trudiš, da bi z ansamblom dosegel nekaj velikega, nato te svoji zabodejo v hrbet in tvoj položaj dobi nekdo, ki se ni nič trudil! Mediokritete ubijejo genija!
Riccardo Muti v Chicagu
Se pa spominja ponovitve zbora Va pensiero v Nabuccu 7. decembra 1986, ki je naletela na svetovni odmev, ker je bilo to prvič v tej operi v zgodovini Scale in prvič po Toscaniniju, ki je vztrajal, da bisi v predstavo ne sodijo. Opisi naelektrenega ozračja v dvorani, zbora na odru v napetem pričakovanju, kako se bo dirigent odločil po treh glasnih klicih bis v dvorani, premiera Bettina Craxija v častni loži, Mutijevih dilem in občutkov, kaj naj stori, in se naposled odloči za ponovitev, so med najlepšimi v knjigi. Glasba je čudež tudi nekega trenutka!
Nasploh pa v knjigi manjka Mutijeva samorefleksija o svoji vlogi v kulturnem svetu. Kdo sem, kaj sem in za kaj sem? Manjka mi Mutijev ne! vsemu, kar je proti tistemu, kar on z odliko počenja več kot petdeset let in si je s tem pridobil svetovno slavo in veljavo! Manjka mi tisto, s čimer se je civilno prebudil šele letos spomladi v Rimu na predstavah Nabucca (s ponovitvami Va pensiero) ob 150. obletnici združene Italije, ko je javno napadel premiera Berlusconija spričo finančne restrikcije sredstev za kulturo.
Muti in pianist Radu Lupu
Problem pisanja o sebi v prvi osebi in s svojimi literarnimi močmi je povezan z neizmernim egom umetniške osebnosti, brez česar na svetovni sceni nihče ne preživi. Ta ego pa ne dovoljuje drugim osebam in osebnostim, da zaživijo v svojem spominskem ambientu in konotacijah, četudi so bila srečanja številna, profesionalno in življenjsko kvalitetna, celo prijateljska. Muti kot da nikogar ne občuduje ali njega nihče več ne fascinira. Morda je prišel ali priplezal previsoko, in ko si na Triglavu, lahko gledaš le še navzdol in v osamo.
Glasbenik je vedno in povsod le sam
Najboljša misel Riccarda Mutija v vsej knjigi, vsaj zame, je naslednja: »Glasbenik je sam: v iskanju interpretacije, nasproti partiture in pri dolžnosti prinesti jo pred orkester in iz orkestra občinstvu. Mislim na samost v garderobi pred koncertom in po njem, med njenim mentalnim podoživljanjem, vedno v iskanju perfekcije. Zadnje čase, če imam le en dan časa, se sam odpravim v Apulijo: med njene stoletne oljke, rdečo zemljo in Friderikove gradove. Tam ponovno najdem obraze in glasove moje preteklosti ter se lahko zaustavim in poslušam tišine, ki bodo izvir glasbenega navdiha. Iščem tisto samoto, ki me je vedno spremljala na poti okoli sveta kot prijateljica, ki mi je razodela mnoge poteze samega sebe. Nekega dne sem hčerki Chiari, ki se je odločila za gledališko kariero, zapisal: ‘Če ti ne uspe, te čaka življenje v osamljenosti in razočaranju, če ti uspe, pa življenje v osamljenosti in delu!’«
Mutijeva poroka
Pazljiva primerjava omemb drugih svetovnih dirigentov bi pokazala, da o nikomer ne pove nič zelo jasno analitičnega, kaj šele sugestivnega ali zanj vplivnega. Ponavlja se vzorec, značilen za vse avtobiografije; največje navdušenje velja za prve učitelje, tja do konca študija in prvih angažmajev. Od tod simpatije do direktorja konservatorija Nina Rote v Bariju, pianista Vincenza Vitaleja in prvega, ki mu je sugeriral študij dirigiranja, direktorja konservatorija v Neaplju in prvega učitelja dirigiranja Jacopa Napolija, v Milanu zatem profesorja dirigiranja Antonina Votta, nadaljevalca Toscaninijeve tradicije v Scali, profesorja kompozicije Bruna Bettinellija in profesorice petja Marie Carbone. Ob prvih angažmajih v Firencah goji odkrite simpatije do ustanovitelja Maggio musicale fiorentino Vittoria Guia in tamkajšnjega umetniškega vodje Romana Vlada, ob povabilu v Salzburg leta 1971 kajpada Herberta von Karajana… Ob svojem delovanju pri New Philharmonia v Londonu je Muti pri osebnostih že zelo redkobeseden; omenja le Walterja Leggeja, ustanovitelja orkestra 1945, princa Charlesa, priložnostnega čelista in lorda Arnolda Weinstocka, medtem ko ga je britanska kraljica Elizabete II. obiskala v garderobi po koncertu v Scali leta 2000. Podobno skop je pri Philadelphia Orchestra v ZDA, kjer mu je bil očitno všeč le dirigent (pred njim) Eugene Ormandy. Vrhunec je bilo leto 1980, ko je bil Riccardo Muti glavni dirigent Philadelphia Orchestra, umetniški direktor Maggio musicale fiorentino in glavni dirigent v Londonu, poleg vseh drugih obveznosti. Še danes se sprašuje, kako je to zmogel!
Riccardo Muti na Koncertu prijateljstva v Kijevu leta 2018, foto Silvia Lelli
O prijateljevanju s Carlosom Kleiberjem bi lahko povedal precej več, na primer o njegovi radovednosti, kako Muti dela z zborom v Scali, o njunih srečanjih v Mutijevi hiši v Anifu pri Salzburgu, o vsebini njegovih na moč kritičnih pisem, pa kako mu je med jokom po telefonu povedal, da je umrla njegova žena Stanka Brezovar, po smrti ob prvem komemorativnem koncertu s Slovensko filharmonijo v Ljubljani in obisku njunega groba na Konjšici ter ponovitvi koncerta v Ravenni! Škoda!
Če ženska vdre na vajo, se z njo poročiš
Družina je Riccardu Mutiju sveta in o njej le malo govori. Zelo simpatična pa je anekdota, kako je spoznal bodočo ženo, sedaj slavno voditeljico festivala v Ravenni Cristino Mazzavillani. Med dirigiranjem na vaji v dvorani Puccini v Milanu je nenadoma zelo hrupno vstopila neka poskočna študentka petja pri Marii Carbone, misleč, da je tam vaja za zbor, in s svojim neobičajnim vedenjem vse zmotila. Muti je vajo ustavil in jo nagnal iz dvorane. Potem pa se je užaljeno pozanimala, kdo je ta »Moro«! Reklo mnogo hrupa za nič tu ni držalo: 1. junija 1969 sta se poročila (in sta skupaj še danes!). Prav tako simpatična je občasna uporaba neapeljskega dialekta za opis študija na resnem konservatoriju lumbard, kjer je sicer manjkal humor Mutijeve mladosti.
Riccardo Muti v Lurdu 11. julija letos
Med mnogimi osebnostmi, ki jih je Riccardo Muti spoznal v pol stoletja, omenja morda le kakih pet, deset odstotkov ljudi, pa še te bolj na kratko. Srečanje s papežem Janezom Pavlom II. je imel tako v Scali kot v Sikstinski kapeli v Rimu, za sedanjega papeža Benedikta XVI. še ni dirigiral, spominja pa se njegovih obiskov koncertov in predstav v Münchnu in Salzburgu poprej. Je pa napisal uvod v njegovo znano povabilo svetovnim umetnikom pred dobrim letom dni Laudate Dio con arte. Na to je v knjigi navezal svoj odnos do sodobne sakralne glasbe; označuje jo kot propadlo, banalno in površinsko, prav takšni pa so teksti. Obžaluje, da se odrekajo tako veliki tradiciji italijanske sakralne glasbe, ki sega od Palestrine do Renata Parodija. Prav tako obžaluje, da v Italiji ni živahne in plemenite ljudske tradicije izvajanja sakralne glasbe, tako kot se kaže pri črncih z njihovimi gospeli.
Riccardo Muti se zahvaljuje Johnu Malkovichu v KIjevu, foto Silvia Lelli
Med pevci omenja Mario Callas, čeprav se je z njo slišal le po telefonu, ko ga je poklicala v Ameriko, in Renato Tebaldi, s katero prav tako ni delal, je pa hodila na njegove vaje in spremljala njegovo delo v Scali. V glavnem mozaično prepleta spomin na večinoma že pokojne glasbenike ali starejše, kot so Cesare Siepi, Nicolai Gedda, Nicolai Ghiaurov, Christa Ludwig, Giuseppe Di Stefano, Renata Scotto (kot Traviato, ob kateri načenja problem visokega Es na koncu prvega dejanja). Muti se v knjigi loteva le dveh »filoloških«, kot pravijo Italijani, problemov izvajanja Verdijevih oper. Poleg Traviate, kjer Es sam tolerira; simpatičen je opis nastopa mlade sopranistke Tiziane Fabbricini, še visoki C v Manricovi ariji Di quella pira l’orrendo foco, ki pa ga zavestno črta, češ da te note Verdi ni zapisal. (To je sicer res, a Julian Budden v svoji monografiji o Verdiju trdi, da so nekateri tenoristi C peli že tedaj in da je Verdi to vedel in avtoriziral oziroma temu ni nasprotoval.) Muti pravi, da je analiziral številne posnetke te arije in ugotovil, da tenoristi večinoma sploh ne pojejo C, ampak pol tona ali cel ton nižje! No, o neefektnosti arije brez C na koncu pa molči!
Svjatoslav Richter, fotograf na poroki
Med instrumentalisti mu je bil očitno zelo ljub pianist Svjatoslav Richter, »fotograf« na njegovi poroki, s katerim je imel posebno doživetje z Ravelovim Koncertom za levo roko. Ker se je pianist zmotil oziroma padel v spominsko luknjo, sta se potem skupaj odločila, da ves koncert za bis ali »kazen« ponovita!
Dirigiral je pianistom Robertu Casadesusu, Emilu Gilelsu, Paulu Tortelieru, Rudolfu Serkinu, Claudiu Arrau, Mauriziu Polliniju, violinistu Yehudiju Menuhinu… Podrobna analiza, koga ne omenja, bi morda odgovorila na vprašanje, s kom vse je delal in mu dirigiral, a ga v bistvu ni imel ravno rad. Tako preseneča zamolčanje dolgoletnega direktorja dunajske Državne opere Ioana Holenderja in nasploh sodelovanja s tem ansamblom na Dunaju, čeprav je Verdijevo Aido prvič dirigiral v hiši ob Ringu že leta 1973 in ga je v pismu pohvalil sam legenda dunajske dirigentske tradicije Hans Swarowsky. Verjetno je Holenderju zameril, ker mu po porazu v Scali ni dal nobene premiere na Dunaju, dobil pa jih je še več v Salzburgu (na poletnem in binkoštnem festivalu) in lani prvič v Metropolitanski operi v New Yorku! Prav tako zamolči delovanje v Münchnu, v pariški operi pa omenja spor s slovitim intendantom Rolfom Liebermannom leta 1973 zaradi francoske verzije in drugačne režije Trubadurja, potem ko je zbolel sloviti Luchino Visconti. Ko mu je Liebermann dejal: »Vi ste premladi, Muti, da bi si dovolili zapustiti Opéro!«, je vstal (verjetno zaloputnil z vrati) in zapustil Pariz!
Riccardo Muti
Malo je spominov na srečanja s skladatelji, kot so bili Nino Rota, Luigi Dallapiccola, Carl Orff v Berlinu, vendar pa Muti v knjigi zavrača očitke, češ da ne izvaja del sodobnih skladateljev; jih, a se o tem premalo piše. Omenja Sciarrina, Manzonija, Francesconija, Vacchia, Fedeleja in Sollima. V Ameriki v Philadelphii pa je bila njegova dolžnost izvajati sodobne ameriške skladatelje!
Med režiserji je v Italiji najraje delal z Georgeem Strehlerjem in Luco Ronconijem s scenografom Pierom Luigijem Pizzijem, pa še z Robertom de Simonejem in Liliano Cavani, med tujci Antoinom Vitezom in Miklósom Jancsóm. V Salzburgu je imel več sreče z Michaelom Hampejem, Grahamom Vickom, Pierrom Auidijem in Jürgenom Flimmom. Žal pa priznava, da kljub prizadevanjem in pogovorom ni mogel pridobiti k sodelovanju Ingmarja Bergmana, Federica Fellinija, Bernarda Bertoluccija in Carmela Beneja, slovite filmske režiserje, kar pomeni, da ga je še kako zanimala izkušnja povezave med filmom in opero, a mu ni uspelo.
No, ne omenja niti vseh Koncertov prijateljstva, na primer zadnjega v Trstu; ostaja pri prvem v Sarajevu, potem v New Yorku na točki nič, v El Jemu v Tuniziji, ko se je med izvajanjem odlomkov iz Boitove opere Mefistofeles iz oddaljene mošeje slišala mujezinova molitev, ali v Jeruzalemu, kjer se je med izvajanjem Verdijevega Requiema z otožnim lajanjem oglašal pes, tako da je moral ansambel počakati, da je nehal…
Kateri koncert ali nasploh ozračje ob nekem glasbenem dogodku se je Mutiju osebno zdelo najlepše? Omenja le enega: v Ameriki, ko je umetniško vodil orkester Philadelphia. Na komemorativnem koncertu za Martina Luthra Kinga leta 1991 je nastopil ogromen zbor, sestavljen iz samih črncev, in med ogromno množico poslušalcev je bilo devetdeset odstotkov črncev. Povsem obrnjeno kot na drugih ameriških koncertih, kjer je bilo tedaj črncev v dvoranah le nekaj. Mutiju so predlagali, da bi še pred ameriško himno dirigiral črnsko himno, t. i. Black National Anthem Lift Every Voice and Sing. Takoj so vsi vstali. V Lincolnovem portretu Aarona Coplanda pa je bil pripovedovalec sloviti košarkarski superzvezdnik Julius Erving, Doctor J. Bile so silovite emocije, zlasti ker je Muti spoznal globoke sociokulturne probleme ameriške družbe, s kakršnimi se ne bi mogel srečati, kot pravi, v Evropi ali na Japonskem, ker jih tam ne poznajo. Morda od tod slavnostni sprejem italijanskega dirigenta lani jeseni v Chicagu, kjer je na otvoritveni koncert z Mutijem v mestni park Millenium prišlo 25.000 ljudi in mu mahalo v pozdrav z zastavicami z njegovim imenom. (Po objavi v Delu leta 2011)
Marijan Zlobec