Sinoči je Gallusova dvorana pokala po šivih, bi lahko rekli; večer se je končal pravzaprav s presenetljivim povabilom slavnega filmskega igralca Johna Malkovicha občinstvu, naj vstane in sodeluje pri njegovem programu kot reakcija občinstva na določeno glasbeno dogajanje, kar je izpadlo nekako kot še najboljša točka večera.
Dvorana je na nogah, a na Malkovichev provokativni poziv, vse fotografije Marijan Zlobec
Občinstvo (kakih 1600 ljudi) je mislilo, da je treba potem stati do konca, kar pa je sicer dobro vplivalo na pretegnitev udov v sedežno izrazito neudobni dvorani. Udi so bili kot rečeno, grla malo glasovno izkašljana, začuda pa se Malkovich ni spomnil še kakšne melodije, na primer malo poprej zaigrane “Bachove” Ave Maria, pa bi množično in kolektivno vsem znano melodijo odpeli in odšli tako rekoč direktno v nebesa; po opravljeni pevski spovedi. Si predstavljate, da bi 1600 ljudi kolektivno zapelo uvodno melodijo iz Ave Maria; pa tako sijajna priložnost je bila. Malkovich in Igudesman sedita: cvek. To je eklatanten dokaz, da brez glasbenih kritikov ni nič.
Polno
Malkovich žal ni dojel, da smo Slovenci boljši pevci od njega in bi imeli glasbeno bogatejši prispevek, ki bi opikantnil bolj ali manj žaljive citate in jim hkrati podelil blagoslov relativnosti individualnih pogledov na ljudi, seveda najbolj umetnike, njihova dela in različne dobe s številnimi revolucionarnimi premenami.
Uvod
Če bi rekel, da je bil projekt skrbno zasnovan in negovan v smeri špekulacije na ravni glasbe, izbranih avtorjev in citatov iz kritik ali izjav, potem smo dobili pričakovan večer za vzgajanje kavbojev na divjem zahodu.
B-dur ali b-mol ?
Vsakdo, ki pozna kulturno, umetnostno, literarno in glasbeno zgodovino, ve, da je možno v sinoči videnem konceptu večera v enem loku narediti vse. Samo iz odmevov na predstave oper Richarda Wagnerja bi bilo mogoče narediti nekaj predstav, pa na izvedbe simfonij Gustava Mahlerja, da ne naštevam dalje in preidem na likovno umetnost, gledališče, literaturo in ker je bil na odru John Malkovich, še film. Raje bi videl, da bi sam komentiral kritike na svojo glavno vlogo v filmu Nevarna razmerja, v ozadju Gallusove dvorane bi bilo filmsko platno, on pa bi prizore pred nami sproti razlagal in komentiral. (Darko Brlek – drugič, za honorar za idejo se zmeniva kasneje).
Glasbena pedagogika Johna Malkovicha
Vprašanje je kaj narediš in zakaj se tega početja sploh lotiš. Odgovor je jasen; da bodo ljudje drli na predstave, nastopajoči pa dobivali čim višji honorar. Vsi pa v resnici vedo, da je vse to en velik blef.
In njen rezultat
Programsko jedro ali koncept celote ostaja v glasbeni zgodovini nemško-avstrijskega prostora in na dveh prehodih: iz klasicizma v romantiko in iz pozne romantike v impresionizem, pa dodanimi nekaj pikantnimi primeri iz sodobnosti Gija Kančeli (Giya Kanchelli) iz Broken Chant v aranžmaju za Klavirski kvintet, na koncu predstave nekaj taktov celo Astorja Piazzolle in seveda avtorja koncepta večera samega (Molto Alla Turca kot klavirski kvintet).
No, uvodoma smo poslušali Scherzo (Furiant) Molto vivace iz Klavirskega kvinteta Antonina Dvoržaka, kar je vzbudilo prvo Malkovichevo kritično reakcijo .
Potem pa, kot veste, brez Beethovna ne gre, četudi poslušaš le tretji stavek manj zanimive Sonate za violino in klavir št. 4. Pri Brahmsu so se (tudi oni) malo ponorčevali, ko so izbrali le drugi stavek iz Sonate za violončelo št. 2.
Glasbena komika
Ta vsebinski koncept je razumljiv, saj gre za obdobja lahko bi rekli individualnih glasbenih revolucij v kontekstu splošnih kulturnih in še bolj družbenih sprememb. Ta predstava s pomenljivim naslovom Glasbeni kritik ne problematizira ničesar, ni avtorefleksivna, ampak poteka zgolj v smislu smešenja kritikov, pa tudi glasbenikov samih (na primer misli Huga Wolfa o Johannesu Brahmsu). Če berem knjige o skladateljih one dobe, vem, da so bili nenehni že medgeneracijski konflikti, kaj šele do posameznih avtoritet s položaji v glasbeni hierarhiji, ustanovah, javnosti, v dvoranah, na dvorih, v gradovih.
Konča se v glasbenem naročju
V tej predstavi gre za precej slabšalno predstavitev sočasnih pogledov zlasti na Friderika Chopina in celo norosti Roberta Schumanna, ob interpretaciji tretjega stavka iz njegovega Klavirskega kvarteta, kar kaže na slab kulturni in estetski nivo, pa tudi osebne umetniške kriterije in odnos do umetnosti ter umetnikov po svojih vrhunskih ter nadčasovnih dosežkih, a tudi boleznih.
Negativistični izbor kritik na račun skladateljev postavlja projektanta večera, skladatelja in violinista Alekseja Igudesmana v še slabši položaj, kot bi si ga morda zaslužil, ali če bi znal prodreti kot izvirni ustvarjalec s samostojnimi in prepričljivimi, velikimi glasbenimi deli na sočasnih koncertnih odrih, kot smo slišali (Funk the String, Klavirski kvintet, poimenovan The Malkovich Torment na igralčevo besedilo). Tako pa “špila komika” ter smeši sebe in druge.
Massimo Mercelli in John Malkovich
Samokritičen glasbenik se prav gotov ne bi šel vlečenja vrvi dveh ekip, pri katerih bi ena zagovarjala B-dur, druga pa vlekla v smer b-mola, na tnalu bi visela Mozartova glava, prsti pa bi igrali tretji stavek Rondo Alla Turca iz Sonate št. 11 K 331 in ne bi bilo jasno, katera tonalnost bi sprožila giljotino.
Skoraj kardinalsko pridigarstvo
Če bi bili naodružniki pametnejši, bi sestavili Litanije glasbenega kritika ter naredili predstavo trajno molilno, tako pa odideš iz dvorane, malo zadovoljen, malo celo dobre volje, ker “so se jih privoščili” še za nazaj.
Potiskanje glasbe v naročje božjega
Nekaj je bilo odlomkov, ki so opozarjali na prezrtost določenih glasbenih imen, kot omenjena Rott in Rubinstein, a je že tako, da ima vsakdo svojo usodo. Hansa Rotta, mladega avstrijskega skladatelja danes skoraj nihče ne pozna, a je v svojem okolju in med skladateljskimi kolegi na Dunaju veljal za najbolj nadarjenega in je pokazal največ znanja, tako v gledališču, kot skladatelj in glasbeni improvizator (na orglah), kar je zelo imponiralo Brucknerju, Brahmsu pa ne. Gustav Mahler, ki je bil nekaj časa glasbenikov sostanovalec, je Rotta imel za veliko boljšega od sebe. A je zelo mlad in nesrečno umrl.
A s popravki
Pojav Debussyja, ki ga predstava uvodoma bolj smeši na opisni ravni glave in obraza, šele zatem same glasbe, je seveda izjemen v zgodovini glasbe. Naredili so uvod in jedro; opis in glasbeno igro v zasedbi glasbenikov na odru, kar je bilo že samo po sebi in ves večer izkazano kot zelo preračunljiva poteza. Znani flavtist Massimo Mercelli je na primer iz Bologne prišel v Ljubljano samo zato, da bi sicer izjemno zaigral Debussyjev Syrinx, potem pa še enkrat sedel med godalni kvartet ali klavirski kvintet. Ampak če pomislim, kako slabo je pianist Hyung-ki Joo interpretiral Chopina (Veliki valček) in Mozarta (Rondo Alla Turca), je ugotovitev o izraziti špekulativnosti večera še toliko bolj na mestu. Tu so spremljevalno odrsko in glasbeno vlogo odigrali violinistka So – Ock Kim, violist Max Baillie in violončelist Thomas Carroll, najbolj so se izkazali pri Debussyju; z drugim stavkom iz Godalnega kvarteta.
Malkovichevo komedijantstvo
Paradoks večera je bil med drugim še v tem, da so se nastopajoči s svojimi gegi bolj smešili kot smo slišali brana besedila kot kritiške citate. Oni prizor ob klavirju ni bil le klovnovski, ampak preprosto butast.
Povlačenje Turčije in Istanbula, trajanje vize za potovanje tja in nastopanja tam, se da zlahka zamenjati; ko bodo odšli v Turčijo, bodo enostavno Turčijo (v tekstu) zamenjali za Slovenijo in Istanbul za Ljubljano, in smeh na naš račun (omenjenega tretjega sveta, ki se ima oziroma kar je članica EU, Turčija pa ni) zagotovljen. Ostaja pa odprto vprašanje najlepšega mesta na svetu. Turki bi bili tudi takrat v prednosti in nikoli ne bi pomislili na ljubljansko vas (kot ono županovo molilnico).
Aleksej Igudesman je bil odličen v enem solističnem nastopu, ki si ga je osrediščeno, malo nastopaško rezerviral zase, da bi s tem premagal edinega slavnega človeka na odru in ga s tem ponižal v funkcijo bolj kot ne nerodnega, ostarelega, malo že vsega naveličanega bralca teksta (in not, celo s prizorom njihovega trganja), neprimerljivo slavnejšega Johna Malkovicha.
Kdo se je v predstavi Glasbeni kritik na koga obesil: Aleksij Igudesman na Johna Malkovicha ali obratno ? Ah, saj veste: “gliha vkup štriha”.
Aleksij Igudesman s Funk the String
Pri Malkovichu imam vtis (podobno kot pri njegovem nastopu v Unionski dvorani Grand Hotela Union pred petimi leti), da se mu kaj dosti več ne ljubi, ker je svoj igralski opus, kronan z legendarnim filmom Nevarna razmerja, že sklenil in potem nastopi oni postopusni ali dalijevski nastopaški princip: “Meni plačajo samo zato, da me lahko vidijo”, kot je na nekdanji tiskovni konferenci v Parizu izjavil slavni slikar Salvador Dali, za Delo pa od tam poročal legendarni dopisnik, novinar Bogdan Pogačnik.
Tozadevno je Malkovich močnejši od Dalija, glede umetnosti pa je slikar v mojih očeh bistveno večji, (če se pri tem spomnim pariškega ogleda njegove retrospektive v Pompidoujevem centru pred kakimi štiridesetimi leti, pred leti pa ogleda njegovega muzeja v Kataloniji).
John Malkovich je spoznal, da je najboljši, ko ne naredi nič (posebnega); malo slabo bere, malo kot da pametno igra in pedagoško usmerja nevedneže, malo se po odru premika, malo gleda v note in ne opazi, da ne igrajo čisto Bachove Ave Maria, ampak Gounodovo priredbo…
Ampak kot sem slišal med pogovorom žensk, ki so hitele na Glasbenega kritika: “Sem dala sto evrov, da ga vidim, saj bo verjetno zadnjič.”
A vi ne občutite, kaj je Božja glasba ?
Darko Brlek je napravil veliko napako: moral bi napraviti poseben postprojekt- večerja z Johnom Malkovichem in nastopajočimi v Maximu. Skupaj bi določili ceno, na primer najmanj 300 EUR, ki bi zagotavljala še fotografiranje z igralcem in njegov avtogram.
Kdo stavi z mano, da bi ali ne bi bilo vse polno ? Nihče, ker bi stavili na isto: vse bi bilo polno.
Škoda, pa tako dobro je kazalo z gledanjem iz avditorija na oder. (Da bi še kam šli).
Kakšen je bil Debussy ?
Na koncu me boste vprašali, kje pa so oni stavki iz predstave ? In moj odgovor: WordPress bi to prepoznal kot pornografijo in mi zaprl blog za vedno, tako kot se mi je zgodilo 18. aprila Leta Gospodovega 2022, po objavi ene fotografije z razstave v Galeriji Cukrarna, (kar si še lahko greste ogledat), tako pa še živim.
Nekoč je bil film Streljanje pianista francoskega režiserja Françoisa Truffauta. Aha, sedaj pa pride na vrsto Streljanje glasbenega kritika. Jok brate, odpade. (Iz katerega filma je že to ? Mislim da iz To so gadi ?). Streljanje nastopajočih, je pravi naslov.
Marijan Zlobec