Na 70. Ljubljana Festival prihaja legendarni italijanski dirigent Riccardo Muti. V torek, 19. julija, ob 20. uri bo nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s svojim italijanskim Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini, ki ga je sam ustanovil in z njim koncertira v Italiji in tujini. Muti prihaja v Ljubljano po dveh Koncertih prijateljstva, ki jih je imel v teh dneh; najprej 11. julija v romarskem Lurdu (Santuario di Nostra Signora di Lourdes), potem pa še v Loretu (Santuario Pontificio della Santa Casa di Loreto).
Riccardo Muti, foto Festival Ljubljana po uradni fotografiji
Italijanski dirigent Riccardo Muti velja za enega najboljših dirigentov na svetu. Muti je bil rojen v Neaplju. Po študiju na Konservatoriju sv. Petra je doštudiral kompozicijo in dirigiranje na Konservatoriju Giuseppe Verdi v Milanu. Nase je opozoril leta 1967, ko je kot anonimni udeleženec tekmovanja dirigentov prejel prvo nagrado. Že naslednje leto je postal glavni dirigent na festivalu Glasbeni maj v Firencah in to ostal vse do 1980. Leta 1971 ga je Herbert von Karajan povabil na Salzburške slavnostne igre. Tam je vsakoletni gost in je leta 2020 praznoval petdesetletnico sodelovanja. V sedemdesetih je bil šef dirigent orkestra Filharmonija iz Londona, med 1980 in 1992 je bil umetniški direktor Orkestra iz Filadelfije. Med 1986 in 2005 je bil umetniški direktor gledališča Teatro alla Scala in v tem času so v slovitem gledališču uprizorili pomembne projekte, od Mozarta do Wagnerja, ko je na oder postavil Wagnerjevo tetralogijo Nibelungov prstan, pa tudi številna redkeje izvajana in pozabljena dela, med njimi Pouloncovo opero Dialog karmeličank. Posebno pomemben pa je Mutijev repertoar Verdijevih oper, čeprav še ni uspel dirigirati vseh. Dirigira vsem najpomembnejšim svetovnim orkestrom. Ko je dirigiral Dunajskim filharmonikom ob njihovi 150-letnici, ga je orkester odlikoval z zlatim prstanom v znak posebnega spoštovanja in naklonjenosti. Kar šestkrat je dirigiral tudi prestižni Novoletni koncert.
Umetnik je ob vsem svojem delovanju tudi socialno angažirana osebnost. S številnimi koncerti se je na krajih, ki simbolizirajo tragično preteklost v zgodovini, spomnil dogodkov pod geslom Poti prijateljstva: v Sarajevu, Bejrutu, Jeruzalemu, Moskvi, Erevanu, Kairu, v New Yorku (na točki, kjer sta se po letalskem atentatu zrušila dvojčka; najprej so se glasbeniki zbrali tam, potem pa vendarle odšli na sam koncert v dvorano), Damasku, El Djemu, Meknesu, Mazara del Vallo, spet v Sarajevu, Trstu (2010), Nairobiju, Ravenni, Mirandoli, Redipuglii, Otrantu, Tokiu, Teheranu, Kijevu (2018, na Sofijskem trgu), Atenah, Paestumi, Erevanu in letos v romarskem Lurdu.
Riccardo Muti na Koncertu prijateljstva v Trstu 13. julija 2010, fotografije Marijan Zlobec
Riccardo Muti je za svoje ogromno delo dobil številna priznanja in najvišje nagrade v domovini in tujini: je vitez velikega križa Republike Italije, prejel je odlikovanje za državne zasluge Nemčije, nosi francoski naziv častnik častne legije. Salzburški Mozarteum mu je podelil srebrno medaljo za prispevek k razumevanju Mozartove glasbe, je tudi častni član dunajskega Društva prijateljev glasbe in dunajske Državne opere. Septembra 2010 je postal glasbeni direktor Čikaškega simfoničnega orkestra in isto leto tudi glasbenik leta. Leta 2011 je prejel nagrado grammy za žive posnetke Verdijevega Rekviema s Čikaškim simfoničnim orkestrom in zborom. Isto leto je postal častni član Dunajske filharmonije in dosmrtni častni direktor Opere v Rimu. Maja 2012 mu je papež Benedikt XVI. podelil najvišje papeško odlikovanje – postal je vitez velikega križa prvega razreda reda sv. Gregorja Velikega. Bil je tudi drugi (prvi Placido Domingo) dobitnik nagrade (milijon dolarjev) Birgit Nilsson na Švedskem leta 2011. Muti ima svojo spletno stran, na kateri poroča o svojem umetniškem dogajanju. Zadnja leta deluje v ZDA, kjer je umetniški vodja in dirigent Čikaškega simfoničnega orkestra.
Z Dunajskimi filharmoniki
Riccardo Muti je napisal dve knjigi; avtobiografijo in o svojih interpretacijah Verdijevih oper. Leta 2013 sem med drugim zapisal: “Slavni italijanski dirigent Riccardo Muti je novembra lani izdal še eno knjigo (po Avtobiografiji ob sedemdesetletnici leta 2011), ki je v celoti posvečena Giuseppeju Verdiju in njegovi dvestoti obletnici rojstva…Mutijeva knjiga Verdi, Italijan vzbuja že na začetku jubileja veliko zanimanje bralcev; ne nazadnje je prav Rim prvi začel proslavljanje Verdija, najprej s premiero njegove opere Simon Boccanegra, potem pa še s slavnostnim koncertom v senatu pod Mutijevim dirigentskim vodstvom in v navzočnosti predsednika države Giorgia Napolitana. Knjiga je precej apologetska, kar se v nekem smislu spodobi, po drugi strani pa morda preveč pozitivna in premalo kritična, to je »brez napak«, bi skoraj lahko rekli. V nadaljevanju povzemam svoj zapis o tej knjigi in Mutijevem pšogledu na Verdija.
Za Verdijeve skrivnosti potrebuješ petdeset let
Verdi je za dirigenta preprosto genialen skladatelj; glasbenik Življenja, a kar morda bralca preseneča, je dirigentovo prepričanje, da Verdijev čas šele prihaja, in sicer s sodobnimi inteligentnimi scensko-režijskimi postavitvami.
Njegova izkušnja in hkrati razvoj interpretacij skozi desetletja mu kažeta, da postajajo razumevanja Verdija in njegovih oper vedno bolj sodobna in aktualna; linija režij Verdijevih oper v Mutijevih predstavah poteka od Franca Enriqueza, Luce Roberta de Simoneja, Giorgia Strehlerja, Luce Ronconija do Wernerja Herzoga in Grahama Vicka, ki je, mimogrede rečeno, lani v Sankt Peterburgu režiral prvo verzijo Borisa Godunova v sedmih slikah (1869/1870) in postavil sklepno dogajanje, Borisovo smrt, v sodobno Rusijo in ruski parlament, nekdanjo dumo.
Problem bo, kot se je že pokazal v sodobni režiji Trubadurja pred kratkim, kaj zna režiser aktualnega odkriti, saj je v Verdijevih operah kljub elementarni, čisto človeški moči njegovih likov še veliko političnih možnosti, ki se jih da postaviti v sodobni okvir. Tu Verdi nima več druge možnosti, kot da se »pusti« udejaniti v novem času in prostoru! Ta Mutijev vidik upanja in že kar prepričanja je na moč simpatičen, saj velja dirigent za bolj tradicionalističnega opernega interpreta.
Mutijev Koncert prijateljstva v Lurdu 11. julija 2022, foto Ravenna 24 Ore/Marco Borrelli
Muti priznava, da je doslej imel več problemov z nemškimi režiserji. Neki zelo slaven režiser ni, kot pravi Muti, razumel popolnoma nič! Pri svojem delu ga vodi spoznanje, da potrebuješ za odkrivanje marsikatere skrivnosti v Verdijevih operah trideset, štirideset, petdeset let. Vse te tam čaka. To je morda najboljša Mutijeva misel v knjigi.
Riccardo Muti je doslej dirigiral že sedemnajst Verdijevih oper, neštetokrat Requiem in Quattro pezzi sacri, na seznamu pa ni kar cele plejade naslovov, kar vendarle pomeni, da je dirigent vse življenje delal selekcijo in se odločal za najboljše partiture. Rad bi dirigiral vse, a je za to malo možnosti, saj operni ansambli raje dajejo na program slavne opere kot zgodnja dela. Tudi pevci, če naštudirajo vlogo, ki je nikoli več ne bodo peli še kje drugje, se temu raje izogibajo. Ker pa je Muti glavni v Rimu, je vsaj ta možnost, da bo v naslednjih letih dirigiral še kakšno Verdijevo mladostno opero, vendar pa v knjigi neke konkretne želje ne izraža, razen da omenja še nekaj »minornih oper«, ki bi jih še dirigiral, kot so Araldo, Alzira, La battaglia di Legnano, Il corsaro. Ni dirigiral niti oper Oberto, conte di San Bonifacio, Un giorno di regno, Lambardi alla prima crociata, Giovanna d’Arco, Jérusalem in Stiffelio.
Dirigentska roka pove vse
Pove pa, kateri dve operi sta po njegovem največji mojstrovini; pri Verdiju Falstaff in med Mozartovimi Così fan tutte; ti dve partituri bi vzel s sabo na samotni otok, kot se temu reče. Falstaff se mu zdi teatrsko popoln; v njem je ljubezen, ki se transformira v kontemplacijo, ljubezenske intrige pa niso zlobne ali zlohotne, so vedno brez grdobij; vedno vse poteka z nasmehom. To je operna deklamacija, operni junaki pa so izklesani zelo določeno; ne potrebujejo drugih elementov za komuniciranje z občinstvom. Tako kot v Così fan tutte gre za zamenjavo parov, a brez tragedije; z nasmehom, od začetka do konca. Lik Falstaffa se Mutiju zdi kot duhovno, eksistencialno in kulturno kronanje Verdijevega življenja.
Bolj preseneča Mutijeva »ugotovitev«, da bi se Verdi sam odločil za Rigoletta kot svojo najljubšo ali najboljšo opero, če bi jo bilo treba rešiti na varno. Ta vidik »določanja« je na moč dvomljiv, saj tega ne utemeljuje, ko pa v imenu nekoga drugega (Verdija) tega ne more storiti; gre bolj za instinkt in možnost glede na celovitost poznavanja Verdijevega opusa. Citira le kratko Verdijevo misel, da bi pred požarom rešil Il mio gobbo (Grbavca)! O operi Luisa Miller, ki je tudi še ni dirigiral, pravi, da jo je nekajkrat videl, a se mu je vedno zdela neenaka; ima izjemna mesta, a tudi utrujajoča, a tu se spominja stavka očeta Gvardijana v Moči usode: »Kdo more brati v prihodnosti?« Se pravi, kdo ve, kaj še bo?
Večni problem visokega c v Trubadurju
Muti je v Italiji preveč znan in priznan (ne nazadnje ima nekaj deset italijanskih in mednarodnih nagrad, priznanj, odlikovanj in častnih doktoratov več univerz), da bi pristopil k analizi in predstavljanju Verdija kritično, kot glasbeni kritik, ampak je v ospredju njegovo razumevanje in doživljanje skozi študij oper in zatem konkretnih predstav oziroma koncertov Verdijeve sakralne glasbe, zlasti mnogih izvedb Requiema. Muti je filolog, kot temu pravijo Italijani; ceni in spoštuje le tisto, kar je Verdi v resnici napisal, ne pa onih popravkov, ki so nastajali sproti, zlasti z željami pevcev in pevk, da se izkažejo. Taka dva primera sta konec prvega dejanja Traviate in arija Manrica v Trubadurju z visokim c na koncu cabalette Di quella pira l’orrendo foco. Pri Traviati je sicer določil visoki es, pri Trubadurju pa je svojim pevcem dovolil le g, kot ga je v partituri zapisal Verdi!
Muti ima najraje navadno obleko, ne pa fraka
O tem sem se pred leti pogovarjal z Janezom Lotričem, ko je v Scali pel to vlogo pod Mutijevim dirigentskim vodstvom; enostavno ni smel peti c! Si predstavljate Luciana Pavarottija, da ne bi smel peti All’armi s polnim glasom v višini! Muti seveda tega ne pove, saj Pavarottija v knjigi, čeprav je pel precej Verdija z njim, sploh ne omenja. Vendar pa so italijanski kritiki ugotovili, da je Muti že leta 1977 na Maggio Musicale Fiorentino s tenoristom Carlom Cossutto (Slovencem Košuto iz Sv. Križa nad Trstom) in leta 2001 s Salvatorejem Licitro v Scali (zatem Lotričem) izvedel Trubadurja brez c! Podobno je posnel opero z »nizkim« Placidom Domingom. Muti ugotavlja, da tudi v znameniti ariji La donna è mobile (Ženska je tičica) Verdi ni napisal h.
Glasbeni zgodovinarji se s tem problemom ukvarjajo že sto let in več; problem je v tem, da je Verdi vedel, da so se tenoristi že v njegovem času sami odločali za visoki c, in da ko je za to izvedel, je najprej bil začuden in je bolj rahlo protestiral, potem pa ne več, kar so razlagali, kot da je to avtoriziral oziroma prepustil posameznemu pevcu, da se glede na svoje sposobnosti skupaj z dirigentom odloči. Visoki c se sicer ni zgodil na premieri Trubadurja 19. januarja 1853 v Rimu, ampak ob ponovitvi 6. oktobra 1853 v Teatro della Pergola v Firencah, ko se je izprsil italijanski tenorist francoskega rodu Carlo Baucardè, ki je g zamenjal s c!
Koncert Riccarda Mutija v Sredipolju, dan pred koncertom na Kongresnem trgu, pred 7000 obiskovalci
Muti seveda vse to ve, a ga v kontekstu svojega razmišljanja o Verdiju zgodovina Manricovega c do danes ne zanima. V knjigi opozarja na drug problem, to je transponiranje, ko ves orkester igra pol tona ali celo en ton nižje, zato da bi tenorist potem pel ne c, ampak h, kar pa daje celotni operi drugačen zvočni karakter. Muti opisuje anekdoto, kako je orkester igral v C-duru, pevec pa nenadoma pel transponirano in se seveda do konca ni dalo nič narediti; Muti pravi, da čeprav se ne spoti prav hitro, je bil tedaj tako moker kot fontana. Da bi rešil položaj, ob katerem so se začeli gledalci spogledovati, češ, kaj pa je zdaj to, je zadržal orkester, da je igral še naprej v svoji intonaciji, ko je pevec že nehal, in je bil tako zaključek »pravilen«. Takih anekdot ima Muti v knjigi kar precej in to daje njegovi pripovedi živahnost in resničnost.
Ples v maskah pod vplivom Mozarta?
Ples v maskah se zdi Mutiju ena najtežjih Verdijevih oper, zlasti za sopran, tenor in še posebej bariton, medtem ko mu Oskar kaže na to, kako je Verdi poznal in imel rad Mozarta; paž Oskar je kot Kerubin, grofov paž v Figarovi svatbi, medtem ko uporaba različnih inštrumentov na odru ali ansambla v ozadju ter godalnega orkestra, ki izvaja menuet na odru v finalu, gotovo izvira iz Don Giovannija. Ko je Verdi odraščal, je doba Mozartovih oper v Scali, zlasti med letoma 1807 in 1825, že minila in bi Verdi utegnil videti le Don Giovannija leta 1836, a kot so ugotovili natančni biografi, je bil skladatelj tedaj v Bussetu. Verdi je Mozarta bolj poznal po partiturah (zanesljivo je študiral ravno partituro Don Giovannija), kot jih videl na odru, a o tem Muti ne govori, to je stvar zgodovinarjev. Verdi je, kot piše Arrigo Boito, leta 1834 v Milanu spoznal Mozartovega sina, ki mu je na klavirju igral Don Giovannija. Kot pa ugotavlja Muti, je na Ples v maskah vplival Mozart, in pri tem opozarja na ljubezenski duet v drugem dejanju. V loku nekaj besed Verdi ustvari erotično senzualno atmosfero, za katero bi Wagner potreboval najmanj dvajset minut. Verdi v enem akordu razloži vse. Muti pravi, da je to v bistvu romantična tradicija; ljubezenska tema se, tako kot pri Berliozu in Čajkovskem, pojavi z disonantnim akordom, ki nakazuje žalost; ljubezen ne more obstajati brez žalosti. To je romantika! A hkrati je to bolj Verdijev instinkt kot filozofija.
Preprosta eleganca Mutijevega dirigiranja
V Trubadurju Muti opaža drugačen značaj, kot velja zanj splošna oznaka; zgrajen je iz dolgih lokov, je širok, kot gozd tonov, odmevov, ognjev, lun. Je opera širokih prostorov; tu ni majhne Rigolettove hiše ali notranjosti vojvodove palače ali gostilne; tu stoji nasproti stolpom in takšna je tudi glasba. Kot otrok, pravi Muti, je Trubadurja spoznaval v njegovi ognjevitosti in vojaškosti, potem pa je v njem prepoznal drugačne dimenzije; trubadur je poet, umetnik, blag človek, ki poje z lutnjo v rokah. Če pogledaš partituro, vidiš v njem same pppp. Orkester je tu povsem podrejen pevcem, zato pa je potreba po njih vedno velika, a kje jih najti, se sprašuje Muti.
Trubadur je opera mladih zaljubljencev. Grof Luna ni tipični baritonist; je bolj tragičen in vreden sočutja, simbolizira ljubezen, tragedijo, osamljenost, izgubi vse, a je njegova drama v tem, da mora živeti, medtem ko vsi ostali umrejo po njegovi krivdi. Njegova arija je v operi najlepša. Čeprav je ogenj v operi ponavljajoči se element, je treba vodilni motiv iskati v noči. Ta opera je kot kaka Böcklinova slika ali pesnitev Uga Foscola. Za ustvarjanje te atmosfere noči, gradu, fantazij, sanj na odru pa morajo biti osebe prepričljive in vse mora biti lepo, od scenografije in režije do pevcev.
Otello je brez fizične ljubezni
Verdi je pozno, leta 1887, prišel do Otella v Boitovem prevodu in priredbi v libreto; v operi Muti bolj kot konkretno ljubezen opaža meditacijo o ljubezni, a svoje misli ne zaključuje v tem smislu, da je Jago v bistvu intrigant, tudi kot pričevalec manka konkretne fizične ljubezni in vzbujevalec Otellove domišljije, da se ta dogaja nekje drugje, kar je sicer v operi jasno prikazano kot intriga. Muti se pri nekaterih analizah prehitro ustavi ali pa dopušča bralcu, da ga dopolni in sam kaj zaključi.
Rigoletto (1851) se zdi Mutiju po dramaturškem konceptu Verdijeva najmodernejša opera, zgrajena kompaktno, brez zaključenih arij, ampak se razvija iz dejanja v dejanje brez premorov. Vsaka nota ima svoj razlog za obstoj in funkcionira med tisto, ki je pred njo in za njo. V tem vidi Muti wagnerjanski lok. Rigoletto je kot opera, ki beži z neznansko hitrostjo in se razvija kot komet ter na koncu konsumira samo sebe. Rigoletto se že začenja s temo prekletstva in usode, kot jo je Verdi nadaljeval še kasneje. Ni naključje, da je bil prvi naslov opere La maledizione (Prekletstvo). Muti je ob študiju opere ugotovil, da je Verdi to temo razvijal in muzikalno uveljavil, tako rekoč znanstveno. Rigoletto je zgrajen na eni noti, to je c, s katerim se opera začne in nakaže temo prekletstva, v tem pa vidi Muti nekakšen Verdijev epicentrizem; vsaka oseba, ki se pojavi v krogu prekletstva, vstopa vanj s to noto, ki vsrka vse iz svoje notranjosti, iz kroga slabega, iz katerega ni mogoče ubežati; grozen kraj, kjer vse strmoglavi!
Brez Toscaninija ni interpretacij Verdijevih oper
Med velikimi dirigenti kot interpreti Verdija se jih Muti spominja kar nekaj. Najpomembnejši in najzgodnejši je Arturo Toscanini. Bil je violončelist za drugim pultom v orkestru, ko je Verdi dirigiral v Scali. Ob neki priložnosti mu je Verdi rekel: »Vi igrate preglasno!« Toscanini pa mu je odgovoril: »Ne, ne igram preglasno, le violončelist pred mano igra pretiho!« Toscanini kot eden največjih dirigentov v zgodovini se kajpada Verdija ni ustrašil!
Muti omenja Herberta von Karajana, s katerim sta se zlasti družila v Salzburgu. Karajan mu je nekoč dejal: »Spomni se, kaj pomeni biti dober dirigent: imeti moraš trideset let potrpljenja in ponavljati s svojimi glasbeniki vedno iste bistvene stvari!« Karajan je bil graditelj modernega orkestrskega zvoka, gojitelj zvoka, ki ga je na koncu pripeljal do lastne izčrpanosti. V operi ne gre samo za orkestralno spremljavo pevcev, kot so dirigentovo vlogo pojmovali nekoč, ampak za skupno odkrivanje sveta z njim. Seveda se pri tem tvega in išče nekaj, kar ne obstaja. Verdi je instinktivno ustvaril mnoge zvočnosti, in čeprav ni znal angleško, je v Shakespearu takoj odkril njegovega duha, tako kot v Aidi Egipt, zlasti atmosfero Nila v tretjem dejanju.
Muti citira Carlosa Kleiberja, ki mu je nekoč dejal: »So glasbe, ki dobro funkcionirajo samo na papirju, če jih gledaš. Zakaj ko jih spraviš v življenje, je rezultat daleč manjši od tistega, kar si predstavljamo.« Ko Muti omenja slavnega nemškega dirigenta Wilhelma Furtwänglerja, citira njegovo misel: »Tradicija je zadnji obledeli spomin na zadnjo slabo izvedbo!«
Pred leti sta po Mutijevem koncertu prišla maestra pozdravit, prav tako dirigenta, Kent Nagano in žal danes že pokojni Maris Janssons, foto Marijan Zlobec
Eden izmed dirigentskih velikanov, kot ga predstavlja Muti, pa je bil nekoč slavni, danes morda že precej pozabljeni Antonino Votto. Muti je bil njegov študent in je redno hodil ne le na njegove predstave, ampak tudi na vaje, saj ga je zanimalo, kako pripravlja ansambel za operno predstavo. Sledil je vajam za Falstaffa in Ples v maskah. Najbolj ga je fascinirala ugotovitev, da Votto nikoli ni nosil s sabo partiture, niti na vaje ne, saj je znal vse opere, ki jih je dirigiral, na pamet. Kot piše Muti, je bil sposoben po spominu zapisati celo opero od začetka do konca. Danes tega ne zna ali ni sposoben nihče. Sicer sta bila taka spominska genija v zadnjem času dirigenta Nello Santi in Giuseppe Patanè, medtem ko velja Muti v glasbenih krogih za spominsko »normalnega«, a o tem v knjigi ne govori, tako kot ne o načinu lastnega študija oper. Morda se boji, da bi ga kdo kopiral?
Himna Fratelli d’Italia je pravšnja
Muti se na kratko dotika problema italijanske himne in Verdija; himna je Mamelijeva Fratelli d’Italia in jo dirigent primerja z Verdijevimi melodijami. Čeprav pravi, da je v Verdijevi glasbi melodij, ki bi bile lahko boljše himne, kot jih je kakih sto drugih, se mu zdi sedanja himna primerna, ker je v njej veliko Garibaldijevega duha.
Ob tem se spominjam, kakšno zadrego je imel z Zdravljico na vaji za Koncert prijateljstva v Trstu, ki jo je dirigiral precej ohlapno. Bil sem na vaji na Velikem trgu, pristopil k njemu in mu odločno dejal, da mora biti himna bolj dramatična. Odvrnil je, da so mu slovenski glasbeniki rekli, da je himna »brindisi«, napitnica. Priznati moram, da me je po vaji grdo gledal, a je bil na koncertu vseeno bolj dramatičen. Verjetno pa je Riccardo Muti prvi tuji dirigent, ki je slovensko Zdravljico sploh dirigiral, in to pred deset tisoč ljudmi, večinoma Italijani!
Muti sicer daje malo poudarka konkretnim pevcem kot interpretom Verdijevih vlog v osemnajstih operah, ki jih je doslej dirigiral, pravzaprav se zlasti živih izogiba. Raje ima opis konkretne vloge kot take. Tu je problem prevelikega števila pevcev in pevk, s katerimi je delal, in nevarnost kritike ali afirmacije posameznika, kar bi pripeljalo do določenih »odmevov«, česar pa očitno ne želi. Noče, da bi kdo rekel: »Muti je o meni zapisal to in to!« V tem je knjiga prav gotovo pomanjkljiva in problematična, saj bi lahko v nasprotnem primeru dobili celo generacijsko panoramo umetniškega sodelovanja in delovanja, s kakršnim se v tem času lahko pohvali le še nekaj svetovnih dirigentov. A bi Muti hkrati moral napisati še eno knjigo; samo o svojih nekaj sto pevkah in pevcih! Tega ne bo nikoli storil, ni »neumen«! Dobili bi sto portretov in milijon zamer!
V Salzburgu slovo od občinstva v Veliki festivalski dvorani
V Verdijevih operah je veliko glasbenih vidikov in poudarkov, a tudi dramatičnih; na primer uporaba besed v liku Lady Macbeth, ko bere pismo v prvem dejanju, v katerem ji mož sporoča o svojem srečanju s čarovnicami in o njihovi prerokbi. Drugi tak dramatičen pisemski prizor je v Traviati; tudi tu je pismo, kot ga bere Violetta, spremlja pa jo solo violina in na koncu pride do najbolj pretresljivega È tardi! Tu je Verdi v partituri zapisal con voce sepolcrale (z grobnim glasom).
Problem ponavljanja zbora Và, pensiero
Pri Nabuccu se Riccardo Muti spominja trenutne odločitve in prekinitve tradicije v Scali, kot jo je pred desetletji zapovedal Toscanini, češ da se arije in zbori ne ponavljajo. On pa se je odločil in zbor Và, pensiero (Poleti misel) leta 1986 ponovil. O tem bisu je naslednjega dne poročal ves italijanski tisk. Nabucco je bila prva Mutijeva opera 7. decembra, potem ko je bil imenovan za novega glasbenega direktorja Scale.
Zbrano poslušanje burnih ovacij
Ko so na predstavi prišli do Và, pensiero, se spominja, je v dvorani zavladala neponovljiva in edinstvena atmosfera; Muti je spoznal, da je Milano našel samega sebe. Nabucco je milanska opera (premiera v Scali je bila 9. marca 1842); opera milanskega Risorgimenta, ki je pripeljal do združene Italije (17. marca 1861), ko je bila ustanovljena Kraljevina Italija. Med petjem zbora Và, pensiero je Muti začutil, da se pripravlja izbruh navdušenja. Ljudje so ponoreli; Muti jim je v Milanu spet vrnil njihovo identiteto, to, kar je bilo že od nekdaj njihovo in s čimer so se identificirali. Ko je dvignil dirigentsko paličico, se je razlegalo vpitje: »No, Bis! Bis! Bis!« Muti se je znašel v dilemi; to je bila njegova prva opera na otvoritvi sezone na dan milanskega patrona sv. Ambrozija (Ambroža) v Milanu, ko se zbere državna elita. Vedel je, da predstavlja ponavljanje v operi njeno prekinitev.
Poskušal je nadaljevati, a mu ni uspelo; vsakokrat ko je dvignil roke, so ga prekinili z vpitjem. Vedel je, da so nekoč Toscaninija tako napadli, ker ni ponovil tenorske arije v Plesu v maskah, da se je v jezi obrnil v avditorij in mu pokazal pest ter odšel iz Scale, čez nekaj dni pa iz Italije odpotoval v Ameriko. Še danes, kot pravi Muti, ne ve, ali je tedaj storil prav, ko je Và, pensiero ponovil, ali ne!
Storil je prav, tako kot na zadnji predstavi Nabucca v Rimu 12. marca 2011. Tedaj pa se je obrnil k publiki, češ da naj poje in skupaj pomaga k temu »risorgimentskemu ozračju«. Res pa je, da je šlo hkrati za 150-obletnico združene Italije. Kako bo letos poleti najprej v Rimu in potem na gostovanju rimske opere na trikratni koncertni izvedbi Nabucca na Salzburškem poletnem festivalu, pa bomo videli; Muti je sedaj sposoben vsega. On je kralj! A v Rimu je bil hkrati apel, da Italija ne bi postala »bella e perduta« (lepa in izgubljena), kot poje zbor.
Verdi Cerkve kot ustanove ni maral
Verdi je razmerje med državo in Cerkvijo najbolje ilustriral v Don Carlosu. Muti ugotavlja, da so tu melodije povsem drugačne, kot bi jih pričakovali. Tu namiguje na možnost novih glasbenih poti v Verdijevi poetiki spričo dejstva, da je šlo za opero, krstno najprej izvedeno v Parizu in v francoščini. Le španski kralj Filip II. ima tipično verdijansko linijo, a Muti tu zamolčuje njegovo neizmerno stisko v intimni izpovedi Ella giammai m’amò (Nikdar me ni ljubila). Muti raje daje prednost Velikemu inkvizitorju in konfliktu med državo in Cerkvijo kot osrednji temi opere. Verdi je Velikega inkvizitorja upodobil slepega, da bi pokazal njegovo duhovno slepoto, ne pa fizično, zato Verdi uporablja za njegovo zvočno ilustracijo kontrafagot, katerega zvok poudarja duhovni karakter, kot da bi šlo za kakšnega črva.
Lansko srečanje v Salzburgu
Verdi je v Don Carlosu pokazal svoje zaničevanje tedanjih ekleziastikov. Gre za 16. stoletje, medtem ko Muti ugotavlja, kako vljudno!, da je Cerkev danes veliko bolj prožna. A ne zamolči svojega otroškega doživljanja svete spovedi, ko je duhovnik spovednik vedno vrtal vanj z vprašanji »kako in zakaj?« in se mu je zdelo, kot da stoji pred inkvizicijo. V Mutijevem otroštvu so veljali za očete naroda kralj Vittorio Emanuele, Giuseppe Mazzini, Giuseppe Garibaldi in Giuseppe Verdi (sami slovenski Jožeti); v kulturi in življenju so bili prikazani kot kakšni svetniki, brez napak ali kar brezmadežni. Verdi je prav tako kot drugi veliko prispeval k italijanski svobodi. A ko poslušam Và, pensiero danes, imam občutek, kot da te svobode še vedno ni. Italijanski človek se ni osvobodil izpod samega sebe!
Riccardo Muti v svoji knjigi Verdi, Italijan govori o verdijanskem pesimizmu in grenkobi; celo ko se Falstaff na koncu opere smeji, je njegov nasmeh bolj grenak. Fiesco v Simonu Boccanegri je izpoved Verdijeve žalosti in osebne tragedije, izgube najprej obeh otrok in kmalu zatem še žene. Muti sicer o tem ne piše, ker verjame, da italijanski bralec vse to bolj ali manj pozna. (Verdi se je s svojo učenko Margherito Barezzi poročil 4. maja 1836; 26. 3. 1837 se jima je rodila hči Virginia Maria Luigia, 11. julija 1838 pa sin Icilio Romano; hči je umrla že 12. avgusta tega leta, sin pa 22. oktobra 1839. Sledila je smrt žene Margherite 18. junija 1840. Imela je encefalitis ali vnetje možganov. Štiri leta radosti in na koncu totalna tragedija, Verdiju pa je komaj 27 let!)
Muti ne izhaja toliko iz Verdijeve biografije kot iz analize njegovih partitur in lastnega dirigiranja njegovih oper; note so tu, biografija pa je še vedno velika ali večja skrivnost, zlasti pri tako velikih umetniških duhovih in javnih, tudi političnih osebnostih, kot je bil desetletja dolgo v Italiji in širokem mednarodnem prostoru, v katerem je ustvarjal opere ali jih sam dirigiral – vse do Moskve, Madrida, Pariza, Sankt Peterburga, Dunaja, Bruslja, skoraj vse Nemčije in Londona – Giuseppe Verdi. Verdi je celotno devetnajsto in dvajseto stoletje svetovne glasbene kulture! (Po moji objavi Verdi, Italijan ali kako ga doživlja Riccardo Muti v Delu leta 2013).
Riccardo Muti lani v Salzburgu
Leta 2004, po konfliktu s Scalo, ki jo je trajno zapustil, je ustanovil Mladinski orkester Luigi Cherubini, v katerem sodelujejo mladi italijanski glasbeniki, ki jih izbere mednarodna žirija. Projektni orkester vsako leto nastopi na poletnem festivalu v Raveni, njegovo delovanje pa podpira tudi italijansko kulturno ministrstvo. Orkester je v družbi še z drugimi glasbeniki, tudi iz Slovenije in Hrvaške, nastopil na Koncertu prijateljstva 13. julija 2010, ko je Riccardo Muti dirigiral poseben program na Velikem trgu v Trstu pred deset tisoč obiskovalci. Ker so se koncerta udeležili trije državni predsedniki: Italije, Slovenije in Hrvaške, so orkester in združeni zbori zaigrali in zapeli vse tri himne. Med skladbami na koncertu je bila tudi noviteta Libertas Animi (po Gallusovi istoimenski hvalnici svobodi) Andreja Missona. Muti je edini tuji glasbenik, ki je javno dirigiral slovensko himno. Bil sem tedaj v Trstu že na vaji in sem poslušal poizkusno izvedbo Zdravljice, ki mi ni bila niti malo všeč. Pristopil sem k Mutiju in mu to povedal, češ da je izvedba preveč ležerna, ne pa himnična. Odgovoril mi je, da so mu slovenski glasbeniki povedali, da je to Zdravljica, kar je razumel kot italijansko “brindisi”. To se je dogajalo na odru pred 300 glasbenbiki, ki so mojo reakcijo opazovali in se čudili: kdo je ta, da si upa Mutija kritizirati. Razložil sem mu, da je to vsebina prve kitice, ne pa himne. Hitro je dojel, da njegov pristop k himni ni bil pravi in je zvečer izvedbo naredil himnično.
Pred koncertom v Trstu leta 2010 je z Dunajskimi filharmoniki gostoval v Ljubljani. Tedaj sem ga vprašal, kdaj pa bo Koncert prijateljstva, če že je v Trstu ? V Delu sem tedaj med drugim zapisal:
“Na mojo glasno izgovorjeno pomisel, da bi, če bo letos koncert v Trstu, moral biti naslednji Koncert prijateljstva prihodnje leto v Ljubljani in čez dve leti na Hrvaškem, pa je bil Riccardo Muti bolj zadržan. Dejstvo je, da bi se morali trije predsedniki v Trstu dogovoriti tudi o tej obvezi. Muti se je nekako branil, češ da je on le glasbenik, dirigent, ne pa politik. To je res, vendar s svojimi koncerti prijateljstva med narodi stopa v tuji svet; politični, socialni, ideološki, zgodovinski, kulturni, etnični … To vsekakor dobro ve, saj je s temi koncerti že gostoval v Moskvi, New Yorku, pa na Bližnem vzhodu, v severni Afriki, dvakrat v Sarajevu … Tu pa hote ali nehote, vede ali nevede, postane politik in odpade njegova zgolj umetniška dimenzija. Riccardo Muti ni politik, pa tudi ne politični analfabet! Ljubljana ima za tak koncert prihodnje leto nared najmanj štiri lokacije: obnovljeni Kongresni trg, Trg republike, novi stadion v Stožicah in novo športno dvorano prav tam.”
Kot veste, Koncerta prijateljstva v Ljubljani še ni bilo in še manj italijanskega javnega opravičila v obliki nagovora italijanskega predsednika z opravičilom Slovencem za tisoče in tisoče fašističnih zločinov od 1920 (in še prej), pa do italijanske kapitulacije 8. septembra 1943, med katerimi so najbolj grozovita nenehna streljanja slovenskih talcev v Gramozni jami, leta 1942 in 1943 – 185 ljudi na 40 streljanjih, med njimi Toneta Tomšiča in Hinka Smrekarja, ki imajo primerjavo z avstrijskim streljanjem talcev v Starem piskru v Celju, (samo 20. julija 1942 so ustrelili sto ljudi), medtem ko so od 1941 do 1945 samo na Štajerskem ustrelili ali obesili 1585 oseb, za kar se Avstrija prav tako še ni opravičila.
Umetnik in svetovljan
Riccardo Muti je nazadnje gostoval v Ljubljani leta 2014, tedaj na 62. Ljubljana Festivalu z izvedbo Verdijevega Rekviema na Kongresnem trgu. Koncert je posvetil spominu na deseto obletnico smrti svojega prijatelja, dirigenta Carlosa Kleiberja, ki je bil tesno povezan s Slovenijo, in v počastitev italijanskega predsedovanja Evropski uniji. Ko pogledam tedanjo dokumentacijo, lahko povzamem, da je “slavni dirigent Riccardo Muti na Kongresnem trgu v Verdijevem Rekviemu združil Mladinski orkester Luigi Cherubini, ki ga je ustanovil leta 2004, v njem pa so mladi glasbeniki iz vseh italijanskih regij, Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Zbor Akademije za glasbo, Ljubljana, Zbor Furlanije – Julijske krajine in Zbor Fundacije Opere Giuseppe Verdi iz Trsta. Pridružili so se jim glasbeniki iz Berlinske filharmonije, Čikaškega simfoničnega orkestra, Orkestra Fundacije Opere Giuseppe Verdi iz Trsta, Filharmoničnega orkestra iz Sankt Peterburga, Francoskega nacionalnega orkestra, Simfoničnega orkestra Kraljevega gledališča Théâtre Royal de la Monnaie, Filharmoničnega orkestra iz Londona in Dunajske filharmonije. Solisti večera so bili sopranistka Krasimira Stojanova (ki je nadomestila obolelo Tatiano Serjan), Daniela Barcellona, mezzosopran, Saimir Pirgu, tenor, in Riccardo Zanellato, bas. Zanellatto in Stojanova sta pela v Verdijeme Rekviemu tudi pred kratkim na koncertu v Cankarjevem domu.
Dan pred koncertom na Kongresnem trgu leta 2014 so glasbeniki imeli koncert z Verdijevim Rekviemom v Sredipolju v Italiji, ob ogromnem spomeniku italijanskih žrtev prve svetovne vojne. Tedaj sem v Delu med drugim zapisal: “V Sredipolju se je v izjemnem razpoloženju zbralo več kot 7000 ljudi; vstopnice za 2700 sedišč (od 20 do 60 evrov) so bile takoj razprodane, brezplačne vstopnice za 4500 stojišč pa prav tako. Bili smo priče dogodku, ki je navdušil in pretresel hkrati.
Riccardo Muti je koncert namenil žrtvam vseh vojn, saj se zaveda, da vojn žal še ni konec, prav tako pa dobro ve, da padajo v vojnah predvsem nedolžne žrtve! Njegova sugestivna umetniška moč presega vse, kar lahko danes še ponudi svetovna dirigentska scena, samega Verdija pa Muti (28. julija bo dopolnil 73 let) dirigira že petdeset let!
Težko je reči, kaj je bilo večje: navdušenje ljudi, umetniška izvedba samega koncerta, slovesnost kot celota, spomin na vojno, trenutki prijateljstva med sosednjimi državami in narodi.”
Žal je bila njegova takratna ugotovitev, da “vojn žal še ni konec”, resnična. Danes imamo strahotno vojno v Ukrajini.
Veselje Riccarda Mutija nad nepričakovanim srečanjem po njegovem koncertu v Salzburgu lani
Poseben odmev je imel komemorativni koncert ob smrti Mutijevega osebnega prijatelja, slavnega dirigenta Carlosa Kleiberja, leta 2004; najprej v Slovenski filharmoniji in s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije, zatem pa še v Raveni na tamkajšnjem mednarodnem festivalu v športni dvorani pred štiri tisoč obiskovalci.
Drugi tak izrecno spominski koncert je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma junija 2010. Takrat sem med drugim zapisal, da so Kleiberja 19. julija leta 2004 pokopali v družinskem krogu z najožjimi svojci, s pogrebno mašo, ki so jo vodili trije župniki, na vaškem pokopališču na Konjšici. Med prvimi pa so se od njega na njegovem grobu poslovili predstavniki slovenske glasbene kulture, s priložnostno slovesnostjo, na kateri je nastopil Komorni godalniorkester Slovenske filharmonije. Prvi tuji gost, ki je v Ljubljani s Slovensko filharmonijo počastil Kleiberja po njegovi smrti, je bil ravno Riccardo Muti. Sledeli so številni koncerti in počastitve, kiso na Konjšici postali vsakoletna glasbena inkulturna tradicija. Kleiber že ima spominsko sobo.
Poseben nasmeh Riccarda Mutija ob čestitki za lansko osemdesetletnico
Na program svojega jutrišnjega ljubljanskega koncerta je Riccartdo Muti uvrstili dela treh skladateljev iz obdobja romantike, ki temeljijo na zunanji poetični ideji. V formalnih okvirih simfonije ostaja Georges Bizet v Simfoniji št. 2 v C-duru, ki jo je navdihnilo njegovo bivanje v Rimu, Preludiji pa so ena izmed prvih simfoničnih pesnitev Franza Liszta, ki hkrati velja za utemeljitelja te oblike. V Uročenem jezeru ji sledi tudi Anatolij Ljadov, ki je poetično idejo zanj našel v pravljičnem svetu.
Marijan Zlobec