Sinočnji koncert Berliozovega Faustovega pogubljenja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 70. Ljubljana Festivala se je končal s stoječimi ovacijami in dolgimi aplavzi, ki so veljali čisto vsem nastopajočim: dirigentu, solistom, zborom, orkestru, posameznim solistom v orkestru, štirim zborovodjem štirih sodelujočih zborov. Brez svetovno znanega 86-letnega dirigenta Charlesa Dutoita (rojstni dan bo sicer praznoval oktobra), takega koncerta ne bi bilo; ne po programu in ne po izvedbi.
Petje moškega zbora na koncertu, vse fotografije Marijan Zlobec
Dilema, ali je Faustovo pogubljenje bližje operi ali pa je zgolj simfonična glasba z zbori in solisti ostaja odprta, še posebej za one, ki bi raje videli v Ljubljani scensko izvedbo, za Dutoita pa dileme ni bilo; izbral si je koncertno izvedbo, pri kateri je sodelovalo na odru okrog 260 glasbenikov, če pomislim, da je bilo v zborih 49 moških, 58 žensk in okrog 55 otrok v mladinskem in otroškem zboru. Že ta panorama je bila fascinantna, potem ko smo poslušali njihovo ločeno ali skupno petje, ki je doseglo svoj vrh z nastopom vseh, pa še bolj.
John Relyea kot Mefisto
Charles Dutoit je sam predlagal izvedbo Faustovega pogubljenja na Ljubljana Festivalu, potem ko je pri nekaj gostovanjih pri Slovenski filharmoniji spoznal, da je v Ljubljani to možno in je dvorana za tako izvedbo primerna in da imamo razen solistov, ki jih je sam izbral in pripeljal iz tujine, primeren glasbeni potencial.
Charles Workman kot Faust
Prihodnje leto sledi Berliozov Rekviem, verjetno bi bila boljša izvedba v frančiškanski cerkvi ali stolnici kot v Cankarjevem domu, lahko pa bi celo tvegali poizkus v Športnem parku Kodeljevo, kjer so pred leti potekale vaje za Mahlerjevo Osmo simfonijo na Kongresnem trgu. Tam bi bilo občinstvo na tribunah in na manjšem delu rokometnega igrišča, večji del bi zasedel orkester in za njim mogočen zbor. Ločene trobilce bi postavili na štiri strani, nekam stran na vrhu pa še tenorista. Malo bi bilo treba izmeriti dimenzije. V Cankarjev dom šest timpanistov v eno vrsto ni mogoče postaviti. A ne prehitevajmo.
Sophie Koch kot Marjetica
La damnation de Faust op. 24 je dobri dve uri dolgo delo za štiri solistične glasove, polni sedemglasni zbor, veliki otroški zbor in orkester. Imenoval jo je “ légende dramatique ” (dramska legenda). Prvič je bila izvedena v Opera Comique v Parizu 6. decembra 1846.
Solo angleški rog
Francoskega skladatelja je navdihnil prevod Goethejeve dramske pesnitve Faust in ustvaril je glasbeno delo, ki se tako kot mojstrovina, na kateri temelji, ne more zlahka kategorizirati. V različnih obdobjih je bil izvajan kot oratorij ali kot opera (Berlioz ga je nazadnje poimenoval “légende dramatique”). Zaradi svoje potopisne oblike in kozmične perspektive postal izjemen izziv za uprizoritev kot opero. Sam Berlioz je želel videti delo uprizorjeno, a ko je to storil, je priznal, da produkcijske tehnike njegovega časa niso bile kos nalogi, da bi delo oživelo po svoji dramatiki. Večino slave je delo pridobilo s koncertnimi nastopi.
John Relyea kot Mefisto
Berlioz je leta 1828 prebral Goethejevega Fausta, prvi del, v prevodu Gerarda de Nervala; “ta čudovita knjiga me je očarala že na začetku,” se je spominjal v svojih Spominih. “Nisem ga mogel odložiti. Neprestano sem ga bral, pri obrokih, v gledališču, na ulici.” Bil je tako navdušen, da je suita z naslovom Osem prizorov iz Fausta postala njegov opus 1 (1829), čeprav se je pozneje spomnil vseh izvodov, ki jih je našel. K gradivu se je vrnil leta 1845, da bi naredil večje delo z nekaj dodatnim besedilom Almire Gandonniere po Berliozovih specifikacijah. Delo je najprej poimenoval “koncertna opera”, in ko ga je razširil ali nazadnje “dramska legenda”.
Faust in dirigent
Na partituri je delal med svojo koncertno turnejo leta 1845, dodal je svoje besedilo za »Nature immense, impénétrable et fière« – Faustovo vrhunsko invokacijo vse narave – in vključil Rakoczijev marš, ki je na koncertu v Pešti 15. februarja 1846 doživel izjemen uspeh.
Mefisto in Fausto
Prva izvedba v Opera Comique v Parizu 6. decembra 1846 ni naletela na odobravanje kritikov, morda zaradi njenega položaja na pol poti med opero in kantato; javnost je bila apatična, dve predstavi (in tretja odpovedana) pa sta Berlioza finančno prizadeli: “Nič v moji karieri umetnika me ni ranilo globlje kot ta nepričakovana brezbrižnost,” se je spominjal v Spominih.
Uvodna postavitev ansambla
La Damnation de Faust se redno izvaja v koncertnih dvoranah, od svoje prve uspešne popolne izvedbe na koncertu v Parizu leta 1877; občasno je uprizorjena kot opera, prvič v Opera de Monte Carlo 18. februarja 1893, kjer jo je postavil na oder režiser Raoul Gunsbourg z Jeanom de Reszkejem v vlogi Fausta in Rose Caron kot Marjetice. Metropolitanska opera v New Yorku jo je premierno uprizorila najprej na koncertu (2. februarja 1896) in nato na odru (premiera na odru v Združenih državah Amerike 7. decembra 1906) ter jo obudila na koncertu v Carnegie Hallu10. novembra 1996 (ponovitev na turneji v Tokiu naslednje leto). Družba je 7. novembra 2008 predstavila odrsko uprizoritev v produkciji in režiji Roberta Lapagea z inovativnimi tehnikami računalniško generirane odrske podobe, ki se odziva na glasove nastopajočih. Filmski ustvarjalec Terry Gilliam je maja 2011 debitiral v londonski Angleški nacionalni operi z režijo The Damnation of Faust.
Petje ženskega zbora
Produkcija je prejela pozitivne ocene v britanskem tisku. Leta 2015 je Opera National de Paris uprizorila Faustovo pogubljenje tako, da je v vlogi Fausta upodobila osebnost angleškega znanstvenika Stephena Hawkinga. Ta različica dela je tudi na novo interpretirala metafizično potovanje, na katerega Fausta pošlje Mefisto v zvezi s projektom Mars One; prikazuje dilemo človeka, ki zapušča Zemljo, da bi poselil Mars. Pariška opera je za produkcijo Berliozovega dela sodelovala z družbami NASA, ESA, CNES in filmskimi podjetji, ki ustvarjajo okoljske filme.
Charles Workman kot Faust
Trije instrumentalni odlomki, Marche Hongroise (Madžarski marš), Ballet des sylphes in Menuet des follets so včasih izločeni in izvedeni kot “Tri orkestralne skladbe iz La damnation de Faust “. (Po uradni predstavitvi dela).
Glas iz nebes
Faustovo pogubljenje kot opero sem videl na Salzburških slavnostnih igrah na odru Skalne jahalne šole s 60 metrov širokim odrom, o čemer sem pisal za Delo. Opero je režirala znamenita katalonska skupina La Fura dels Baus in doživela svetovni odmev ter same odlične kritike. Predstavo je leta 1999 dirigiral Sylvain Cambreling in je dostopna na DVD.
Faustovo pogubljenje v Salzburgu leta 1999, foto SF
Prva slika:
Ostareli učenjak Faust razmišlja o prenovi narave. Ko sliši kmečko petje in ples, spozna, da je njihova preprosta sreča nekaj, česar sam ne bo nikoli doživel. V daljavi koraka vojska (Madžarski marš). Faust ne razume, zakaj so vojaki tako navdušeni nad slavo in slavo.
Druga slika:
Depresiven Faust se je vrnil v svojo delovno sobo. Tudi iskanje modrosti ga ne more več navdihovati. Utrujen od življenja je tik pred samomorom, ko ga zvok cerkvenih zvonov in velikonočna pesem spomnita na mladost, ko je še verjel v vero. Nenadoma se pojavi Mefisto, ki ironično komentira Faustovo očitno spreobrnjenje. Ponudi se, da ga pelje na potovanje, obljubi mu povrnitev mladosti, znanja in izpolnitev vseh njegovih želja. Faust sprejme.
Dirigent Charles Dutoit
Mefisto in Faust prispeta v Auerbachovo gostilno v Leipzigu, kjer Brander, študent, zapoje pesem o podgani, katere visoko življenje v kuhinji konča odmerek strupa. Drugi gostje izrečejo ironičen “Amen”, Mefisto pa nadaljuje z drugo pesmijo o bolhi, ki pripelje njegove sorodnike, da okužijo cel kraljevi dvor (Pesem o bolhi). Zgrožen nad vulgarnostjo vsega tega Faust zahteva, da ga odpeljejo drugam.
Na travniku ob Labi Mefisto Faustu pokaže sanjsko vizijo lepe ženske po imenu Marjetica, zaradi česar se Faust vanjo zaljubi. Zakliče njeno ime in Mefisto mu obljubi, da ga bo pripeljal do nje. Skupaj s skupino študentov in vojakov vstopijo v mesto, kjer živi.
Mladinski in otroški zbor Glasbene matice
Tretja slika:
Faust in Mefisto se skrijeta v Marjetičini sobi. Faust čuti, da bo v njej našel svoj ideal čiste in nedolžne ženske (“Merci, doux crépuscule!”). Vstopi Marjetica in zapoje balado o kralju Thuleju, ki je vedno ostal žalostno zvest svoji izgubljeni ljubezni (“Autrefois, un roi de Thulé”). Mefisto prikliče duhove, da dekle očarajo in prevarajo, ter zapoje sarkastično serenado pred njenim oknom in ji napoveduje izgubo nedolžnosti. Ko so duhovi izginili, Faust stopi naprej. Marjetica prizna, da je sanjala o njem, tako kot je on sanjal o njej, in drug drugemu izpovesta ljubezen. Tedaj vdre Mefisto in ju opozori, da je treba rešiti dekličin ugled: sosedje so izvedeli, da je v Marjetičini sobi moški, in so na prizorišče poklicali njeno mamo.
Zadnji prizor Faustovega pogubljenja
Četrta slika:
Faust je zapeljal, nato pa zapustil Marjetico, ki še vedno čaka na njegovo vrnitev (“D’amour l’ardente flamme”). V daljavi sliši vojake in študente, kar jo spominja na noč, ko je Faust prvič prišel v njeno hišo. A tokrat ga ni med njimi.
Charles Dutoit
Faust kliče naravo, naj ga ozdravi njegove utrujenosti od sveta (“Nature immense, impénétable et fière”). Pojavi se Mefisto in mu pove, da je Marjetica v zaporu. Medtem ko je čakala na Faustovo vrnitev, je svoji materi dala uspavalni napitek, ki ga je Faust pred tem priskrbel, da bi pomiril njeno mamo med njunimi ljubezenskimi nočmi, in ga uporabljala tako pogosto, da je starko ubila, zato naj bi jo naslednji dan obesili. Fausta zagrabi panika, a Mefisto zatrdi, da jo lahko reši, če mu Faust prepusti svojo dušo. Ker Faust ne more razmišljati o ničemer drugem kot o rešitvi Marjetice, se strinja. Oba odjahata na paru črnih konj.
Moški zbor
Faust misli, da so na poti k Marjetici, a postane prestrašen, ko zagleda demonske prikazni. Pokrajina postaja vse bolj grozljiva in groteskna, Faust pa končno spozna, da ga je Mefisto odpeljal naravnost v pekel. Demoni in peklenski duhovi pozdravljajo Mefista v skrivnostnem peklenskem jeziku in med njimi pozdravljajo Fausta.
Pekel je po Faustovem prihodu utihnil; muke, ki jih trpi, so neizrekljive. Marjetica je rešena in v nebesih dobrodošlo sprejeta.
Faust in Marjetica
Ljubljanske festivalske izvedbe brez Charlesa Dutoita ne bi bilo. Ne bi je bilo niti brez njegovih umetniških zahtev do vseh nastopajočih, tako orkestra kot zborov, ki so bili v ponedeljek še slabo pripravljeni, še posebej v petju v francoščini, kot sem slišal, težave so imeli tudi s tenoristom, ki je zbolel in so nadomestnega iskali po vsem svetu med več kot dvajsetimi tenoristi. Končno se jim je nasmehnila sreča z Dancem Charlesom Workmanom, ki je vlogo Fausta že znal ali pel.
Ujeta v usodo
Charles Dutoit je več kot dvourno izvedbo (128 minut) vodil izjemno kompaktno, vseskozi napeto, pregledno, avtoritativno, solistom je dopustil močnejši izraz, tudi z močnejšo gestikulacijo in z odhodom študenta Branderja z odra premestitev Mefista na njegovo mesto, tako da sta bila Faust in Marjetica v neposrednem možnem stiku, a vendarle ohranila koncertno držo brez spogledljivosti, kontaktov, vsega, kar bi bilo že blizu polscenski izvedbi.
Stoječi aplavz
Dirigentska drža Charlesa Dutoita je bila ves čas elegantna, na prvi pogled vzravnana, vse obvladljiva, natanko je vedel kaj hoče doseči in kako oblikovati vsak prizor kot zaključeno vsebinsko celoto. Morda Dutoit vidi v tem delu nekaj avtobiografskega, mladostnega, časovno razdaljo in obseg izkušenj, tako glasbenih kot življenjskih, šestdeset ali sedemdeset let. Bil je prvi mož Marthe Argerich, pozna faustovska občutja, in morda je v njegovem miselnem svetu več prostora za transcendenco, kot si znamo predstavljati. Morda je bil med peščico ljudi v dvorani, starejših od 85 let. Bere tekst drugače, razume bogato metaforiko z več njenih odtenkov, bolj romantično in subtilno, kot jo je v kontekstu samega dogajanja težje dojeti, dokler nisi tako star ? Na tiskovni konferenci sem imel v mislih vprašanje, koliko vidi v Faustoven pogubljenju svoj osebnostni in biografski primerjalni kontekst, a se mi je zdelo, da bi bilo to morda preveč intimno. Vemo, da je podobno kot Faust veliko potoval…, če spomnim zgolj na kilometrino. In verjetno bi se našlo še kaj bližje ženski duši.
Ljubimca
Problem Faustovega pogubljenja v koncertni verziji je bolj v odnosu petja in zgodba oseb do besed in stavkov samih, ki jih uporabljajo ali se z njimi predstavljajo. Libreto je poln vsakršnih vizij in emotivnih stanj, spodbud in pričakovanj, dialogov z njihovimi skrivnostnimi pomeni. V tem smislu je koncipirana glasba, zelo različna, a se npr. v uporabi trobilnega kolorita (tri pozavne in dve tubi, pa še štiri trobente in rogovi) ter uporabi pihal (npr. skupaj kar trije piccoli, pa solo angleškega roga, klarineta, fagota), igra dveh harf…, že pokaže tisti zvočno barvni in hipni dinamični ekrazit, kot ga je dosegel v operah Benvenuto Cellini in Trojanci.
Dutoit je natanko vedel, kdo lahko ali naj poje na njegovem koncertu. Izjemen je bil bas baritonist John Relyea kot Mefisto; njegova vokalna prezenca je neprimerljiva s kakšno drugo vlogo; tako po barvi in globini ter moči glasu, kot vseh niansah izraza, ki mora ohranjati hkrati skrivnostno in narativno, metaforično in prozaično držo.
Študent Brander je bil baritonist Ashley Riches, dovolj izrazit v svoji krajši vlogi.
Ashley Riches kot Brander
Tenorist Charles Workman je bil prav tako sijajen; tako glasovno kot interpretacijsko, karakterno kontrastno in položajno, lahko bi rekli lokacijsko doživeto. Pokazal je toliko nians, kot jih vloga terja, vsekakor vseskozi podoživljajoče, kot kakšen sopotnik v solističnem trojčku.
Mezzosopranistka Sophie Koch je bila prava Marjetica, morda v kakšnem trenutku tehnično izrazno ne najbolj idealna, glasovno manj plemenita in emotivno opojna, a se je svoje vloge in pomena vseskozi zavedala. Ta emotivni naboj je izrazila tudi v rdeči barvi koncertne obleke.
Zborovodje
Orkester Slovenske filharmonije je bil odlično pripravljen in je sledil dirigentovim zahtevam v mnogih podrobnostih in izraznih kontrastih, solih, redkih značilnostih (bogato spreminjanje vloge tolkal, redki karakterno-ilustrativni pizzicati godal, redki visoki arpeggi harf in že omenjene vloge pihal ter trobil. Morda bi bilo dobro imeti na odru še nekaj več godal. Koncertni mojster je bil Miran Kolbl, zelo študiozen in natančen voditelj orkestra.
Solisti in dirigent
Zbori se se izkazali odlično; Zbor Slovenske filharmonije, Komorni zbor AVE, Komorni bor Megaron ter Mladinski zbor Glasbene matice. Pripravili so jih Jerica Bukovec, Gregor Klančič, Damijan Močnik in Irma Močnik. Zbori so se na 70. Ljubljana Festivalu izkazali še enkrat (po Verdijevem Rekviemu) in le upajmo, da bo tako tudi v prihodnje, ko se bo treba prav tako izkazati v Berliozovem Rekviemu, v Schönbergovem pesemskem ciklu Gurrelieder, pa v modernejših kompozicijah iz druge polovice 20. stoletja ali celo novitetah.
Dutoit je koncert stopnjeval do tako rekoč zvočno in glasovno opojnega, močnega, transcendenčnega konca. Je videl ali ugledal sebe v nebesih namesto Marjetice ?
Marijan Zlobec