Tradicionalni, tokrat že sedmi nastop našega znanega kantavtorja Tomaža Domicelja na Peklenskem dvorišču v Križankah v okviru 70. Ljubljana Festivala je bil nekaj posebnega; najprej zaradi njegove gostje, pevke Tinkare Kovač, ki je bila zmagovalka portoroškega festivala Melodije morja in sonca (skupaj z Aniko Horvat) in dejstva, da je izdal dvojno zgoščenko s pregledom svojih ustvarjalnih dosežkov v dolgi glasbeni karieri.
Tomaž Domicelj na Peklenskem dvorišču v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopa nekako od leta 1968, kar ga uvršča že med slovenske, nekdanje jugoslovanske in mednarodne legende. Nekaj o svojih mednarodnih glasbenih stikih, zlasti v Londonu in New Yorku smo iz njegovih ust slišali z odra. Kot veste, so njegovi nastopi prepolni govorjenja, komentiranja, hipnega spominjanja, imenovanja ljudi, pripovedovanja anekdot… in vtis je, da včasih ne pomisli, kaj bo rekel, ampak nastaja vse spontano, zato so njegovi nastopi dolgi okrog treh ur, da potem urednik na Radiu Slovenija Jane Weber, ki to snema, naredi oddajo za dve uri in potemtakem eno uro (govorjenja, ki ni za javnost) izbriše. Mi, priče dogajanju, pa si kaj zapomnimo.
Tomaž Domicelj in Tinkara Kovač
Če rečem, da je Tomaž Domicelj najbolj egocentrični slovenski glasbenik, bi hkrati ugotovil, da je bil vedno tak. Od študentskih let, ko se je z odra spominjal profesorja dr. Matjaža Kmecla, ne pa še dr. Borisa Paternuja, pri katerem je diplomiral, opomnil pa je, da mu na FF ne dovolijo imeti kakšno predavanje o položaju slovenskih besedil v zabavni glasbi danes ali o prevajanju besedil iz angleščine v slovenščino, kar sam počne in je malo pokomentiral, kakšen mora biti dober prevod, da pesem zveni tudi pevsko.
O tem smo poslušali zatem še skoraj debato o prevajanju iz italijanščine pesmi Življenje je lepo, ki jo je zapela Tinkara Kovač in povedala, na kakšen način je dobila dovoljenja brata skladatelja Nicole Piovanija, da jo je sploh smela peti v svojem slovenskem prevodu, ne pa snemati ali izdati na nosilcih zvoka. Kot veste gre za izjemno lepo melodijo s simbolnimi pomeni iz prav tako izjemnega filma. Pesem je dokaz, da lahko postaneš svetovno znan samo z enim pravim umetniškim dosežkom. Ni pa bilo omenjeno, da je na lanskem festivalu v Ljubljani nastopil Piovani sam, in sicer kot dirigent koncerta posvečenega Dantejevi 700 letnici…
S katero pesmijo je mednarodno znan Tomaž Domicelj ? Nekaj jih je in smo jih slišali sinoči, verjetno bo večno ostala Slovenskega naroda sin, svetovna pa bo, ko jo bodo peli Angleži ali Američani (lahko celo v slovenščini ali angleščini s slovenskim refrenom slovenskega naroda sin). Kot veste nihče ni prerok. Mislim, da ima “šanse”.
Med brskanjem po svojih arhivih je naletel na zelo staro skladbo, ki bi jo predlagal za kviz pri Mariu in bi bilo vprašanje, kdo je njen avtor: Brecelj, Pengov, Benč ali Domicelj ? Odgovoril je, da bi zmagal pokojni Marko Brecelj. Ni pa se spomnil, da je morda že nastopil čas za muzej slovenskega kantavtorstva. Morda se bodo na to spomnili v Kopru in ga uredili s pomočjo Mefa iz Izole, ki ga je sicer omenil ?
Je pa Domicelj obujal spomine na Bojana Adamiča in njegove ljubezni, med drugim do fotografije, režiserja Dušana Jovanovića, za katerega je za njegovo predstavo v Drami napisal neko pesem. Dobivali pa so se seveda v Šumiju.
Domicelj je še vedno v odlični formi, tako v igranju na štiri kitare kot petju, opazna je njegova izjemna energija, volja in moč, da bi bil in obstal.
Iz arhiva je izbrskal tudi prvi slovenski haiku, pesem iz 17 zlogov in jo zapel. Kot je povedal, je s tem že konec šestdesetih let prehitel pesnika Milana Deklevo, (ki pa je izdal prvo slovensko zbirko haiku poezije Mushi Mushi).
Tinkara Kovač je pela in igrala na flavto, a je ostajala bolj dialoško spremljevalna in manj čisto solistična ali s kakšnim bolj dominantnim doživljajem, ki bi ji dal možnost ekvivalenta gostitelju. Lani je z njim zapela eno pesem, tokrat že tri ali štiri. Pri omembi Aleluje smo poslušali dialog, kaj je bil Leonard Cohen in kakšen. Potem se je Domicelj spomnil še Nobelovega nagrajenca Boba Dylana, na katerega je morda kar malo ljubosumen, a ne preveč. Na vprašanje, ki si ga je sam zastavil, je odgovoril: če on ni pel mene, zakaj bi jaz njega.
Proti pričakovanju se je na koncertu med omenjenimi osebami pojavil pisatelj Feri Lainšček, tokrat kot pesnik, ki je Domicelju dal v uglasbitev eno svojo pesem o prekmurskih ravnicah. Slišali smo jo prvič in si tako šele utira pot v naš spomin. Za razliko od drugih, ki jih je občinstvo pomagalo peti, celo samo in ločeno kot ženski in moški zbor. Spomnil je, da je Lainšček slavnejši, ker je prejel Prešernovo nagrado. Kaj pa zdaj ?
Končalo se je z ono pesmijo o šminki, ko se zjutraj zbudiš, spet z obširno razlago, potem pa skupaj s Tinkaro Kovač Vem da bo danes srečen dan. Ker je ravno bilo polnoč, je bila ugotovitev prava.
Marijan Zlobec