V Križankah poteka tradicionalna vsakoletna mednarodna likovna kolonija, kot sta jo ustanovila direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in umetniški vodja kolonije, akademski slikar Tomo Vran iz Kopra. Kolonija je že dosegla natanko 200 udeležencev in s tem ustvarila za celo galerijo mednarodnih slikarskih del. Večkrat je bila zbirka Festivala Ljubljana že predstavljena v tujini. Ko bodo Križanke obnovljene ter Srednja šola za oblikovanje in fotografijo preseljena v nove prostore, bodo slike na ogled kot muzejska ter galerijska zbirka Festivala Ljubljana.
Tomo Vran, foto Marijan Zlobec
Mednarodna likovna kolonija praznuje petindvajsetletnico, kar kot rečeno pomeni, da je Ljubljana doslej gostila dvesto vizualnih umetnikov iz različnih predelov sveta, tudi iz Azije, Srednje in Južne Amerike, ZDA in Kanade ter veliko evropskih držav.
Darko Brlek na tiskovni konferenci
O tem je spregovoril Tomo Vran.
“Občutek imam, da je bilo včeraj, ko sva jeseni 1997 z direktorjem Darkom Brlekom klepetala o pravkar končanem festivalu. Na njegovo razmišljanje, da je škoda, ker vsa ta čudovita glasba neponovljivo izzveni, sem nehote predlagal, naj vključi še likovne umetnike, ki lahko doživljanje in občutenje glasbe upodobijo in festival obogatijo še z likovno govorico. Ideja mu je bila zanimiva in že naslednje leto uresničena. Vsako leto tako v Ljubljano povabim osem profesionalnih vizualnih umetnikov, pol iz Slovenije in pol iz tujine. Slikarji preživijo teden sredi festivalskega dogajanja. Ustvarjajo v ambientu Plečnikovih Križank in na platno prenašajo svoje doživljanje raznovrstnih prireditev. Pandemija je sicer v zadnjih dveh letih zelo otežila organizacijo kakršne koli kulturne prireditve, vendar pa je za umetnike ta vojna v Evropi predvsem z moralnega vidika huda ustvarjalna travma. Čeprav si verjetno noben umetnik tega ne želi, so vojne, na žalost, kar se izkazuje v zgodovini, za likovno ustvarjalnost zelo pomembne. Kaj naj bi bil pravzaprav mir? Neko idealizirano obdobje, h kateremu stalno težimo, pa ga nikoli nismo še prav opredelili niti definirali, ne vemo, ali je to samo hipotetično stanje v naših možganih ali je to družbenopolitična, socialna ali ekonomska kategorija. In ne nazadnje, ali si mir sploh želimo ali pa se o njegovem možnem obstoju samo sprenevedamo.
Človekov odnos do razmerja vojna – mir je pravzaprav vsaj v zadnjih stoletjih rezultat nekakšnega podedovanega slepomišenja in hinavščine. Po eni strani smo prepričani, da je v našo zavest vsajena želja živeti v miru nekakšna sociološka, humanistična, civilizacijska in kulturna pravica, o kateri nas že naše kulturno izročilo prepričuje, da jo ima skoraj vsakdo pravico zahtevati zase, po drugi pa se nenehno vojskujemo ali vsaj oborožujemo in pripravljamo za vojno. Dejstvo je, da smo na mir nepripravljeni in moj osebni občutek mi vedno bolj govori, da temelji percepcija odpora proti vojni v naši kulturi predvsem na moralnih in emocionalnih paradigmah, da je skratka ta odpor predvsem retoričen. Dogajanje, zlasti v zadnjem desetletju, me prepričuje, da so vojne ključen del sistema, ki vzdržuje nekakšno stabilnost in nadzor, pa naj gre za gospodarsko ali politično stabilnost, da so skratka iz sociološkega in ekonomskega vidika »conditio sine qua non«. Vojnam se očitno ne moremo in nočemo izogniti. Če se spomnim, ko sem nekaj let na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru predaval umetnostno zgodovino in razlagal o umetniških dosežkih celotne zgodovine človekove ustvarjalnosti, lahko ob večini umetnin, ki sem jih našteval in opisoval, samo zgroženo ugotovim, da so nastale zaradi vojne ali bile posvečene vojni – skratka, bile povezane z vojno oziroma nasiljem kakršne koli oblike, ne glede na to, ali je pri tem šlo za nacionalni, družbeni, verski ali moralni spor. Očitno torej lahko predpostavljam, da je neodvisno od časa nastanka umetniškega dela in metjeja oziroma načina, kako se umetnik izraža, eno temeljnih vprašanj pri nastanku kreacije, ali je v osnovi motivacije usmerjenost k vojni ali ne.
Sam sem kljub navedenemu prepričan, da kreativna umetnost tudi v času hipotetičnega miru ni obsojena na izginotje in da je prav danes zavest o antivojni nova kreativna spodbuda za umetnike, nova estetika, ki temelji na negaciji konflikta, tega stimula, ki smo ga umetniki očitno potrebovali, da smo lahko govorili o miru. Verjamem, da se bo letos to še bolj pokazalo in da bodo v čudovitem ambientu Plečnikovih Križank tudi letos nastajala umetniška dela in oznanjala veselje, ki ga v tem času vsi še bolj potrebujemo, da gremo optimistično v bodočnost.”
Letos se je s tem izzivom spopadlo osem umetnikov. Iz Avstrije je prišla Ute Aschbacher, z Japonske Noriaki Sangava, iz Italije Enzo Valentnuz, iz Hrvaške Ana Grubić, iz Slovenije pa Milena Gregorčič, Ana Žerjal, Franko Vecchiet ter Peter Ciuha. Tudi letos se je umetnikom pridružil znani multimedijski umetnik Lado Jakša, ki je slikarsko ustvarjanje spremljal ves teden. Na otvoritvi razstave ob zaključku likovne kolonije jutri ob 12. uri v Viteški dvorani Križank, pa bo s svojim glasbeno-vizualnim umetniškim pogledom predstavil njihovo ustvarjanje. Vsak avtor bo ob koncu razstave eno delo poklonil za stalno zbirko moderne likovne umetnosti v lasti Ljubljana Festivala.
Marijan Zlobec