V ljubljanski galeriji Kresija bodo jutri, 14. julija, ob 19. uri odprli najbolj posebno razstavo Tine Kolenik doslej z naslovom V imenu ljudstva. Otvoritev bo popestrila avtorska glasba skladatelja Alda Kumarja. Spremljevalni dogodek bo javno vodstvo avtorice po razstavi 11. avgust ob 18. uri.
Tina Kolenik, fotografije Dejan Ulaga
“Razstava prikazuje portrete osmih splošno znanih zgodovinskih likov, vladarjev, ki so v različnih obdobjih tako in drugače krojili usodo ljudi. Rdeča nit, ki jih povezuje, je ideja, da specifičnost vladarskih oblačil ni v njihovi morebitni sijoči razkošnosti in spremljajočih emblemih, katerih tipični namen je vzbujati vtis moči, občudovanje, čaščenje in strahospoštovanje, marveč v tem, da jih nosijo osebe, ki jih podrejeni priznavajo (in večinoma ubogajo) kot vrhovne nosilce in izvajalce oblasti. Prav zato sem jih naredila iz vžigalic, ki jasno ponazarjajo to konstitutivno vlogo mnoštva ter imajo – tako kot ljudje – skupno snovno naravo in individualne lastnosti (razlikujejo se po velikosti, barvi, debelini in poreklu), hkrati pa se dojemajo, vrednotijo in obravnavajo kot cenena sredstva za doseganje različnih (dobrih in slabih) ciljev, ki jih določajo drugi.
Projekt je nastajal štiri leta. Vanj je bilo vloženih na tisoče ur ročnega dela, zbranih je bilo približno 1.000.000 vžigalic, ki so bile kupljene v različnih državah sveta.”
Tina Kolenik
Tina Kolenik
Igre z ognjem
“Prvi pogled na kolaže Tine Kolenik je pomirjujoč: estetska kompozicija, pastelne barve, red in simetrija … Površen ali morda slaboviden opazovalec niti ne opazi, iz česa so njene skulpture izdelane, zazna samo toploto lesa in urejeno zaporedje barv in vzorcev ter zlahka nasede navidezni »dekorativnosti« figur. Šele ko se Tininim patchworkom približa in s tem prekrši pravilo »oddaljenega pogleda« na umetniško delo, se njegov začetni mir usodno razburka: Tinini mozaiki so v resnici sestavljeni iz skrbno in smiselno razporejenih vžigalic!
Kako lahko tako droben in vsakdanji predmet, kot je vžigalica, ključno spremeni gledalčev pogled in vanj vnese usodni nemir? Vžigalica je eden najbolj razširjenih civilizacijskih pripomočkov in se ob tej samoumevnosti niti ne sprašujemo več o njeni »fenomenologiji«. Tako pozabljamo, da je v vsem dostopno kombinacijo miniaturnega podolgovatega kvadratastega (lesenega ali papirnatega) telesa in zaobljene glavice v resnici ujet ogenj, ključna prvina človekovega preživetja, njegove civilizacije in kulture. V vžigalici, ki je kljub drugim virom ognja še vedno nenadomestljiv »gospodinjski« rekvizit, je »konzervirana« visoka temperatura v razponu med 1350 in 1950 stopinjami Celzija, ki jo proizvede vanjo vdelan fosfor. Vžigalica je tako zaznamovana z neobičajno intenzivno potencialnostjo, z razliko med njeno vsakdanjostjo in razdiralno močjo, ki jo kot možna netilka in nosilka ognja nosi v sebi.
Kljub temu je vžigalica že dolgo tudi umetniški objekt, tako sama po sebi kakor tudi kot iniciatorka ognja kot umetniškega dejanja. Znane so skulpture Claesa Oldenburga na temo vžigalic, pri katerih pa njihova potencialnost ni v ospredju. Bolj kakor v umetnosti so nemara akcije, povezane tako s sestavljanjem vžigalic v prepoznavne kompozicije kot z njihovim prižiganjem, pogoste v popularni »umetnosti« (matches-art). In navsezadnje je estetski »objekt« ali pripomoček tudi ogenj. Omenimo samo znamenito »slikanje z ognjem« Yvesa Kleina ali pretresljive fotografske podobe Gorana Bertoka iz serije Obiskovalci; le v gledališkem kontekstu je ogenj tako rekoč prepovedan element.
Tina Kolenik
Tako je tudi Tinino kolažiranje teh drobnih ready-madeov v bistvu izjemno nevarna igra z ognjem!
Preden jo opišemo, opozorimo na velikanski tehnični napor izdelovalke, ki je obsegal najprej zbiranje vžigalic (okrog milijon kosov), njihovo selekcijo in razvrščanje ter nato mozaično sestavljanje ali lepljenje v prepoznavne figure, torej prehod iz funkcionalnega v estetski objekt. Ta napor je najprej v navideznem nasprotju z omenjeno umirjenostjo kompozicij, nato pa v neposredni povezavi z imanentno performativnostjo vžigalic, torej možnostjo »izvedbe«, ki jo vžigalica ali objekti, sestavljeni iz vžigalic, nosijo vpisane v lastno strukturo. Ta potencialnost v objektih za zdaj sicer še »spi«, vendar jo je mogoče v vsakem trenutku aktivirati.
Če smo kdaj spremljali gorenje vžigalic, postavljenih v vrsto ali kako drugo kompozicijo, nam je prehajanje plamena z vžigalice na vžigalico vzbudilo močno asociacijo na šivanje, torej na zaporedno vrstenje in čvrsto spajanje prej razstavljenih objektov ali materialov, na dobesedno šivanje z ognjem. To bi lahko bila dobra metafora za Tinina razstavljena umetniška dela, ki so skoraj vsa kostumi, torej oblačila ali deli kostumografije (npr. pokrivala, ovratniki ali lasulje) s poudarjeno estetsko vrednostjo, ki v tem primeru sicer niso »sešiti«, temveč zlepljeni, vendar je navsezadnje tudi lepljenje kostumografski princip.
Tinini »kostumi« so, kot rečeno, po eni strani skulpture ali slike, po drugi strani pa (miniaturni) performansi, pri čemer svojo dvojno naravo do trenutka aktiviranja iz instalacije v dogodek dobro »skrivajo« oz. je ta zaenkrat naseljena zgolj v polju potencialnosti. Tisto, kar Tinina »kostumografija« razkriva, in to v obeh primerih, pa je povezava ognja z močjo ali oblastjo. Že od Prometeja naprej je, kot vemo, ogenj sredstvo političnega boja, boja za oblast, in igre z ognjem so slej ko prej igre (pre)moči. Tina to moč, ki jo je motivirala pri pripravi figur, sprva nevtralizira, ujame v obvladljive, urejene in »estetske« kompozicije ter podvrže introspekciji, in ujeta moč, ki smo jo zaznali v vžigalici, je na neki prelomni točki zadržana. A ta zadržanost lahko v vsakem hipu eksplodira in potrebna je samo preprosta, v resnici pa »revolucionarna« gesta po-drgnjenja vžigalične kapice ob hrapavo podlago, da se urejena celota tako rekoč v hipu spremeni v kaos – in novi red …
Kakšen je potemtakem možni rezultat realizirane potencialnosti Tininih razstavljenih »kostumov«? Ob aktivaciji, prižigu vžigalic, kar hkrati pomeni zažigu prvotnih umetniških del, se ta spremenijo v nov umetniški objekt, ki pa prav tako lahko učinkuje estetsko s svojo zdaj nemara »perverzno« lepoto; vžigalice lahko tudi do kraja realizirajo svoj destruktivni potencial, ki na ta način pusti za sabo samo opustošenje, grozljivo in nič več lepo »pogorišče«; lahko pa navsezadnje kot izvedeni performativni dogodek prebudijo v opazovalcu zavest o nekem drugem potencialu, ki ga skrivajo v svoji zasnovi: imenujmo ga inherentna paradoksalnost lepote, še posebej tiste vzvišene, »kraljevske«, ki se kljub svoji veličini manifestira kot njena efemernost, kratkotrajnost in »vnetljivost«, pri čemer ni potrebno veliko, da se nepovratno sesuje v pepel – samo preprosta gesta »po-drgnjenja vžigalične kapice ob hrapavo podlago« …
Tinine igre z ognjem so tako »lepe« in politične hkrati, razstava in performans v enem.”
Blaž Lukan
Fotografija in oblikovanje svetlobe: Dejan Ulaga
Asistent fotografa: Andrej Plos
Oblikovanje maske in frizur: Leonora Jakovljević in Iris Kovačič.
Marijan Zlobec