Ogromno zanimanje občinstva za sinočnji baletni večer z gostujočim ansamblom SNG Opera in Balet Maribor v polnem Poletnem gledališču v Križankah je ustvarilo praznično vzdušje, napeto pričakovanje od začetka do končnih burnih aplavzov in ovacij za vse nastopajoče, vključno za tolkalce, pianiste in orkester, operni zbor in operne soliste, ki so nastopili v živo in s tem ustregli vsem najzahtevnejšim kriterijem izvajanja baletnih predstav. Dirigent je bil Simon Krečič, Svatbo in Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega pa je koreografiral Edward Clug, ki je nazadnje dosegel svetovni uspeh s koreografijo baleta Mojster in Margareta v moskovskem Bolšoj teatru.
Prizor iz Svatbe, vse fotografije Marijan Zlobec
Večer je imel naslov Hommage à Stravinski, s čimer je slovenska baletna kultura želela poudariti razvojni pomen celotnega zgodovinskega dogajanja okrog leta 1913, ko je bila premiera Posvetitve pomladi v Parizu, leta 1923 pa še baleta Svatba. Eno samo desetletje je bilo v evropski kulturi izjemnega pomena, tako v likovni umetnosti s prehodom iz ekspresiolnizma v kubizem in rojstvom abstraktnega slikarstva ter zgodovinske avangarde, nekako razpete med pariškim nadrealizmom in srednje ter vzhodnoevropskimi izmi, še posebej konstruktivizmom, rojstvom Bauhausa v Weimarju in seveda Berlinom in njegovo vsesplošno avantgardo, ki je segala še v opero, kabaret, film, gledališče, umetniško in eksperimentalno fotografijo, oblikovanje, arhitekturo, scenografijo, koreografijo…
Čeprav se pri Igorju Stravinskem omenja bolj tradicijo ruskega baleta in novosti, ki so se pojavljale okrog njega, a ne čisto zaradi njega, saj je bil ruski balet legendarnega Sergeja Djagileva, ki je na primer mlademu Pablu Picassu, ko je delal skice za njegov balet (takrat je bil zaljubljen v rusko balerino Olgo Koklovo) gladko pred njim vrgel na tla in jih poteptal, ker so se mu zdeli zanič, a je poleg imel znamenitega scenografa in oblikovalca kostumov Leona Baksta, na katerega se je lahko zanesel. Te pariške predstave so se z nekajletno zamudo prenesle na Dunaj, o čemer pričajo plakati in drugi dokumenti v tamkajšnjem Gledališkem muzeju. Vse to sem pred leti videl, ko sem pisal o Mariju Kogoju, ki je bil neprimerljivo bolj razgledan kot se misli oziroma ne zna raziskati slovenska glasbena zgodovina in muzikologija.
Odmev in velik, čeprav različen sprejem ustvarjalne sočasnosti je največ, kar živ umetnik lahko dočaka, saj mu to daje smisel in potrditev svojega umetniškega ustvarjanja, zato je bilo nedavno zgražanje nad slovenskimi samostojnimi umetniki v parlamentu in sami kulturni politiki na ravni Ministrstva za kulturo škandalozno, toliko bolj, ker je 3000 ustvarjalcev, ki se morajo nenehno dokazovati, čeprav za svoje delo nimajo nikakršne materialne stimulacije, največji antikulturni zločin. Umetniki sami žal tega ne morejo izreči, ker bi bili za take besede takoj in dosmrtno kaznovani ali predmet maščevanja s strani kulturniške in druge birokracije. To je rečeno v kontekstu enega najboljših in najspretnejših organizatorjev baletnega življenja v omenjenem času, Sergeja Djagileva.
Edward Clug seveda vse to pozna in se zaveda, da je kot nadaljevalec te izvorne tradicije nekaj najlepšega, kar se mu, poleg baletnih inovacij in čiste sodobnosti, lahko zgodi. Pri njem je občudovanja vredna ustvarjalna koreografska čistost, skorajda bi lahko rekel asketskost, tako da moramo ves čas opazovati zgolj posameznikovo plesno in izrazno sposobnost, njegovo individualno ter kolektivno prezenco. Tu se je takoj opazil njegov smisel za udejanjanje koreografije na kolektivni ravni (v Svatbi dva para moških in ženskih plesalcev ter plesalk po osem, v Posvetitvi pomladi dvakrat po šest) in individualni, solistični ravni; pri Svatbi s petimi, pri Posvetitvi pomladi le z eno solistko.
Clug se je otresel zgodovinskega koreografskega, scenskega in kostumskega balasta, da bi bil čimbolj estetski, neobremenjen, nepripoveden, manj robat, elementaren, poganski, celo “primitiven”, kot so bile nekatere zgodovinske predstave (Posvetitve pomladi). Tu mu je pomagal izkušeni kostumograf Leo Kulaš z bogatimi mednarodnimi izkušnjami (ravnokar se je vrnil iz Sofije, kjer je sodeloval s tamkajšnjo Opero pri uprizarjanju Wagnerja); žal ga na koncu niso povabili na oder, tako kot ne scenografa Marka Japlja, ki je imel več dela v Svatbi kot v Posvetitvi pomladi, ko je navdušil z izpustom vode kot iz plohe nad odrom, tako da so plesalci ves drugi del baleta plesali po lužah in morali dokazati svoje tehnično mojstrstvo, sicer bi jim spodrsnilo in balet bi dobesedno splaval po vodi. Tako pa ni bilo nobenih napak.
Edward Clug je združil dva baleta, pri čemer je predstava Posvetitve pomladi v bistvu nastala že v sezoni 2012, a takrat še s posneto glasbo, kar je nižja kvaliteta od tokratne predstave z orkestrsko spremljavo v živo. Premiera je bila aprila v Mariboru, a so mariborski baletniki po izboru umetniškega vodje Festivala Ljubljana Darka Brleka praktično takoj dobili povabilo za gostovanje na 70. Ljubljana Festivalu. Ljubljančani, pa tudi kar precej tujih gostov je prišlo sinoči v Križanke, so dočakali tisto aktualnost, ki daje domači vrhunski presek ali pregled nad celotno sezono na področju baleta in opere (v kratkem pridejo Mariborčani s Carmen v Cankarjev dom).
Clug je tako v borih treh mesecih osvojil Maribor in Ljubljano, s posnetkom za Mezzo pa ves svet, saj predvajajo njihove programe v več kot osemdesetih državah in dosegajo okrog 80 milijonov stalnih gledalcev.
Clug je na baletnem večeru postavil v prvi del mlajši balet Svatba, da bi se v drugem delu proslavil z glasbeno bolj popularno Posvetitvijo pomladi. Tu gre za veliko razliko v vseh smislih. Posvetitev pomladi je bila izvedena s priredbo za orkester Jonathana McPheeja, kar pomeni predvsem reducirana zasedba orkestra, saj je ta verzija možna ali dovoljena le ob živi izvedbi celotnega baleta, ne pa koncertno, kot to doživljamo z enormnim orkestrom na primer na koncertih v Cankarjevem domu.
Svatba je bila izvedbeno težja, bi lahko rekel, ker je imela celovitejši izvajalski korpus; poleg tolkal z dodanimi kar širimi klavirji še operni zbor, razdeljen na ženski (nevestine družice) in moški del ter štiri operne soliste. Takoj je bilo jasno, da so v odlični formi in vsi pripravljeni dati vse od sebe, čeprav so nastopili nevidno v orkestrski jami. Občudovali smo temne barve moških glasov in polno izraznost ruskega besedila, v nenehnem ponavljajočem se ritmu, izjemnem tempu kot določevalcu celotnega utripa koreografije in dinamike, ki je poleg precej razvidne zgodbe dodajala potrebno metaforiko, s katero je Edward Clug morda želel postaviti tako vznesenost ljudske svatbe kot možnolst “vpadanja” različnih zunanjih momentov v srčiko tistega, kar naj bi bilo najbolj sveto. V petju nevestinih družic je veliko želja, da bi bila nevesta srečna, a bi iz česanja las in spletanja v kite lahko razbrali nekakšno zavozlanje življenja, čim se ženska odloči za zakon. To podčrtuje izrazito sinkopiran ritem tako v zboru kot solistih in tolkalih, kot da bi bilo že od začetka vse narobe in zlagano. Tu je nekaj glasbenih motivov, ki jih srečamo kasneje, v tridesetih letih,v sloviti Orffovi scenski kantati Carmina Burana.
Iz programskega predstavitvenega teksta pred mariborsko premiero in v programu sinočnje izvedbe je razvidna širša geneza Svatbe.
“Stravinski je za skupino Ruski baleti napisal vsega skupaj 11 baletov, začenši z Ognjenim ptičem, ki ga je kot novinec in povsem neznan skladatelj za Djagileva ustvaril leta 1910. Že pri tem delu sta osrednja elementa ruska mitologija in preteklost tamkajšnjih prebivalcev, ki je bila v skladateljevem prvem ustvarjalnem obdobju pomemben element njegove umetnosti. V času, ko je pisal Posvetitev pomladi, se je poigraval tudi z idejo o delu na temo velike podeželske ruske
poroke še iz časa, ko so se zakoni sklepali po vnaprejšnjem dogovoru med starši neveste in ženina. Desetletje trajajoča geneza glasbe za Svatbo razkriva skladateljevo zorenje; končna zasedba štirih klavirjev, tolkal, pevcev in zbora se močno razlikuje od začetnega orkestra 60 glasbenikov. Posebnost baleta (skladatelj ga je podnaslovil, koreografirani prizori z glasbo in petjem) je po eni strani v prisotnosti vokala (libreto je nastal na podlagi ljudskih svatovskih pesmi) in po drugi strani v dojemanju glasbenih parametrov; edino melodično glasbilo (klavir) skladatelj obravnava kot tolkalo, glasba pa deluje ritmično strogo in asketsko togo. Delo, v katerem sledimo slovesu neveste in ženina od svojih družin ter sklenitvi njune zveze, je skupina izvedla leta 1923. Koreografijo zanj je ustvarila sestra Vaclava Nižinskega, plesalka Bronislava Nižinska (1890–1972), ki je prav tako nastopala kot del skupine, vrsto let sodelovala pri bratovih koreografijah in kasneje živela zelo uspešno mednarodno kariero koreografinje in pedagoginje. Glasbo Stravinskega, ki je nastajala med prvo svetovno vojno, revolucijo in skladateljevim političnim izgnanstvom, je Nižinska prevedla v simbolični plesni izraz tragične usode, ki jo prinašata tako tradicija kot revolucija.”(Aleksandra Gartnar Kastelic).
Mariborski tekst opozarja na samo razčlenjenost Svatbe in izvor pesmi. “Po prvih skicah in izvlečku partiture, ki je bil dokončan oktobra 1917, se je Stravinski lotil pisanja libreta, pri čemer je izhajal iz ljudskih svatovskih besedil, ki jih je zasledil v zbirki ljudskih pesmi Petra Kirejevskega iz leta 1911. Večina pesmi, ki jih je uporabil Stravinski, je iz južnega in zahod nega dela Rusije, pri čemer je ohnranjena avtentičnost tradikciobnalnih lokalnih praks: vaški pevci ob praznikih namreč niso peli besedil na točno določene mečlodioje, ampak so kratke odlomke besedila in melodije sestavljali poljubno in naključno. Tako se tudi v Svatbi odlomki svatbenih pesmi, vzkliki, dovtipi in zbadljivke naključno povezujejo med seboj, s čimer libreto spominja na ljudski jezik, v katerem se razkrivajo globinske in arhaične plasti ruske folklore.”
Prizori iz Posvetitve pomladi
Edward Clug je znal vrhunsko združiti vse komponente, celovitost glasbe in petja ter baletne pripovednosti, bi lahko rekli. Napaka predstave je vsekakor bila, da na ekranih nad odrom nismo mogli spremljati vsebine petega, celotnega besedila, ki smo ga sicer dobili kot dodatek k programskemu listu, a je že tako, da ga v temi ne moreš brati, še posebej ne sproti. Svatba je bila razdeljena na štiri prizore: Kite – na nevestini domačiji, Na ženinovi domačiji, Nevestin odhod in Poročna pojedina. V bistvu klasicistična zgradba z enotnostjo časa, kraja in dogajanja je ponudila strnjeno in hkrati gladko tekočo baletno pripovednost, ki pa ji je na zvočni, zborovski in solistični ravni Stravinski dajal vseskolzi svojski pospešek tempa; vztrajanje kot na dirkah, da so morali zlasti pevci skrbno paziti, da ne bi prišlo do napak, ali pa bi padli iz intenzivnosti nastopanja, izgubili kompas ali stik z odrom…Tako pa je bilo vse izjemno doživeto in kompaktno, skratka bravurozno.
Bistven je bil vložen napor vseh sodelujočih, kar je ustvarilo posebno vzdušje tako na odru kot v avditoriju. Vrhunski so bili pevski solisti sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, altistka Dada Kladenik, tenorist Tim Ribič in basist Janko Volčanšek, z močnim glasovnim poudarkom, ritmiko (3,2,2), odsekano, dramatsko napeto, tako rekoč strukturirano. Odličen je bil moški zbor s temnimi glasovi, ženski zbor bolj na začetku. Tolkalci prav tako vrhunsko skoncentrirani, intenzivni, vživeti. Klavirje smo sicer slišali, a če bi jih videli, bi bil vtis še bolj fascinanten. Svatba je bila poseben užitek za vse, ki jim je bil ta balet odkritje.
Med baletnimi solisti so bili odlični vsi: Monja Obrul kot Nevesta, Tamas Darai kot Ženin, Evgenija Koškina kot Nevestina mama, Sergiu Moga kot Ženinov oče in Sytze Jan Luske kot Lažna nevesta. Tu seveda takoj pomislimo na vtis kakšne ruske groteske, ki je že bila ali se je potencialno dogajala v kontekstu političnega preobrata v Rusiji po revoluciji ?
Pri Posvetitvi pomladi je bil velik poudarek na enakovrednosti celote in njeni izpovedni moči, zato je bil Clug pozoren na čisto vse baletnike na odru, ne le na Izbrano v interpretaciji Evgenije Kaškine.
Dirigent Simon Krečič odgovorno raste in se kot umetnik razvija v vedno bolj razviden profil, bolj umirjen kot zunanje vehementen, dramatičen…Važno je obvladovanje celovitosti, in tega mu ne manjka. Odziv ansambla nastaja iz zaupanja v umetniško vodstvo.
Program :
Igor Stravinski: Svatba
Zasedba:
Pevski solisti:
Andreja Zakonjšek Krt, sopran
Dada Kladenik, alt
Tim Ribič, tenor
Janko Volčanšek, bas
Plesalci:
Nevesta: Monja Obrul
Ženin: Tamas Darai
Nevestina mama: Evgenija Koškina
Ženinov oče: Sergiu Moga
Lažna nevesta: Sytze Jan Luske
Ženske:
Tea Bajc, Beatrice Bartolomei, Olesja Hartmann Marin, Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakašima, Ema Peric, Mirjana Šrot, Mina Radakovic,
Moški:
Davide Buffone, Tomaž Viktor Abram Golub, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Yuya Omaki, Andrea Schifano, Maro Vranaričič, Christopher Thompson
Pianisti: Sofia Ticchi, Stefan Pajanović, Kristina Golob, Tomaž Zamuda
Zbor Opere SNG Maribor
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Igor Stravinski: Posvetitev pomladi
Priredba za orkester :
Jonathan McPhee
Oblikovalec zvoka: Gregor Mendaš
Zasedba :
Izbrana: Evgenija Koškina
Ženske :
Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Asami Nakašima, Mirjana Šrot, Tea Bajc
Moški:
Davide Buffone, Tamas Darai, Tomaž Viktor, Abram Golub, Sytze Jan Luske, Matteo Magalotti, Yuya Omaki
Simfonični orkester SNG Maribor
Marijan Zlobec