Gostovanje slavnega Béjart Balleta iz Lozane na 70. Ljubljana Festivalu v Poletnem gledališču v Križankah je potrdilo sloves ansambla, ki se je še v času Bejartovega življenja in v istem avditoriju v Plečnikovih Križankah z mojstrom koreografom na čelu predstavil pred pol stoletja. Takrat se je z Bejartom za TV Ljubljana pogovarjal legendarni Sandi Čolnik, ki je dobro znal francosko. Že samo to dejstvo, seveda hkrati z obstojem našega festivala, pove veliko, če bi govoril politično, bi rekel, da nas povezuje in združuje. Koreograf Gil Roman je ponovno prišel v Ljubljano po menda šestih letih.
Gil Roman in Darko Brlek, foto Marijan Zlobec
Nastop Béjart Balleta iz Lozane ni imel skupnega programskega naslova, a je bilo takoj razvidno, da je sestavljen iz dveh zaokroženih delov in celot, tako kot je bilo napovedovano. Prvi del je bil vsekakor modernejši, s težjo in bolj posebno, specifično, drzno glasbo, izvajano z dvema glasbenikoma na različnih inštrumentih ter dopolnjena s posnetki na traku v živo, kar je bila posebna doživetost, da ne rečem redkost. Drugi del je bil bolj praznovanje samega Bejarta ali spomin nanj, še vedno zelo moderno, a v blažji obliki, rečeno enostavno. So pa vedeli, da se za konec spodobi plesati na Beethovnovo glasbo iz Devete simfonije, tako kot se je drugi del prav tako začel z Beethovnom (četrti stavek iz Prve simfonije). A če bi rekel, da je glasbeno zmagal Beethoven, bi to izzvenelo preveč ilustrativno.
Prvi del je imel precej skrivnostni naslov t ‘M in variacije… To je balet, ki ga je Gil Roman ustvaril leta 2016, in to z dvema namenoma – obeleževal je 10. obletnico smrti Mauricea Béjarta, ustanovitelja plesnega ansambla Béjart Ballet iz Lozane, in tudi tri desetletja nepretrganega delovanja te plesne družbe, ustanovljene leta 1987. Seveda je prvotna Bejartova baletna skupina Les Ballets de l‘Etoile in zatem Le Ballet du XXe Siécle bistveno starejša. Bejartovo delo je nadaljeval in kot vidimo še ustvarja njegov nekdanji plesalec Gil Roman.
“Gil Roman je ustvaril balet, v katerem posamezni gibi, pas de deux, de trois, de cinq, portés, a solo, an ensemble, postanejo besede, posvečene Mauriceu Béjartu. Ta balet je kot intimen dnevnik plesa, ki stran za stranjo kot niz variacij odstira plasti ljubezni kot univerzalnega gonila življenja in se zazre v globine notranje potrebe – nuje plesa. Deset let je Maurice Béjart pisal Gilu Romanu pisma, ki so ostala neodgovorjena, saj odgovora niso niti potrebovala.
Leta in leta je Gil Roman pisal dnevnik o plesu: o sebi, vajah, koreografijah, drugih plesalcih; dnevnik o baletni sobi, o neskončno dolgih treningih in neizmerni ljubezni, ki plesalčevo rutino ženejo iz dneva v dan v lepoti prefinjenega gibanja in umetniškega poslanstva. t ‘M in variacije… je kronika plesa, stkanega v formo barvite arabeske, spektakel čistega plesnega občutenja. ” (Iz programa).
Če bi rekel, da je glasba bila najmanj enakovredna komponenta nastopanja oziroma prvega dela večera, bi potrebovali popolnoma jasne podatke o nje.
“Pod glasbo za t ‘M in variacije…, ki je na odru odigrana v živo, se podpisuje Citypercussion, ki ga sestavljata Thierry Hochstätter in jB Meier. Duo ustvarja glasbo za plesne stvaritve Gila Romana od plesne predstave Aria, ki so jo premierno uprizorili leta 2008. Odnos med glasbenikoma in koreografom zori in se razvija iz projekta v projekt v pripadnosti plesu in glasbi. Eno od zahtevnejših in najkompleksnejših sodelovanj je bilo ustvarjanje glasbe za balet t‘M in variacije…, pri katerem glasba pomeni pomemben segment predstave. Glasbenika sta se soočila z nalogo združevanja glasbe in plesa v povezano celoto, pri kateri se glasba ne ločuje od plesa in obrnjeno. Postaviti sta morala glasbeno ogrodje, izbrati določene ritmične vzorce, obenem pa pustiti široke pasuse, namenjene improvizaciji, kar omogoča, da ni niti ena ponovitev predstave enaka drugi.
Gil Roman je želel barvito glasbo, ki bi bila vsakokrat nekoliko drugačna. Citypercussion tako pri vsaki predstavi naredi nekaj unikatnega. Izviren je tudi instrumentarij. Sestavljajo ga glasbila, ki so bila uporabljena v koreografijah Mauricea Béjarta, in tista, ki sta jih ustvarila posebej za ta balet. Instrumentarij jima
omogoča popolno svobodo pri iskanju novih, unikatnih zvočnih idiomov in ne nazadnje tudi subtilen spoj zvoka in giba.”
Najbolj “pikantno” je bilo prepoznavno citiranje Chopinovega klavirskega zvoka, morda kot najsubtilnejši odzven človekove duše ?
Ta spoj, izveden v živo, in vsakokrat enako odgovoren s težnjo po perfektnem zlitju avtorske glasbe izvedene koncertantno in natančno naštudirane koreografije daje celoti že kar glasbenofestivalski utrip, kot se nekoliko podobni ali sorodni programi občasno pojavljajo na festivalih sodobne glasbe, kot je Wien modern, pa Darmstadt, Benetke, Zagreb, občasno Salzburg, Pariz, Berlin, Luzern…
Bistveno je, da gledalca najmanj enakovredno pritegneta oba nastopajoča glasbenika, ki se z veliko spretnostjo premikata z igranja na en inštrument na drugega, tretjega, iz tolkal na klaviature, pa na razne druge pogojno rečeno predmete, skorajda stene, ki s posebnim drgnjenjem proizvajajo zvok posebne kvalitete, in za katerega sam Gil Roman meni, da je adekvaten in vsebinsko soodvisen od plesalcev v različnih kombinacijah, zasedbah in potekajočih variacijah. Težje je razbrati natančnejše vsebinske ali pomenske povezave, ker bi to terjalo analizo samega koreografa, pa tudi glasbenikov. Oba sta seveda dirigirana in spremljata plesalce s svojega odra v ozadju, tako da nastopata kot kakšna orkestrska spremljava, kot smo jih na tem odru že videli (ali pa iz ozadja slišali, kot nazadnje orkester pri West Side Story).
Pomembno je, da je Gil Roman vztrajal pri svojem avtorskem konceptu v vsej svoji silovitosti in avtorski prepoznavnosti, z močjo in zaupanjem v projekt, ki se sicer počasi, a zanesljivo poglablja v gledalčevo dojemljivost in lomi njegov morda prvi pomislek, da bi to vse skupaj učinkovalo premoderno. V resnici zmaga moč kvalitete in izpovedi, ki jo je v bistvu težko opisati s prilastki, ki se bolj prilegajo tradicionalnejšim plesnim ali baletnim predstavam. Tu odpadejo sleherne sociološke, antropološke, zgodovinske, kvazipolitične, družboslovne in kdo ve kakšne vse opredelitve, ki bi ob vsem, kar smo na odru gledali, hitro postale preveč špekulativne.
Gil Roman je segel s svojimi glasbeniki (če štejemo vse, ki so k glasbi prispevali kot celoti) in plesalci v moč sodobnega plesa kot takega, samega po sebi, kot odprto delo, kot je nekoč za literaturo dejal slavni, žal že pokojni Umberto Eco. Opomenjanje vsebine je ekvivalentno slehernemu posamezniku in na njegov ali njemu razumevajoč način. Predstava je odprta in na nas je, da jo doživljamo v njeni izpovedni, izrazni in celoviti moči. Ljubljansko občinstvi se je odzvalo zelo pozitivno in vrhunske nastopajoče plesalce nagradilo z aplavzi in ovacijami.
Če bi rekel, da je drugi del izzvenel bolj tradicionalno, bi to takoj zvenelo rahlo oportunistično in posledično zanikal zgoraj zapisano.
“Gil Roman je pri koreografskem konceptu Béjart praznuje Mauricea izhajal iz nezmotljivih in prepoznavnih značilnosti Béjartovega koreografskega kreda. Pogledal je v vzornikovo plesno esenco in jo izluščil ter povezal v predstavo, ki slavi ples. V suito je stkal fragmente posameznih Béjartovih gibov iz različnih plesnih stvaritev in tako pripravil plesno uprizoritev, ki jo označuje tisto, kar je baletu zapustil Béjart, in tisto, kar je osupnilo ob času nastanka ali navdihovalo druge plesalce in koreografe ter se zapisalo v zgodovino plesa 20. stoletja.”
Gil Roman je ob tem zapisal: “Zbral sem serijo odlomkov, tako kot nekdo pripravlja zabavo. Ali kot bi nekdo skladal pesmi za recital, nastop ali kratko srečanje.”
Spet smo spremljali različne koreografije na glasbo Ludwiga van Beethovna (dvakrat; takoj na začetku s citatom iz četrtega stavka iz Prve simfonije), Antona Weberna, Richarda Heubergerja, Gioachina Rossinija, Hugues Le Bars in tradicionalne judovske, indijanske in afriške glasbe, pa da ne pozabim (dunajske novoletne) Trič trač polke Johanna Straussa za solo plesalca. A zdi se, da je vse premagala zadnja točka z dolgim citatom iz Beethovnove Devete simfonije, ki je kot morda malo skrit magnet (v primerjavi z Odo radosti s konca iste simfonije) oplemenitil večer in na oder privabil ali v plesno izvedbo vključil večji del ansambla. Ta se je kot celota pokazal v vsem svojem razkošju šele na koncu ob priklonu, pospremljenem z ovacijami.
Marijan Zlobec