Menda edini koncert 70. Ljubljana Festivala v cerkvi Svetega Jakoba v Ljubljani, ki jo odlikuje kar deset kamnitih oltarjev in ob glavnem z dvema kipoma angela adorata (vseh kipov tu je sedemnajst) slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, je gostil mednarodni komorni orkester Italijanski virtuozi oziroma I virtuosi italiani pod vodstvom koncertnega mojstra Alberta Martinija in z gostjo, solistko mezzosopranistko Danielo Pini. Koncert je podprla Krka iz Novega mesta, saj se italijanski gostje danes selijo v Kostanjevico na Krki, kjer bodo imeli za Novomeščane in Krko še poseben in hkrati tradicionalni koncert sodelavcev in gostov slavne tovarne zdravil.
Darko Brlek, Daniela Pini, Alberto Martini, Carlo Campanile in Stefano Faggioli pred glavnim oltarjem, vse fotografije Marijan Zlobec
Častni pokrovitelj koncerta je bil veleposlanik Republike Italije v Sloveniji, njegova ekselenca Carlo Campanile, ki je udeležence koncerta, tako kot direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, pozdravil. Dogodek so pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Ljubljani, ki ga je na koncertu zastopal sam direktor Stefano Faggioli. Tradicija sodelovanja se tako uspešno nadaljuje, gostje pa so bili vsakokrat pravi za naš vodilni poletni festival.
Darko Brlek
Veleposlanik je med drugim poudaril, da so nocojšnji gostje Italijanski virtuozi posneli že več kot sto zgoščenk.
Veleposlanik, njegova ekselenca Carlo Campanile
Sloves so potrdili že takoj, po nekaj minutah izvajanja uvodnega Antonia Vivaldija z uverturo k operi Olimpijada, RV 725 v treh stavkih: I. Allegro, II. Andante, III. Allegro. Takoj zaslišiš izjemno pripravljenost za koncert; intenzivno in čisto igro, pravo navdušenje z željo po nastopanju in razdajanju svojega znanja, darovanju vrhunske glasbe nam v akustičnem in arhitekturno vzvišenem ter kiparsko in slikarsko bogato okrašenem okolju, kot jih je v Ljubljani še precej in poudarjajo odprtost našega mesta za pretok mednarodne arhitekture, slikarstva, kiparstva, oblikovanja, kamnoseštva, prenosa mednarodnih stilov kot enakovrednost srednjeevropskih kultur. Barokizacija Ljubljane je fenomen, da ne rečem fenomenalna, saj je bilo mesto tedaj v bistvu zelo majhno, s šest tisoč prebivalci pa je izkazalo ambicije, kot jih Ljubljana primerjalno nima niti danes.
Ombra mai fu
Logični izbor VIvaldija se je nadaljeval in oblikoval uvodni del koncerta s takojšnjim nastopom slovite mezzosopranistke Daniele Pini, ki je nedavno prejela posebno nagrado kot najboj vrhunska pevka v Italiji. Za uvodni nastop si je izbrala zelo težko arijo Costanze iz opere Griselda, RV 718, Agitata da due venti (Od dveh vetrov vznemirjen val) na besedilo libretista Carla Goldonija po Apostolu Zenuju. Pesem govori o vznemirjenem morskem valu in prestrašenem krmarju, ki pričakuje brodolom. Iz dolžnosti do ljubezni krmarjevo srce ta boj z morjem težko prenaša in prežema ga obup. Dramatičen temperament, obogaten z izrazitimi in težkimi koloraturami, ki jih je Pini s temnim glasom z lahkoto in čistostjo obvladovala, je pokazal izjemno zlitost pevke in spremljevalnega ansambla, sestavljenega iz godal 4, 3, 2, 2, 1 in čembala, ki pa se je ves večer zdel zvočno potisnjen v drugi plan, saj je bila intenzivnost igranja godalcev ves čas izjemna, sam čembalo pa kakšnih solističnih momentov ni imel.
Daniela Pini
Daniela Pini je v nadaljevanju koncerta interpretirala še arijo Anastazije iz opere Justin, RV 717, Vedro con mio diletto (Kakšno veselje bom uzrl v duši svoje duše, v srcu svpojega srca ves zadovoljen) v libretu Pietra Pariatija po predlogi Nicoloja Beregana. Karakter arije je v bistvu tožba, polna občutljivosti izpovedi, v gladkih linijah, brez značilnih koloratur, a vseskozi poglobljeno držo, ki jo je solistka znala poduhoviti in izraziti tudi z opaznejšo gestikulacijo. Tako smo takoj dočakali nekakšna dva obraza slavnega Antonia Vivaldija.
Alberto Martini
Vivaldi je še enkrat dominiral, tokrat s Koncertom za violino, godala in basso continuo v B-duru, RV 383, op. 4 št. 1 v treh stavkih: I. Allegro, II. Largo e cantabile, III. Allegro. Opazen je bil kontrast v tempih, se pravi prava značilnost oznak, a je bil vendarle izjemen konec s hitrim tempom ob hkratni čisti in intenzivni interpretaciji vseh godalcev pod vodstvom solista Alberta Martinija.
Daniela Pini
Programski preobrat od Vivaldija k Georgu Friedrichu Händlu se je začel z uverturo k oratoriju Il Trionfo del Tempo e del Disinganno v treh stavkih: I. Allegro, II. Adagio, III. Allegro. Pokazal je temnejše zvočne barvne nianse, morda manj optimistične briljance, celinskost namesto mediteranskega esprija, bi skorajda lahko rekli. Oratorij je bil, zanimivo, kot opera scensko izveden na Salzburških slavnostnih igrah in poprej še na Binkoštnem festivalu pod umetniškim vodstvom Cecilie Bartoli. Uverturo so izvedli zlito, enovito, brez pavz med stavki.
Solistka z ansamblom
Da bo Daniela Pini iz Händla izbrala arijo Kserksa Ombra mai fu, (Nikoli ni bila senca rastlinja ljubša, dražja in slajša od tvoje), HWV 40 iz opere Kserkses (Xerxes), na besedilo libreta neznanega avtorja, a napisano po predlogi Silvia Stampiglie, je bilo pričakovati. Z arijo je lahko le še poudarila svoj bogat izrazni razpon, tu seveda naj bolj dramatičen, vzvišen, svečan, glasovno teman in gost, kot ga je imela naša Marjana Lipovšek, ki je ravno to arijo pela povsod in bila neprekosljiva – po legendarni Kathleen Ferrier leta 1949 – prav gotovo najbojša na svetu. Zanimivo pa je bilo, da Pini ni začela s prologom, ampak takoj z Ombra, kar ni bilo najbolje. Largo se namreč začenja z besedilom Frondi tenere e belle/del mio platano amato/per voi risplenda il fato./Tuoni, lampi, e procelle/non v’oltraggino mai la cara pace,/ né giunga a profanarvi austro rapace. (Prelepo in nežno listje moje ljubljene platane, naj ti naklonjena bo usoda. Nevihte, strele in vihar naj nikoli ne skalijo tvojega miru in naj burni piš ne skruni tvoje krošnje). Šele tu se kot logično nadaljevanje pojavi nova kitica Ombra mai fu (že citirana Nikoli…). Prav tako bi raje videl počasnejši tempo, ker bi še bolj dvignila slovesnost vsebine, kar je v bistvu metafora iz narave in njeno poveličanje, ki pravzaprav napoveduje romantiko.
Daniela Pini
Daniela Pini je zatem izbrala še enega Händla, prav tako iz opere Kserkses, HWV 40, arijo Crude furie degl’orridi abissi (Krute furije grozljivih brezen…). Pevka je znala poudariti vso dramatičnost s koloraturami, temno nizko lego, a tudi izrazitimi višinami, ki še poudarjajo strup krutih furij.
Alberto Martini
Za skladateljsko spremembo je poskrbel še tretji glasbenik v programu; Francesco Saverio Geminiani s svojim Concertom grosso št. 12 v d – molu, H. 143 La follia, (Norost), s težko, temno barvo zvoka, ritmično poudarjeno, s solistično vlogo koncertnega mojstra, na trenutke precej odrezavo, s kontrastnimi variacijami, bolj opaznim čembalom, pa violinskimi pizzicati, celo sinkopiranim ritmom in spet variacijami vse do dramatičnega konca. Spomnimo, da so se vsi trije skladatelji rodili v isti generaciji: Vivaldi leta 1678, Händel leta 1685 in Geminiani leta 1687.
Italijanski virtuozi
Logično je bilo, da je koncert zaključila mezzosopranistka Daniela Pini, spet z Vivaldijem, z arijo Armatae face et anguibus, (Z ognjem in kačami oboroženi) Vagausa iz oratorija Juditha triumphans, RV 644, na besedilo Iacopa Cassettija; dramatično, ritmično bogato, s ponavljanjem in z odličnimi koloraturami.
Po dolgih aplavzih je sledil še dodatek, slavna arija Almirene Lascia ch’io pianga/Mia cruda sorte/E che sospiri/La libertà/E che sospiri/E che sospiri/La libertà iz Händlove opere Rinaldo, HWV 7.
Marijan Zlobec