Verdijev Rekviem v vrhunski izvedbi

Koncert Verdijevega Rekviema v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 70. Ljubljana Festivalu bo še dolgo ostal v spominu tako nastopajočih kot občinstva, ki je približno 86 minut tiho in zbrano spremljalo vseskozi intenzivno interpretacijo najslavnejšega rekviema in enega sploh redkih, ki ga občinstvo rado posluša (Mozart, Berlioz, Dvoržak…, nekaj modernih). Očitno je bilo skladateljem skozi glasbeno zgodovino ravno rekvieme težko pisati; nihče ni želel razmišljati o smrti, zlasti pa ne lastne, še manj pa, da bi se z njo globoko identificiral. Zadošča, če se spomnimo Mozarta, kako je pisal svoj Rekviem in ga ni končal.

Verdijev Rekviem v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec

Verdi je Libera me prvotno napisal za mašo zadušnico v spomin na Gioachina Rossinija, ki naj bi bila delo več skladateljev, a je projekt propadel. Že napisani stavek pa je zatem uporabil v maši zadušnici za pokojnega humanista in pesnika Alessandra Manzonija, ki ga je tudi sam zelo cenil. Prva predstavitev nove partiture  v cerkvi Svetega Marka v Milanu 22. maja 1874 je obeležila prvo obletnico Manzonijeve smrti. Delo je bilo nekoč imenovano Manzoni Rekviem, dirigiral pa je sam Verdi, po krstni izvedbi v cerkvi še trikrat zapored v Scali. Ta zgodovinski, čeprav zelo kratek okvir, nam daje misliti, kako genialen je bil v resnici Verdi, ko je uporabljal najprej spomin na Rossinija in zatem Manzonija, da bi v bistvu metaforično uvidel sebe. Prepoznal se je kot tistega, – z vso zgodovinsko veličino in pomenomn, ki se ju je zavedal, saj je ob rojstvu Združene Italije leta 1861 prejel povabilo premiera grofa Camilla Cavourja, da sam postane prvi državni minister za kulturo, česar pa ni sprejel, – poveliča vse svoje ustvarjalno delo. Rekviem je hitro postal svetovna uspešnica in ga je zelo cenil celo Verdijev največji skladateljski konkurent Richard Wagner, ki se je bil potrudil na Dunaj, da bi ga doživel v živo. Morda je mislil, da ga bo dirigiral sam Verdi, a ga je Hans Richter. Verdi in Wagner se sicer v živo nikoli nista srečala, čeprav so mnoge špekulacije o tem.

Vrhunski solisti in dirigent

Bistvo Verdijevega uspeha vendarle je poleg čistega glasbenega izraza v samem sporočilu skladateljeve vere; med izvedbo sinoči smo ves čas čutili prisotnost pomena besedila, vsebine petega, vsak akcent, vsak detajl, vse besede s trikrat poudarjeno, skorajda grozečo dramatično močjo, skorajda teatralno držo, zato bi bilo enkrat že čas, da solisti pojejo brez not, zgolj iz svojega notranjega v bistvu opernega instinkta ali kot samospeve, saj pojejo pevci cele cikle npr. Schuberta brez not. Petje na pamet bi bilo morda sicer bolj operno, a bi dajalo vsem solistom večji individualni, osebnostni profil in poudarilo poglobljenost aki globino petega.

Tenorist Dmitro Popov

Verdijev Rekviem sinoči ni imel šibkih mest; celota je bila sklenjena, intenzivna, poduhovljena, izžarevala je duha časa in posvetilo ob nastanku, a je partitura brezčasna ali večna. Marsikdo je ob besedah pomislil, kam se je umaknila ali skrila vsebina, kaj je sporočilo besed danes, da se vse dogaja po svetu na način lahkotnega brezverja in brez zavedanja odgovornosti bivanja med tu in onkraj, v kar je verjel sam Verdi. Dialog s transcendenco je izjemno zahteven in v bistvu zahteva globoko vernega človeka, medtem ko so nekateri sodobni rekviemi nastali ob konkretnih zgodovinskih, tragičnih dogodkih.

Krasimira Stojanova in Elina Garanča

Odličen izbor mednarodnih, da ne rečem svetovnih solistov, je prispeval k nekakšnemu tihemu medsebojnemu tekmovanju v obliki angažmajev, naporov in razdajanja vseh sposobnosti štirih, pri čemer je bilo že v naprej ali po poznavanju imen jasno, da bosta dominantno vlogo prevzeli sopranistka Krasimira Stojanova in mezzosopranistka Elina Garanča. A se je že na prvem vstopu, ki je hkrati solistični začetek vseh izkazal ukrajinski tenorist Dmitro Popov. On je tisti, ki nakaže kvaliteto solističnega kvarteta in nivo vrhunskosti. To smo občutili vedno, poznamo pa s številnih posnetkov, od mladega Pavarottija, mladega Carrerasa, mladega Dominga..tako da lahko že na primerjanju ene same vstopne fraze vidiš težavnost dela, če hočeš doseči nadpovprečnost izvedbe. Popov je ves večer blestel, tako da smo bili vsi presenečeni, pravzaprav navdušeni. Ima izjemen glas, izenačen, čist, obvlada višine in ima sposobnost dramatične koncertne drže.

Krasimira Stojanova

Krasimira Stojanova, med solisti najstarejša, se je zavedala: kdaj, če ne sedaj, in kje, če ne tu. Bila je izvrstna, totalno angažirana, zbrana, poglobljena, dramatična, vtis je bil, kot da so jo note na pultu bolj motile, tako da je pela v dvorano in nam. Pela je polno, čisto, najbolj voluminozno, tako da je njen sopran dominiral.

Elina Garanča

Elina Garanča je imela težko vlogo pariranja kolegici sopranistki; to je počela s temnim mezzosopranom, na posameznih mestih ga je mehčala in malo osvetlila, a raje ne preveč, tako da je podpirala kolegico in ji pomagala med drugim k vrhunskim duetom in potem kvartetom. A je bila sama najboljša, ko je zapela slavno Lacrimosa.

Riccardo Zanelatto

Basist Zanelatto je bil morda bolj meditativen (Mors), najmanj dramatičen, a je ohranil držo podpornika solistične četverice, (v nadaljevanju mezzosopranske Lacrimosa), ki se razširi na vse štiri soliste in zbor. Prepričljiv, bolj basovsko monumentalno operno je imel celotno solistično držo.

Tolkalec Franci Krevh z dvema velikima bobnoma

Stodesetčlanski Zbor Slovenske filharmonije in Mešani pevski zbor Glasbene matice je bil odlično pripravljen ter je v celoti korespondiral vsem ali vsakemu delu obsežne partiture. Bistveno je, da se zborovska kultura v smislu izvajanja najzahtevnejšega repertoarja krepi in da smo vednol znova optimisti. Svoj nastop je v bistvu stopnjeval od začetne, morda ne najbolj glasovno dramatične drže, do izjemnega konca. Žal se zborovodja ni prišel poklonit in tako uradno niti ne vemo, kdo je zbor za koncert pripravil.

Timpanist Gal Krajčič

Orkester je bil odličen, še posebej oba tolkalca, pa trobila, posamezni soli v pihalih (flavta, fagot, oboa), izenačeni pihalci in trobilci, tudi fanfare ali trobente iz ozadja, ki pa se na koncu na odru niso pokazala. Sam bi dodal še nekaj prvih in drugih violin, ki bi še bolj omehčala lirska mesta in bi odpravila kakšno drobno napako. Če pomislimo, da so nastopili z nadomestnim dirigentom, ki ga ne poznajo, pa je bil skupni nastop še bolj izjemen.

Sklepni aplavz

Italijanski dirigent Roberto Abbado je prevzel zahtevno nalogo in jo opravil odlično. Ni se ustrašil novega okolja in glasbenikov v njem, čeprav mu ni bilo lahko. Ni bil izrazito dramatičen dirigent, kot včasih Leonard Bernstein, a je vseeno dosegel velik efekt, na koncu pa je z dvignjeno roko zaustavil pričakovan aplavz, da je imela svoje mesto tudi božja tišina sama.

Marijan Zlobec