Za nami so že tri predstave (od petih) West Side Story, enega najslavnejših muzikalov v celotni zgodovini tega glasbenega žanra in hkrati enega najslavnejših glasbenikov dvajsetega stoletja; skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina. Vzdušje in izvedbena intenziteta se stopnjujeta oziroma postaja celovita umetniška prezenca predstave še bolj prepričljiva. Mnogi glasbo poznajo že od poprej, novi gledalci so najbrž malo pobrskali po posnetkih in ugotovili njihovo privlačnost, pričakovanja, koliko pa bo tokrat šlo za kakšno posodobljeno verzijo ali celo kakšno svojsko interpretacijo in pogled na zgodbo iz New Yorka iz petdesetih let prejšnjega stoletja, pa se niso uresničila. Režiser in koreograf Mykal Rand je predobro vedel, da bi preveč tvegal in s tem postal manj prepričljiv, kot je s svojo predstavo občinstvo v celoti prepričal.
Prvo srečanje rivalskih skupin, vse fotografije Marijan Zlobec
Mykal Rand pozna muzikal in vse podrobnosti v njegovi sorazmerno dolgi zgodovini, pozna vse dramaturške napetosti dveh ločenih, nasprotnih in po nepotrebnem sovražnih (najstniških) skupin, grdo rečeno tolp, pozna napeto in izzivalno, hkrati razgibano ter vseskozi konfliktno vsebino, ki prehaja iz splošnih obrisov ujetosti v družbeno, politično, kulturno, rasno, starostno, lokacijsko, časovno in še kakšno dimenzijo, ob sklepnem prizoru v širšo metaforičnost o dogajanju v aktualnem svetu. Ne bi rad pretiraval ali videl več, kot se zgodi na odru, a gledalec bo bržkone pomislil, da so za konflikte vedno večjih razsežnosti potrebne zgolj majhne pobude, drobni pogledi, malenkostni vidiki, ki tako radi preidejo v napetosti, konflikte, spopade in smrti.
Ples
Rand je kot režiser in koreograf vedel, da je ljubezen, vsaj prva, povsem čisto čustvo, a z negotovimi reakcijami sicer konfliktov polnega različnega okolja. Ljubezen je kot barometer čustvenega, morda celo čutnega sveta (vendarle ugledamo na odru samovoljno poročno noč med Mario in Tonyjem), a vsekakor ni ljubezen dvoedina, kot je zapisal pesnik Ciril Zlobec, ampak je povezana s številnimi še drugačnimi vezmi in ljudmi, ki jo lahko prizadanejo, tu maščevalno onemogočijo ali ubijejo.
Izzivanje zaljubljene Marie
Rand je vseskozi vedel in se trudil, da bi celotno dogajanje izhajalo iz vsem razvidne in hkrati razumljive logike, dodelanosti vseh prizorov, ki se na odru Poletnega gledališča v Križankah nizajo s primerno dinamiko, večkrat v tako rekoč peklenskem tempu (Mambo), ki naravnost “elektrizirajo” tako nastopajoče same kot prebudijo temperamen v občinstvu. Seveda je glasba Leonarda Bernsteina v tej ritmični kombinaciji ne le genialna, ampak izvedbeno izjemno težka. Rand je hkrati vedel, da mora v tako kolektivni drami znati poudariti ne le nekaj odločilnih likov, ampak čim širši individualni karakter ali profil, širšo dimenzijo najprej pripadnosti obema skupinama, a vendarle z diferenciacijo, ki kaže na pot odraščanja mlade generacije v iskanje svojega načina mišljenja, reagiranja, osmislitve poti, čeprav se hkrati pokaže socialna izločenost, kar doživljamo v prizoru dogovarjanja o načinu spopada in lokaciji merjenja moči dveh generacijsko enakih skupin.
Parodija na newyorško policijo
Še bolj pa v vlogah treh odraslih kot predstavnikov reda, zrelosti, posledično pameti in življenjske izkušenosti, a sta njihova moč (narednik in poročnik) in nasvet (lekarnar) preslišana. Tu bi se dalo problematizirati celovitejši pogled osnovnega avtorja knjige Arthurja Laurentsa in besedila muzikala Stephena Sondheima v kontekstu Romea in Julije Williama Shakesparea. Gledalec ne razmišlja o predeksistenci osnovne ali temeljne zgodbe, ampak takoj pade v njen lastni avtentični svet, kar pomeni, da je Zgodba z zahodne strani v resnici originalna, čeprav črpa motiv iz veronskega okolja in znamenite hiše, ki sem jo med obiskovanji veronskega opernega festivala večkrat obiskal in opazoval neverjetni magnetizem dvorišča s kipom Julije ter s tisoči podpisov po vseh stenah hiše. New York podobnega lokacijskega identitetnega stičišča nima.
Maria in Tony se po prvem ljubezenskem sestanku poslavljata
Rand je s svojo ekipo, v kateri je odločilna Danielle Tarento kot producentka in direktorica kastinga, z dirigentom Michaelom Bradleyem povabil k sodelovanju Simfonični orkester RTV Slovenija, kar je velik izziv, priložnost in priznanje. Dirigent je že na tiskovni konferenci naš orkester pohvalil, češ da je odličen, to pa je ugotovil še pred premiero, na vajah, danes se pokaže, da njegov nastop pokaže vrhunsko profesionalno pripravljenost. Odprto vprašanje je sama lega orkestra na desni strani, ob odru, ne pa v sicer pripravljeni orkestrski jami pred njim, ki ostaja pokrita. Orkestra tako ne vidimo, ga pa ves čas čutimo v živo. Na posameznih mestih v prvem delu predstave je bil morda premočan in zvokovno ne tako čist (ozvočenje), ponekod bi rad slišal več plemenitih godal pod vodstvom koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla, a je Leonard Bernstein vendarle ameriški skladatelj, ki se je z veseljem izognil kakšnemu wagnerjansko-mahlerjanskemu zvočnemu koloritu. Tu bi se spomnil njegovih interpretacij npr. Tristana in Izolde ali nekaterih Mahlerjevih simfonij.
Rosalie Morales kot Maria
Orkester je ves čas dajal vtis vodilnega v zboru nastopajočih, kot nosilec ali zaslomba vsega zvočnega, na odru seveda vokalnega dogajanja. Koliko je v taki predstavi potrebnih vsakršnih dogovorov, sodelovanja, usklajevanja in iskanja vrhunskih izvajalcev, najbolje vedo omenjeni protagonisti, ko so na tiskovni konferenci omenili, da je nabor možnih nastopajočih v neki produkciji v Londonu velik. V Ljubljano pa so prišli v celoti novi nastopajoči; od 22 oseb na odru je v lanskih predstavah muzikala Chicago nastopil le – eden.
Kaj se dogaja v ozadju med Anito in Mario?
Če rečem, da zgodbo poznamo, je bila pozornost poslušalcev usmerjana na briljanco samega glasbenega, plesnega in igralskega, pa tudi besednega, dialoškega ali dramsakega dogajanja na odru. Zanimivo je, da ima ves konflikt, vsa dramaturška razgibanost svojo mero. Najbolj jo je čutil sam skladatelj Bernstein. Imel je toliko melodičnih prebliskov in invecij, da bi ga zlahka uvrstili med velike skladatelje svojega obdobja, a je že tako, da so ga vsaj kasneje bolj cenili in izpostavljali kot dirigenta. Je nastopil čas velike skladateljeve vrnitve k izvirnosti svojega ustvarjenega umetniškega opusa ? Verjetno oboje.
Če pogledamo vsebino muzikala Zgodba z zahodne strani, ki je v programu Festivala Ljubljana žal ni, čeprav bi jo lahko povzeli iz mednarodnih virov, vidimo mnoge podrobnosti.
Obljuba in zavetje
Zgodba se dogaja v New Yorku leta 1957. Dve najstniški tolpi tekmujeta za nadzor na Upper West Sideu. Jetsi, skupina belih Američanov pod vodstvom Riffa, se rivalsko spopada s Sharksi (Morski psi), Portoričani, ki jih vodi Bernardo. Prideta poročnik Schrank in častnik Krupke in njihovo soočenje razbijeta. Jetsi izzovejo Morske pse na soočenje ali spopad, ki bo potekal po prihajajočem plesu, ki je že poln nakazanih konfliktov.
Ljubezni se ne da skriti
Riff želi, da bi se njegov najboljši prijatelj Tony, soustanovitelj in nekdanji član Jetsov, boril na srečanju (“Jet Song”). Riff povabi Tonyja na ples, a Tony pravi, da čuti, da prihaja nekaj pomembnega (“Something’s Coming”). Riff predlaga, da bi se to lahko zgodilo na plesu. Tony se končno strinja, da pride. Medtem Bernardova mlajša sestra Maria svoji najboljši prijateljici in Bernardovi punci Aniti pove, kako navdušena je nad plesom. Na plesu se obe tolpi in njuna dekleta nočejo mešati. Tony pride in se z Mario takoj zaljubita, a Bernardo jezno zahteva, da se Tony drži stran od nje. Riff predlaga polnočni sestanek z Bernardom v lekarni Doc’s, da bi uredili pravila spopada. Maria je pravkar prispela iz Portorika zaradi dogovorjene poroke s Chinom, Bernardovim prijateljem. Maria Aniti prizna, da ni zaljubljena v China. Anita naredi Marii obleko, ki jo obleče za sosedski ples.
Tony in Maria fantazirata o poroki
Na plesu, po predstavitvi, začnejo najstniki plesati; kmalu nastopi izzivalni ples (“Dance at the Gym”), med katerim se Tony in Maria, (ki sprva ne sodelujeta v tem plesu) zagledata drug v drugega. Skupaj plešeta, pozabita na napetosti in se zaljubita, a Bernardo svojo sestro potegne stran od Tonyja in jo pošlje domov. Riff in Bernardo se dogovorita, da se bosta srečala na bojnem posvetu v lekarni Doc’s, ki velja za nevtralno območje, medtem pa zaljubljeni in srečni Tony najde Mariino stavbo in ji pred spalnico zapoje serenado ali podoknico (“Maria“). Povzpne se po požarnih stopnicah in oba si izpovesta ljubezen (“Tonight“). Medtem Anita, Rosalia in druga dekleta iz Sharksov razpravljajo o razlikah med otokom Portoriko in celinskimi Združenimi državami Amerike, pri čemer Anita brani Ameriko, Rosalia pa hrepeni po Portoriku (“America“).
Jetsi postanejo jezni, ko čakajo na Morske pse v Docovi lekarni. Riff jim pomaga sprostiti svojo agresijo (“Cool”). Morski psi pridejo, da bi razpravljali o orožju, ki bi ga lahko uporabili v spopadu. Tony predlaga “pošten boj” (samo pesti), s čimer se voditelji strinjajo, kljub protestom drugih članov. Bernardo verjame, da se bo boril s Tonyjem, vendar se mora zadovoljiti s tem, da se bo boril z Dieselom, Riffovim drugim poveljnikom. Sledi monolog neučinkovitega poročnika Schranka, ki poskuša ugotoviti lokacijo boja. Tony pove Docu o Marii. Doc je zaskrbljen zanje, medtem ko je Tony prepričan, da se ne more zgoditi nič nevarnega; zaljubljen je.
Poročna noč
Naslednji dan je Maria zelo veselo razpoložena v poročnem salonu, saj pričakuje, da bo spet videla Tonyja, a je zgrožena, ko od Anite izve za prihajajoči pretep. Ko pride Tony, Maria vztraja, da mora popolnoma ustaviti boj, s čimer se strinja. Preden odide, sanjata o svoji poroki (“One hand, One heart”). Tony, Maria, Anita, Bernardo in Morski psi ter Riff in Jetsi vsi predvidevajo dogodke, ki se bodo zgodili še tisto noč (“Tonight Quintet“). Tolpi se srečata pod avtocesto in ko se začne boj med Bernardom in Dieselom, pride Tony in ga poskuša ustaviti. Čeprav Bernardo zasmehuje in provocira Tonyja ter se posmehuje njegovemu poskusu sklenitve miru, Tony ostane miren. Ko Bernardo pritisne na Tonyja, ga Riff v Tonyjevo obrambo udari. Oba potegneta rezila in se spopadeta (“The Rumble”). Tony poskuša posredovati, kar nenamerno privede do tega, da Riffa Bernardo usodno zabode. Tony ubije Bernarda v navalu besa, kar posledično izzove vsestranski boj, kot je nakazan v Prologu. Sliši se zvok bližajočih se policijskih siren in vsi se razkropijo, razen Tonyja, ki je šokiran nad tem, kar je storil (“Tomboy”). Vsi se razbeže, nazadnje pobegne s prizorišča še Tony. Ostali sta le trupli Riffa in Bernarda. (Konec prvega dejanja).
V drugem dejanju na samem začetku Maria ne zavedajoč se, da je prišlo do pretepa z usodnimi posledicami, vzneseno poje svojim prijateljicam Rosalii, Teresiti in Francisci, da je zaljubljena (“I Feel Pretty”). Chino pride z novico, da je Tony ubil Bernarda, nato pa odide. Maria moli, da je to, kar ji je povedal, laž. Tony pride k Marii in ji pove, kaj je stori, ta ga sprva od besa tolče po prsih, a ga še vedno ljubi. Skupaj nameravata pobegniti. Ko stene Mariine spalnice izginejo, se znajdeta v sanjskem svetu miru (“Somewhere”).
Kdo trka ?
Policist Krupke napade dva Jetsa, A-Raba in Baby Johna, vendar jima uspe pobegniti k preostalim članom skupine. Da bi se razveselili, tarnajo Krupkeju in drugim odraslim, ker jih ne razumejo (“Gee, Officer Krupke”). Pride Anybodys (Slehernica) in Jetsom pove, da je vohunila za Portoričani; odkrila je, da ima Chino pištolo in išče Tonyja. Skupina se loči, da bi našla Tonyja in ga zaščitila. Anybodys vključijo v iskanje.
Žalostna Anita prispe v Mariino stanovanje. Ko Tony odhaja, reče Marii, naj se sreča z njim pri Docu, da bi lahko pobegnila na podeželje. Kljub njenim poskusom, da bi to prikrila, Anita sprevidi, da je bil Tony ravnokar z Marijo, in sproži jezno tirado proti njemu (“A Boy Like That”). Maria nasprotuje Aniti in ji zagotavlja, kako močna je ljubezen (“I Have a Love”), in Anita spozna, da Maria ljubi Tonyja tako kot je ljubila Bernarda. Prizna, da ima Chino pištolo in išče Tonyja. Poročnik Schrank pride, da bi Mario zaslišal o bratovi smrti, in Anita se strinja, da gre k Docu, da Tonyju reče, naj počaka. Na žalost so se Jetsi, ki so našli Tonyja, zbrali pri Docu in Anito zasmehujejo z rasističnimi žaljivkami in jo na koncu poskušajo posiliti. Doc jih ustavi in Anita, jezna, zlobno posreduje napačno sporočilo in Jetsom pove, da je Chino ustrelil Mario.
Pojdi hitro
Doc pove zadnjo novico Tonyju, ki je sanjal, da bi se odpravil na podeželje in imel otroke z Mario. Ker čuti, da nima več za kaj živeti, Tony odide poiskat China. da bi ga prosil, naj tudi njega ustreli. V trenutku ko Tony zagleda Mario živo, pride Chino in ga ustreli. Jetsi, Morski psi in odrasli se zgrnejo okoli zaljubljencev. Maria drži Tonyja v naročju (in poje tiho, kratko ponovitev pesmi “Somewhere”), ko ta umre. Jezni zaradi smrti še drugega prijatelja se Jetsi premaknejo proti Morskim psom, toda Maria vzame Chinovo pištolo in vsem pove, da so “vsi [oni]” ubili Tonyja in druge zaradi njihovega medsebojnega sovraštva. Maria poje: “Zdaj lahko ubijem tudi jaz, ker zdaj sovražim!”, vendar se ne more prisiliti, da bi izstrelila iz pištole en sam strel in jo izpusti ter joka od žalosti.
Tony, da te ne vidijo
Ansambel, sestavljen iz 22 pevcev in plesalcev je bil v celoti odličen. To sicer niso operni pevci, ampak imajo sorodne kvalitete, tako da morajo biti ne le individualno vrhunski, ampak glasovno profilirani in koreografsko-plesno izrazito nadarjerni. Tu sta imela režiser Rand in direktorica kastinga Tarento veliko poprejšnjega dela, da sta izbrala tako vrhunsko ekipo. V resnici pa deluje lahkotno, sveže, spontano, razigrano, najstniško izzivalno, po svoje huligansko, a spet z elementi pristnega čutenja, simpatij, emocij, sorodniških vezi, kolegialnih povezav, vse do nekakšne prve ali vodilne vloge obeh; strinjali se bomo, da nenadnih ali nepričakovanih ljubimcev.
Kaj bomo naredili ?
Tako Adam Filipe kot Tony in Rosalia Mortales kot Maria sta bila polna identitetne prezence s pričakovanim profilom predstavnikov obeh nasprotujočih si skupin, grdo rečeno tolp, saj niso kakšni kriminalci. Morda je bila za odtenek še boljša Maria, ker ima v sebi elementarno doživljajsko liriko, medtem ko Tony morda nikoli ni bil čisto prepričan pristaš svoje skupine, čeprav nehote pade v konflikt, ko je izzvan, in konča s smrtjo. Ona je imela na posameznih mestih manj čist glas in posebno svetle barve, ki bi jo na nekaterih mestih lahko bolj dramatizirala, še posebej ko gre za predstavljanje svoje identitete, družine, okolja, medtem ko Tony ni tako ekspliciten, razen da je totalno in v hipu ljubezensko zadet. Njegova ljubezenska izpoved Maria je svetovna. Oba pa sta ves čas zelo pazila, tako kot vsi ostali nastopajoči, da ne bi postali ameriško sentimentalni, pocukrani, osladni… Zgodba z zahodne strani želi biti elementarno spontana in prepričljiva po svojem naravnem toku stvari. To so v zgodovinski verigi nastopajočih skozi čas, seveda pa najprej Leonard Bernstein, razumeli vsi.
Mladi ne poslušate nasvetov starejših: Doc in Tony
Ob obeh vodilnih solistih stojita pravzaprav oba starejša; Paul Kemble kot narednik Krupke in Doc ter Scott Armstrong kot poročnik Schrank in Glad Hand. Po svoje oba uradna predstavnika reda, discipline, miru, zakonov… izpadeta naivna, neobvladljiva čas, prostor in ljudi, po reakciji prepočasna, nekakšno tipična “miličnika” ali “policaja iz New Yorka”. Ta njun kontrast je bil zelo dober, rahlo komičen, skorajda grotesken, a je v kontekstu pomenskih poudarkov bil v predstavi pravi. Ampak kot veste, policaji v ZDA nikoli niso bili “vedno prvi”. Tretji odrasli lik je bil Doc kot zavetnik mlade generacije, nekakšen vsesplošni oče.
Anita se zlaže,da je Chino ubil Mario
Anita je bila Philippa Stefani, iznajdljiva, pogumna, tvega celo posilstvo, in to kolektivno, kot se pripravlja in je malo grobo sicer nakazano, čeprav je njena laž problematična, še posebej, ker se potem Chinov umor Tonyja zares zgodi.
Riff je s svojim strelom odločil usodo
Polni mladostnega in bojevitega ekrazita so bili Christopher Parkinson kot Riff, Fernando Mariano kot Bernardo in Alex Abad Cabedo kot Chino, vsak s svojim osebnostnim in vsebinskim profilom.
Tony je mrtev
Ansambelsko celoto so sestavljali še drugi protagonisti, med njimi Tobias Turley kot Diesel, Travis Ross kot Akcija, Sam Brown kot A-Zajec, Joseph Peacock kot Mali John, Joshua De La-Garde kot Velika Riba, Annie Southall kot Slehernica (Anybodys), Lulu-Mae Pears kot Graziella, Maddy Ambus kot Velma, Lucas Piquero kot Pepe, Samuel Routley kot Luis, Wade Lewin kot Indio, Sarina Mathews kot Rosalia, Leah Vassell kot Consuela, Gabriela Acosta kot Francisca.
Čigava je pištola ?
Scenograf in kostumograf Jason Denvir je znal Poletno gledališče v Križankah uporabiti ali izrabiti za celovito možnost izpovedi zgodbe z vsemi vsebinskimi momenti. Morda je bila vertikala še premalo izkoriščena, še posebej kot morda malo majhno Mariino domovanje, postavljeno na stran ali rob odra, ki vsem gledalcem niti ni bilo najbolje vidno. Je pa hkrati ta konstrukcija dovolj verodostojen prikaz spopada, kot je v zgodbi lociran pod avtocesto.
Ali naj se vsi med sabo pobijemo ?
Oblikovalec zvoka je bil Chris Whybrow, a bi se dalo ozvočenje voditi še bolj prefinjeno, ne glesde na dejstvo, da je vendarle večina stvari odvisna od nastopajočih, prav tako kot bi pri oblikovanju luči Andrewa Exterja radi doživeli še kakšno precizacijo zlasti celih figur, obrazov, gest, mimike, reakcij… Mykal Rand je kot koreograf vedel, kaj v nastopajočih išče in je to tudi znal najti ali nam odkriti (nekatere že kar akrobatske trenutke).
Aplavz za nastopajoče
Simfoniki RTV Slovenija so se, kot že rečeno, zelo izkazali in le upajmo, da bosta zadnji dve predstavi; danes in jutri najboljši v seriji petih. Sem pa pogrešal močnejšo zasedbo godal, ki bi vsaj nekatera mesta v partituri bolj omehčala.
Solisti v prvi vrsti
Kateri pa bo naslednji londonski muzikal v Ljubljani ? Morda Lasje ? Tu pa bi verjetno že morali uporabiti video ali film ?
Marijan Zlobec