V Galeriji Cukrarna je bila, kot smo že poročali, slovesna podelitev letošnjih Župančičevih nagrad. Dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo je akademski kipar, profesor Matjaž Počivavšek. Utemeljitev nagrade je bila prebrana z odra in je precej drugačna od tiste, ki so jo dobili mediji in objavili še pred slovesnostjo. Povezovale in nastopale so igralke Tamara Avguštin, Anja Novak in Lucija Tratnik. Avtorsko glasbo je izvajal Trio Pantaloons, avtorice pesmi so bile Anja Golob, Katja Perat in Anja Novak, avtorica videov Emina Djukić, scenografijo in kostumografijo je zasnovala Vasilija Fišer, masko pa je oblikovala Tinka Pobalinka. Scenarij prireditve in režiserka slovesnosti je bila Maruša Kink.
Matjaž Počivavšek – Začetek sveta, 1989-1992
Matjaž Počivavšek prejme Župančičevo nagrado za življenjsko delo za asketsko predano posvečenost umetnosti, v kateri raziskuje izvorne pomene in izumlja načine, da kiparska dela spregovorijo s svojo fizično in metafizično snovnostjo domala brez sledi človeške roke.
Župančičeva nagrada iz rok župana Zorana Jankovića, foto Marijan Zlobec
Ta kontemplativni izraz svojih abstraktnih antropomorfnih kiparskih objektov je umetnik pred časom spektakularno predstavil na prvi retrospektivni razstavi Sine cera cum cera (Brez voska z voskom) v Zagrebu. Vanjo je posredno priklical praizročilo pomena podob kot voščenih posmrtnih mask in v sozvočju s stebrišči in lučno postavitvijo razstavnega prostora zanetil občutje zubljev magične davnine stvarjenja.
Čestitka kulturne ministrice Aste Vrečko, foto Marijan Zlobec
Z isto kontemplativno zbranostjo se umetnik vrašča v ambientalno podobo Ljubljane, kjer njegovi kiparski objekti združujejo radoživost in osebno izpoved, ki se mimoidočih dotika kot lepota zunaj njih in v njih.
Matjaž Počivavšek – Zrenje teme, 1985
Za mednarodno umetniško prepoznavnost Ljubljane in kot povračilo mestu Beograd za Karadžićev spomenik v Ljubljani, pa je kipar zaslužen s postavitvijo monumentalnega bronastega spomenika Jerneju Kopitarju in sočasno kiparsko razstavo v Beogradu. V spomenik je vpisan simbol knjige “kot najuniverzalnejši zapis spomina”, svetloba kot spoznanje in simbolno združevanje latinice in cirilice v znamenju prijateljskega sodelovanja jezikoslovcev Jerneja Kopitarja in Vuka Karadžića.
Matjaž Počivavšek – Klesana svetloba, 1984
Na simbolne pomene kipar usmerja z daljšim zapisom pod spomenikom, prav podobno kot k simbolnemu branju umetnosti profesor kiparstva nagovarja svoje študente.
Ljubljani je v čast, da umetnik po daljšem delovanju v Parizu, ustvarja v Ljubljani in Jakopičevemu nagrajencu in nagrajencu Prešernovega sklada s ponosom predaja Župančičevo nagrado za življenjsko delo.
Matjaž Počivavšek – Noe, 1983
Iz uradne objave za medije pred slovesnostjo:
Akademski kipar Matjaž Počivavšek s svojim delom pomembno prispeva k predstavitvi in ugledu Ljubljane doma in v svetu, hkrati pa stalno opazno sooblikuje javni mestni prostor, ga s stvaritvami polni in hkrati s svojimi umetninami skrbi za senzibilizacijo javnosti. Njegovo ustvarjanje se dogaja v poglobljeni umetniški avtorefleksiji. Ob postavljanju javnih plastik se umetnik premišljujoče sprašuje, kako postaviti nekaj, kar je javno in za določen čas nepremično, (kar) prehaja med intimnim ateljejskim delom in vstopa v javni prostor tako, da vanj vnaša hedonistični ustvarjalni espri in hkrati intimo svojega ateljeja. Ko ustvarja za mesto, upošteva dimenzije in način postavitve v dialogu med javnim in osebnim, s čimer javni prostor humanizira, hiteči množici pa omogoča, da se v njem zaustavi in občuti blagodejen dotik z umetnino.
Matjaž Počivavšek je z odra v Galeriji Cukrarna spregovoril v imenu letošnjih nagrajencev, foto Marijan Zlobec
Matjaž Počivavšek se je zahvalil v imenu vseh štirih nagrajencev, kot smo jih že predstavili.
“Spoštovani, najprej bi se v svojem imenu in imenu vseh nagrajencev rad zahvalil mestu Ljubljana, županu, oddelku za kulturo in komisiji za podelitev Župančičevih nagrad. Hvala vsem, ker ste v našem delu, ki je največkrat tiho in skrito, prepoznali pomemben prispevek k sooblikovanju mestnega tkiva in njegovega kulturnega utripa.
V tem kratkem nagovoru bom skušal strniti nekaj misli o izvoru svojih kiparskih del, zato se bom vrnil na sam začetek svoje profesionalne poti in v to razmišljanje vključil tudi nekatera dela iz študentskih let.
Matjaž Počivavšek med poslušanjem utemeljitve nagrade
Raje bi, da ne…Raje ne bi govoril pred vami, saj besede niso medij, ki bi mi bil blizu. Bližje mi je tisto, kar me je zaznamovalo in napeljalo na pot, ki je za mano in po kateri še naprej hodim. Verjetno je to stalno spraševanje o Začetku sveta in kasnejše zavedanje, da bivano v Zrenju teme in da se prostori našega bivanja vsak dan polnijo s Klesano svetlobo, ki prihaja do nas skozi dve odprtini.
Matjaž Počivavček – Brez naslova, 1979
Prva je okno, fenestra, ki jo Izidor Seviljski v 6. stoletju v svoji Etimologiji razloži kot združitev grške besede Phos, to je svetloba, in latinskega glagola ministro, usmerjati, urejati, kot bi se v besedi okno združila grško sonce in rimska racionalnost. Okno je kasneje skozi stoletja postalo paradigma za slikarstvo. Mene pa je od vsega začetka bolj zaznamovala paradigma vrat, tista druga odprtina, ki je sinonim za kiparstvo. Vrata so spet po Izidorju Seviljskem to, s čimer nam nekdo preprečuje, da bi vstopili. Element, ki pa vseeno omogoča vstop, je po njegovi razlagi tečaj, kardo, kraj, kjer se vrata premikajo in obračajo, tako imenovan po grškem izrazu za srce, apa tè kardias.
Matjaž Počivavšek – Hrbet zvona, 1987
Kot človeško srce v telesu vodi vse, tako tečaj vodi vrata. Ko stojimo na pragu teh neprehodnih, velikih, Ozkih vrat kiparske podobe, se ta pred nami hkrati neskončno odpirajo in tesno zapirajo v svoji enigmatičnosti. Na pragu teh vrat nastane podobačas brez dimenzij.
Slovesnost
Rimljani so imeli v atrijih svojih hiš številne, z majhnimi vratci zaprte niše, v katere so postavljali voščene posmrtne maske svojih prednikov; ob praznikih so vratca niš odpirali, da so te imago, podobe odsotnih prednikov, vzniknile pred njimi in se jim pridružile. To, morda anahronistično početje se mi zdi bistvo mojega dela. Tudi sam nenehno ustvarjam podobe in z občasnim odpiranjem teh malih vrat jih izpostavljam pogledu in dotiku gledalca.
Anja Novak
Obstajajo pa še ena velika vrata, ki se odprejo in zaprejo samo enkrat. Do takrat, ko bom tudi sam postal podoba, imago, pa bo Hrbet zvona v meni odzvanjal te verze Daneta Zajca:
Matjaž Počivavšek in Tamara Avguštin, foto Marijan Zlobec
Nastopajoči
Marijan Zlobec