Na dan prihaja marsikaj, česar doslej javnost še ni vedela. Slovenija je očitno že desetletja tarča, prometna pot in žrtev organiziranega kriminala ponarejevalcev vsakršnih umetnin in seveda njihove prodaje kupcem po ugodnejših cenah kot vladajo za iste umetnike praviloma svetovne slave na svetovnem trgu. Narodni muzej Slovenije na Metelkovi, kjer naj bi bila na ogled najbolj škandalozna razstava v slovenski razstavni zgodovini doslej, zaprl vrata za vse novinarje, ponuja informacije, češ da umetnin v hiši ni več in da so jih umaknili neznano kam, potem pa čez nekaj minut pride tehnični varnostnik in na vratih pričaka dva kriminalista, ki sta ravnokar prišla na ogled umetnin na istem mestu, kjer jih še pred nekaj minutami ni bilo več. Javnost se žal mora pripraviti na vsakršna zavajanja, izmikanja, sprenevedanja, nevednost, laži, zamolčevanja, sklicevanja na druge, zaupanje sodelavcev in koliko je še podobnih izraznih mašil, s katerimi skušajo v NMS skriti celotno domnevno zelo dobro načrtovano kriminalno početje, s pomočjo notranjih in zunanjih sodelavcev.
Francoski katalog s sliko, ki naj bi bila na ogled tudi v Ljubljani, tu označena kot La Famme qui pleure, 1937, Bolykovac, Ljubljana
Razstavo 160 del svetovnih umetnikov, kot naj bi bila na ogled v Narodnem muzeju Slovenije, je bila npr. v dunajski Albertini sposobna pripraviti zbirka Thyssen- Bornemisza (Thyssen-Bornemisza National Museum). Po logiki primerjave tako velikega, da ne rečem ogromnega števila svetovne slikarske elite v Ljubljani iz zbirke javnosti večinoma neznanega zbiralca Nika Boljkovca, se kaže v vsej svoji kriminalni, strokovni, organizacijski, muzejsko-galerijski, vodstveni, moralni in še kakšni bedi.
La Famme qui pleure, 1937, Huile sur toile, 60,8 x 50 cm, Bolykovac, Ljubljana
Če Narodni muzej Slovenije vsakdo lahko nategne in prepriča v porabo državnih sredstev za razstavo (z vsemi stroški, vključno s katalogom, ki se ga ne sme več videti in ni več dosegljiv niti novinarjem, da bi citirali kar tam piše in kar se vidi – o 160 delih), potem so razmere na tem področju še slabše kot v trgovini z mamili, orožjem, z ljudmi, delavci, begunci… Nekako spominja na možnost, da bi v lekarnah pod pultom prodajali vse prepovedane droge, še posebej razne tablete, katerih učinka ne pozna nihče (kot smo videli s smrtnimi žrtvami mladih v Dravi in Ljubljanici)…
Pablo Picasso – Obraz, mešana tehnika na papir, 41,5 x 37,4 cm, z razstave, ki bi bila v Narodnem muzeju Slovenije
Narodni muzej Slovenije v trenutku ni več javni zavod, ni od države financiran, ni več nikomur odgovoren, z nikomer več ne komunicira, ne dobiš več ne gradiv o razstavi ne odgovornih ljudi, klecnili so tudi odgovorni za stike z javnostmi.
Najbolj šokantno je, da si vsi predstavljajo, kot da je ponarejanje umetnin, njihovo razstavljanje kot originalov v nacionalnih državnih muzejih neka slučajna napaka ali pa še to ne, saj da ima lastnik del vse potrebne papirje.
Ministrica Asta Vrečko je zadevo predala policiji oziroma kriminalistom, vprašanje pa seveda je, ali so oni sposobni opraviti svoje delo tako, kot da bi se desetletja dolgo ukvarjali s takimi primeri in dejanji, pa še v takem obsegu. Kriminalna industrija ponarejanja umetnin je tako sposobna, da ji zgolj dva kriminalista, kot sem ju slučajno videl prihajati v NMS na Metelkovi, razen nekaj formalnih opravil, strokovno raziskovalno ne more nič. (Ob omenjenih mrtvih zaradi drog v rekah v Mariboru in Ljubljani, še do danes niso ugotovili, kakšne droge so to bile).
Odstopljeni direktor Narodnega muzeja Slovenije Pavel Car najbrž misli, ali je celo prepričan, da se je s svojim odstopom opral vsakršne odgovornosti, seveda kazenske, ter krivde. Oni drugi svetovalec, ki ga direktor ni imenoval, ki pa mu je slepo zaupal, se pa seveda skriva, podobno kot lastnik zbirke.
Halo, kje na svetu se lahko dogajajo taki salti mortale, in to ob taki razstavi, ob kakršni bi morala biti Ljubljana polna plakatov in vabil k obisku ?
Pri tej razstavi je bilo narobe popolnoma vse, vključno s tem, da lastnik del še ni bil aretiran.
Te domnevno slike ne vzamem za svojo zbirko niti zastonj
Narodni muzej Slovenije se ne bo pobral desetletja dolgo. Več ne morem napisati, ker sem informativno blokiran in zaprošenega gradiva za objavo, niti minimalnega, javnosti že znanega, nisem dobil, kljub obljubam.
Gospa ministrica Asta Vrečko, kdo od trenutka odstopa direktorja Narodnega muzeja Slovenije zanj odgovarja ? Npr. če na umetniških delih nenadoma izbruhne požar ? Ali pa, bolj preprosto, če želim kaj izvedeti: kdo mi mora kot državni uslužbenec odgovoriti ? Doslej te sreče še nisem imel.
Če bi zaplenili drogo v vrednosti milijarde evrov, bi vsi hitro razumeli, za kaj gre, če pa poizkušaš v državnem muzeju razstaviti ponaredke v mednarodni tržni vrednosti – če bi bila pokazana umetniška dela originali – prav tako v milijardni vrednosti – pa tega ne razume nihče ?
Vlada Janeza Janše je spremenila ustanovitveni akt muzeja in s tem razpisne pogoje, ki so veljali dotlej. Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti pa posledično imenoval Pavla Carja, ki je sicer diplomiral iz računalništva in menedžmenta, zgodovino pa je študiral na doktorski ravni, kjer se je specializiral s področja vojaških odlikovanj. Minister ga je na čelo Narodnega muzeja postavil kljub ostremu nasprotovanju sveta muzeja, strokovnega sveta in širše strokovne javnosti.
Koliko je bilo v resnici dogovorjene “španovije”, o kateri se sedaj delajo vsi nedolžni kot pravkar izvaljeno jagnje ?
Marijan Zlobec