Slavna slovenska gledališka scenografka, arhitektka, režiserka, kostumografka, profesorica Meta Hočevar je izdala svoj literarni prvenec Drobnarije. Izšel je pri Mladinski knjigi v zbirki Nova slovenska knjiga, v kateri je doslej izšlo že blizu šestdeset izvirnih novih knjig samo slovenskih avtoric in avtorjev. Med njimi jih je velika večina še živih in bodo potemtakem lahko ustvarili še marsikatero literarno umetnino, saj ni pravila, po katerem bi smel biti vsak avtor v zbirki zastopan le enkrat.
Naslovnica
Meta Hočevar je doslej napisala dve knjigi o scenografiji in oblikovanju odrskega prostora. Prva je Prostori igre iz leta 1998, druga Prostori mojega časa pa iz leta 2020. V obeh knjigah se posveča fenomenu prostora samega, prostoru kot “ujeti svetlobi”, kot sama pravi, in še posebej prostoru v gledališki predstavi: “Vsaka uprizoritev ustvari sebi lasten sistem odnosov v času dogajanja med zgodbo, prostorom in gledalcem, med slišnim in vidnim. Prostor ne govori, je pa zelo zgovoren,” preberemo. To sta knjigi, ki ju mora prebrati vsak, ki se ukvarja z razmislekom o obstoju fenomena prostora, v katerega se človek rodi in brez katerega ne more bivati. Pa tudi vsak, ki bi rad pogledal v skrivne plasti pod površino domišljenega gledališkega dogodka, še posebej likovne in scenografske, kot preberem ob predstavitvi nove knjige Drobnarije, da bi se bralci spomnili knjig “od poprej”.
Naslovnica
Drobnarije so literarne črtice; nekatere zelo kratke, pol strani, tričetrt, ena, dve strani, kar je daljših, so že velika redkost. Bistveno v njih je, da povedo vse, kar se pod nekim naslovom da povedati oziroma je njihova mera polna. To je razumljivo, saj je Hočevarjeva arhitektka, in čeprav v eni črtici govori o scenografiji otvoritvene slovesnosti za Olimpijske igre v Sarajevu leta 1984, ko je vse projektirala na svoji mizi v tisočkrat manjšem merilu, je njen prefinjen smisel za celoto ali celovitost povedanega podoben arhitektovski natančnosti.
Naslovnica
Ko prebiram njene duhovite zapise, ne morem mimo spoznanja o njeni pahljači spominskih, še najraje otroških, medvojnih ali povojnih drobnih doživetjih in opazovanj sveta, najraje najbližjega z zvedavimi otroškimi očmi. Kako otrok vstopa v svet odraslih, ne da bi jih dojel, ampak zna ponavljati njihove oznake na malo svojski način, kot je primer tardeč, taplav, tabel, tačrn, tazgornji, taspodnji…
Meta Hočevar, ob lanski podelitvi Župančičeve nagrade za življenjsko delo, foto MGL/Facebook
Ali Meta Hočevar kot otrok hote svet rahlo ironizira, ga celo postavlja v grotesken položaj, se ji kaže kot zapleteno preprost ali preprosto zapleten ? V bistvu da, ker je v njenem pripovedovanju vendarle precej nostalgije, spominov na sorodnike, še posebej vse tja do dedkov in babic, stricev…, seveda pa staršev in brata, s katerim si nekako delita osebnostni profil ali celo kar nekakšno skrivnostno delitev opravil po spolu.
Če bi ugotovil, da je v teh črticah nekaj politike, bi jo postavil v kontekst otroškega dojemanja sveta, opisanega v prizorih s parad in vsega okrog njih. Otrok vidi svet po svoje, prav tako pa ga že takoj dokumentira in komentira, tu seveda z veliko kasneje dodano refleksijo, kar dela zapise časovno dvotirne.
Žarni pokop v morju ali Nič ne gre v nič Mete Hočevar
Meta Hočevar se prav gotovo vrača šestdeset, sedemdeset in še malo več let nazaj, a ostaja metaforična; ne aktualizira ničesar zares konkretnega, ne pozna nikogar dobesedno, a vse hkrati ve ali sluti. Njeni zapisi so enkratni ali neponovljivi, ker jih poganja notranji spominski in literarno ustvarjalni imperativ. Ne trudi se, ker bi morala nekaj napisati, ampak ker prihaja vse iz njene bogate notranjosti.
Nekatere črtice so tako kratke, da bi za podrobnejši opis ali analizo morda potreboval več prostora kot je dolg sam literarni zapis. Taka je npr. črtica Morje, o kateri bi najbrž nihče ne zaslutil, da bo govora o žarnem pogrebu ali pokopu v Koprskem zalivu. (Meta Hočevar se ob tem prizoru ni spomnila, da je tako želela biti pokopana slavna sopranistka Maria Callas, seveda pa ne v našem morju). Ne vem, če je imela Maria še potopni žarni venček. Tu ga namreč ni bilo treba, ker bi stal dodatnih 100 evrov (ob siceršnjih 860 evrih za raztros pepela v morej). A ta prozaično opisni vidik je le eden. Bolj prikrito je, kaj se zgodi s prahom človeka, ko se ga potoči v morje. Postane plankton ? In otrokove solze, so slane in morda iz morja ? Nič ne gre v nič, je naslov njene ilustracije k tej črtici. Ali pa bi morali pepel vseh umrlih Zemljanov v bistvu zmetati v morje, da bi postali vsaj še za nekaj koristni, Meta Hočevar še ne pove. Spoznamo pa, da je bila arhitektura v bistvu le njen stranski predmet, scenografija pa prostor njenih literarnih vizij, ki pa se jih da še ilustrirati.
Marijan Zlobec