Obsežna knjiga velikega formata (A 4) Slovenska Istra II s podnaslovom Zgodovina in družba bo vzbudila še večje zanimanje kot ga je prva knjiga, ki je obravnavala naravoslovne vidike tega prostora. Obe knjigi je izdala Slovenska matica v Ljubljani v sodelovanju z Libris iz Kopra, a je v knjigi najprej objavljen nagovor predsednika SAZU dr. Petra Štiha, ki je sicer zgodovinar.
Naslovnica
Knjiga s humanistično tematiko v najširšem pomenu te besede postavlja zelo veliko zahtev; bralec bo vedno iskal nekaj, kar bi ga najbolj zanimalo in bo na koncu razočaran, ko bo ugotovil, da ravno tega ni. Ni pa tistega, kar je morda v tem trenutku bolj politično aktualno, problematično in bi bilo potrebno razčistiti.
Ena izmed takih tem je neuspešno vračanje ukradenih umetnin iz Kopra, Izole, Bernardina in Pirana iz Italije na svoja izvirna mesta, kot so vsem znana, seveda pa tudi zakonito lastništvo, kar pomeni, da Republika Italija zakonov ne spoštuje, Republika Slovenija pa je brez moči ali pa se v EU ne zna pritožiti in zahtevati svojo lastnino nazaj.
Druga tema je fašizacija Istre z vsemi posledicami. Čeprav je v knjigi veliko fotografij in starih razglednic, je ravno tu precej praznine, kot da bi se avtorji zbali, da bodo vsi videli, kako so na Titovem trgu nekoč telovadili fašistilni slovenski otroci, kar je seveda veljalo za vso zasedeno Primorsko, česar pa se zgodovinarji boje prikazati kot zgodovinsko dejstvo, čeprav je bilo veliko ljudi, ki so v svoji otroški dobi to počeli in bi lahko marsikaj povedali.
Tretja tema je vsekakor medvojni in povojni politično – vojaški jugoslovanski partizanski obračun in beg italijanskega vojaštva in prebivalstva iz Istre v Italijo ob spreminjajočem se dogajanju na mednarodni ravni do končne določitve meje med Italijo in Jugoslavijo. O eksodusu je veliko napisanega, pa tudi zlorabljenega, npr. že pri oceni števila ljudi, ki se giblje med 200 in 350 tisoč, kar je huda razlika. Kaj se je dogajalo v zadnjih letih, pa je iz medijev bolj znano kot ne izvemo iz te knjige.
Akademik dr. Peter Štih lepo zapiše, da je Slovenska Istra vedno bila vpeta v večje zaokrožene enote ali del nekih večjih celot, kot je bila dolgo beneško obdobje pod italijanskim vplivom, v času habsburške oblasti pod avstrijskim, potem pa Štih zapiše čudno formulacijo o oblikovanju modernih narodov in z njimi zvezanih držav, ne da bi se izjasnil, na koga konkretno misli.
V knjigi bi pričakoval konkretno datacijo in kronologijo vsega zgodovinskega dogajanja. Podatkov je toliko, da na koncu bralec ne ve, na kaj naj se opre in kakšna je prava zgodovinsko-kronološka podoba Slovenske Istre.
Vsak avtor, in teh je veliko, nekateri pa so avtorji več prispevkov ali tem, vleče vrv na svojo stran in želi povedati čim več ali največ kar ve.
Ena izmed tem, ki bi se v taki knjigi morala pojaviti, je celovita zgodovinska kartografija Slovenske Istre, ki je dosegljiva tako v različnih atlasih kot v inštitutih, knjižnicah, arhivih, pa na starih in novejših razglednicah. Slednjih je veliko več in jih ne nazadnje poznamo iz knjig zbiralca in pisca ter fotografa iz sedaj še piranskega muzealca Slobodana Simiča Simeta, ki pa s svojo ogromno zbirko v knjigi ne nastopa. Njegovo večdesetletno raziskovalno delo je bilo zaman.
Dr. Salvator Žitko, ki je za knjigo prispeval najobsežnejše in zgodovinsko določljive tekste, kot so Med Beneško republiko in habsburškim cesarstvom, Istra in Trst pod stoletno avstrijsko vladavino, Od italijanske zasedbe do začetka druge svetovne vojne, ni opazil, da manjka obdobje ali čas vojne, italijanske vojaške okupacije, dogajanja po kapitulaciji fašistične Italije, prihod avstrijskih nacističnih vojaških enot z željo ponovne osvojitve Mare nostrum…, medtem ko Nevenka Troha že obravnava Osvoboditev in zasedba Primorske in Trsta. Dejstvo je, da so danes še bolj kot prej nujne absolutno natančne identifikacije vsega poprejšnjega dogajanja, vključno s prepoznavanjem vseh enot, ne le partizanskih, ampak še bolj italijanskih in nemških, ki pa so v resnici bolj avstrijske, česar pa ne najdemo ne v nemškem, ne v avstrijskem, ne v italijanskem in seveda ne v slovenskem zgodovinopisju. Vse je skrito, razen sedanji očitni boj med partzizani-komunisti in domobranci (preko potomcev) v Sloveniji. A so Avstrijci opravili svoj obračun s svojimi nacističnimi zločinci na Gorenjskem in Štajerskem med vojno ? Seveda niso, saj pobijanje nedolžnih Slovencev ni bil nikakršen zločin. Naši bazoviški junaki pa so še danes zgodovinsko-politično v Italiji opredeljeni kot teroristi.
Tako kot ukradene slike v resnici niso bile ukradene, ampak samo varnostno prestavljene, kar pomeni, da jim še vedno grozi slovenska uničujoča nevarnost, pred katero so jih zavarovali in jih varujejo menda v depojih Miramarskega gradu. Vseh 97 del, slovenska državna politika pa je kapitulantska, da ne rečem popolnoma nesposobna.
“Prebivalci Slovenske Istre, Slovenci in Italijani, ter drugi državljani Slovenije že predolgo čakamo. Šele z vrnjenimi umetninami opremljen prostor bodo v njegovi polnosti lahko dojeli tudi obiskovalci in turisti. Vrnitev ni nekaj samoljubnega ali celo protipravnega, marveč nekaj človeškega. Poleg Unescove konvencije govorijo v prid vrnitve teh umetnin na izvorno mesto tudi mednarodni pravni dokumenti od Mirovne pogodbe 1947, Londonskega memoranduma 1954 do Osimskih sporazumov 1975, ” lahko preberem stavek ob publikaciji V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana, česar pa Istra II ne želi problematizirati, kaj šele aktualizirati. Avtorica omenjene publikacije dr. Sonja Ana Hoyer v Istri II namreč ne nastopa. Tudi njeno večdesetletno delo je bilo zaman.
Sliko Marija z otrokom in svetniki je Carpaccio naslikal leta 1518 in je kar 422 let krasila cerkev sv. Frančiška Asiškega v Piranu, a njene vrnitve še ni
O teh slikah bi morala knjiga Slovenska Istra II imeti celo samostojno poglavje. Slike so bile restavrirane in na ogled v Muzeju Revoltella v Trstu, obstajata dva kataloga, skratka ve se, kje in kaj je kje bilo in čigavo. A naj jaz pišem papežu Frančišku, naj zahteva vrnitev slik iz Trsta v cerkve in samostane v Slovenski Istri, naj zahtevam od predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja preklic državnega odlikovanja za tržaškega župana Roberta Di Piazze, dokler ne bo še on poskrbel za vrnitev umetnin, ki so deponirane v njegovi občini ? Je pa na strani 41 objavljena fotografija dveh naslovnic publikacij o restituciji kulturne dediščine.
Knjiga Slovenska Istra II se mi kaže kot precej strahopetna. Rad bi prebral več kot lahko. Pred kakimi dvajsetimi leti sem v nekem tržaškem antikvariatu naletel na knjigo, ki govori o italijanskih plemiških oziroma zgodovinskih družinah v Kopru kot dokaz, da je bil Koper kot Capodistria vedno italijanski, ne pa slovenski. Knjiga ima naslov Le famiglie storiche di Capodistria (1976). (Leta 1900 je po objavljeni statistiki v Kopru živelo 7205 Italijanov, 391 Slovencev, 167 Hrvatov in 67 Nemcev oziroma Avstrijcev, česar v knjigi ne morem prebrati).
O demografski podobi Istre sicer piše Damir Josipovič v prispevku Demografski razvoj Slovenske Istre od 1857 do 2019. Ogromno številk, vendar pa večinoma brez nacionalne pripadnosti, tako nekoč kot sedaj, ko so leta 2010 v “ljudskih štetjih” nehali beležiti nacionalno pripadnost državljanov Republike Slovenije oziroma ta opredelitev ni več obvezna. Je pa opazna ugotovitev, da je število prebivalcev Pirana upadlo za 4000. Vsekakor pa se je naselitvena ali naseljevalska dinamika Slovenske Istre skokovito povečevala in ji ni videti konca, kljub še vedno nerešeni oskrbi s pitno vodo, ki vlada ves čas samostojne države in ji ni videti rešitve.
Mussolini je bil veliko uspešnejši od samostojne Republike Slovenije, a o njegovih govorih pred požigom Narodnega doma v Trstu in po njem, z njegovo vizijo totalne okupacije in podreditve (jugoslovanskega) ozemlja, ki ga zelo jasno opredeli, v knjigi ne izvem ničesar.
Marijan Zlobec