ZKP RTV Slovenija je v sodelovanju z Radiem Slovenija – programom ARS izdala album Čudoviti izdih v izvedbi Borut “Bodo” Bučar Quintetta, ki ga sestavljajo: Borut Bučar (klarinet), Blaž Jurjevčič (klavir), Primož Grašič (kitara), Goran Rukavina (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni).
Naslovnica
Na spored albuma so pretehtano uvrščene skladbe jazzovskih mojstrov, ki jih obdaja avra brezčasnosti: pianist Thomas Wright »Fats« Waller, v svojem času nadvse priljubljeni avtor uspešnic in muzikalov iz zlate dobe jazza, je melodijama Honeysuckle Rose (Kovačnik) in Black and Blue (Črn in žalosten) podložil z besedili svojega tesnega sodelavca tekstopisca Andyja Razaffa: ta v prvi primerja dekle s cvetom kovačnika, druga pa je v čudovito naravnih in domiselnih rimah izpisan izraz žalobnega spraševanja: kaj sem storil, da sem tako črn in žalosten – vprašanje, ki je v »Fatsovih« časih še mnogo bolj kot danes mučilo tako njega in Razaffa kot mnoge druge velike temnopolte jazzovske glasbenike, ki so jim na nastopih ploskale polne dvorane, zunaj njih pa so jim zaradi rasne segregacije odrekali temeljno človeško dostojanstvo. Obe melodiji so v priredbah izvajali največji jazzovski umetniki.
Besedilo pesmi What a Wonderful World (Kako čudovit je ta svet) sta posebej za slavnega trobentača in pevca Louisa Satchma Armstronga leta 1967 napisala Bob Thiele in George David Weiss. Baje vodilnemu v diskografski hiši ABC Larryju Newtonu Armstrongova uglasbitev zaradi počasnega tempa ni bila všeč in je preprečil že dogovorjeno snemanje, skladba pa je zaslovela v tujini, nato pa jo je v ZDA proslavil film Dobro jutro, Vietnam (Good Morning Vietnam).
Chinaboy je naslov pesmi, ki sta jo uglasbila Phil Boutelje in Dick Winfree. Skladbo so izvajali legendarni mojstri kot sta Charlie Parker in Louis Armstrong, pa tudi mnogi virtuozni jazzovski pianisti, violinisti, kitaristi in predvsem klarinetisti.
Angleški klarinetist Acker Bilk (1929–2014) je zaslovel prav s skladbo Stranger on the Shore (Tujec na obali, 1962), sicer napisano za neko radijsko igro; prodanih je bilo več milijonov plošč. Borut Bučar jo že leta izvaja in na gostovanjih v ZDA in kot obvezen del repertoarja Greentown Jazz Banda je praviloma doživljala viharno odobravanje občinstva.
Pianist in skladatelj Hoagland Howard “Hoagy” Carmichael (1899–1981) je avtor mnogih občutenih balad. Med njegove večno mlade stvaritve nedvomno sodita pesmi Lazy River (Počasna Reka, besedilo Bobby Darin), katera je posvečena nizozemskemu klarinetistu Pietru Schilperoortu in Stardust (Zvezdni prah, besedilo Mitchell Parish); prva slika čutno razpoloženje v opoldanski vročini ob lenobno tekoči reki; druga, ki opeva neuničljivi lesk zvezdnega prahu minule ljubezni, velja za najlepši izraz romantičnega hrepenenja v jazzovski glasbi.
Balada Somebody Loves Me – Nekdo me ljubi – je plod sodelovanja znamenitega mojstra jazzovskih napevov, avtorja Otožne rapsodije (Rhapsody in blue), Amerikanca v Parizu ter opere Porgy in Bess Georgeja Gershwin in njegovega brata Ire, avtorja besedila, ki govori o tem, da vsakogar nekdo ljubi, le da se prepogosto ne najdeta. Strike up the band – Naj godba zaigra – je naslov njunega izjemno uspešnega mjuzikla. Uvertura se pogosto izvaja kot samostojno delo in po njej je nastala tudi pričujoča priredba.
Indiana oz. Back Home Again in Indiana, Spet doma v Indiani je eden prvih jazzovskih hitov iz zgodnjega obdobja diskografske industrije; instrumentalna priredba pesmi Jamesa F. Henleya (z besedilom Ballarda Mac Donalda) je v izvedbi znamenitega sestava Original Dixieland Jass Band izšla na eni prvih jazzovskih gramofonskih plošč diskografske hiše Columbia Records ter postala prodajna uspešnica. Glasba je občutljiv izraz univerzalnega občutja domotožja po rojstnem kraju.
Mojmir Sepe (1930–2020), pripadnik ene prvih generacij slovenskih jazzovskih glasbenikov, je postal ena osrednjih osebnosti preporoda slovenske zabavne glasbe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, znanega kot Slovenska popevka. V kolektivni spomin pa se je morda še najbolj neizbrisno vpisal s popevkama Zemlja pleše na besedilo pesnika Gregorja Strniše in zlasti s Poletno nočjo po pesmi Elze Budau. Obe melodiji je Borut Bučar uporabil kot izhodišče za poglobljeno jazzovsko improvizacijsko solistično obdelavo.
Spored albuma Čudovit izdih sklene Ave Maria genialnega romantika Franza Schuberta (1797–1828). Melodija, sicer uglasbitev besedila Walterja Scotta, je ena najbolj navdihnjenih, kar jih je ustvarila Schubertova božanska melodična invencija, in kmalu so ji podložili besedilo molitve Zdrava Marija. Dviga se nad dobo in slog; lahko bi jo imeli tudi za predčasen zgled popolne balade. Solist se je odločil, da jo bo podal v vsej njeni lepoti in enkratni glasbeni logiki.
„Jazz, ki mu s svojim tehničnim mojstrstvom, pretanjenim muzikalnim občutkom in plemenitim tonom daje glas Borut Bučar, ni namenjen iskanju glasbenega napredka za vsako ceno. Jazzovski standardi, ki jih izvaja, so bili po večini ob svojem nastanku preproste, otožne pesmi; njihova besedila govorijo o prvinskih človekovih čustvih, glasbena tvarina v njih pa je kmalu zaživela samostojno življenje. Mojstri jazzovske improvizacije so jo ponesli med ljudi in ji v igri neskončnih umetniških preobrazb dajali vedno nove zvočne podobe. Kajti ljudje bodo vselej žejni umetnosti, ki jim bo ponudila ogledalo, da bodo v živem stiku z njo močneje občutili vzgibe svojega srca. Žejni glasbe, ki, kot je zapisal Rainer Maria Rilke v Prvi devinski elegiji, v njih »sproži praznino v nihaj, ki nas zanaša in nas tolaži in nam pomaga«. Temu nihaju je Borut Bučar predan skozi vso svojo glasbeno kariero in pričujoči album nam ga ponuja v razkošnem izobilju,“ je ob tem zapisal violinist, urednik in prevajalec Matej Venier.
Borut Bučar, foto Si21/Nika Holcl Praper
O Borutu Bučarju
Klarinetist Borut – Bodo Bučar izhaja iz znane ljubljanske glasbene družine. Z jazzom se je zbližal v obdobju, ko ga povojna oblast ni odobravala in je kot glasbeno prakso uvajal subverzivne, individualistične prvine v monolitno duhovno zgradbo nove dobe, ko naj bi bil posameznik docela podrejen izgradnji kolektivne utopije. Jazz je po drugi svetovni vojni v srednji Evropi postal ena od oblik nagonskega upora proti enoumju – spomnimo se samo na Jazzovske zgodbe Josefa Škvoreckega, pa na kultni film Kaj ti je deklica Karpa Godine. Borut Bučar je po prvih izkušnjah v naključno sestavljenih jazzovskih skupinah s prijatelji ustanovil skupino Seven Dixies, s katero je posnel prve posnetke na Radiu Ljubljana. Kmalu je bil povabljen v Ljubljanski jazz ansambel, s katerim je posnel prvo jazzovsko ploščo v tedanji Jugoslaviji. Nekoliko pozneje je z njim nastopil na prvem jugoslovanskem jazzovskem festivalu na Bledu. Z ansamblom The Generals je v naslednjih letih nastopal v Avstriji, Nemčiji in Švici. Leta 1981 je ustanovil ansambel Greentown Jazz Band; ime sestava je skrivno posvetilo Ljubljani, ki jo poleg izbrisanega svetega Jurija varuje zeleni zmaj. Greentown Jazz Band je nastopil v skoraj vseh evropskih državah in kot prvi slovenski jazzovski sestav v ZDA, zibelki jazza. Ansambel je pod vodstvom svojega ustanovitelja skupno izvedel več tisoč koncertnih nastopov in se predstavil na mnogih jazzovskih festivalih, v televizijskih oddajah in na sorodnih prireditvah; samo v ZDA je bil povabljen na 16 daljših turnej, v Nemčiji pa s štetjem njegovih koncertov predčasno odnehamo pri številki 1000. Boruta Bučarja v njegovi karieri ni blagoslovila nobena institucija, temveč najstrožja razsodnica, glasbena praksa. Kot aranžer, vodja benda in klarinetist solist je podpisan na treh vinilnih albumih, 8 kasetah in 18 CD albumih. Še na več izdajah je sodeloval kot solist. Njegove izvedbe poslušajo ljubitelji jazza po vsem svetu. V Greentown Jazz Bandu se je zvrstilo mnogo glasbenikov; menjav na posameznih inštrumentih je bilo do zdaj 42, ves čas pa je navzoč le vodja Borut Bučar, ki predstavlja tudi poosebljeno kontinuiteto plemenite tradicije slovenskega jazza. (Po tiskovnem sporočilu)
Greentown Jazz Band
Marijan Zlobec