Pred drevišnjo žalno sejo za umrlim slovenskim tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem v Narodnem domu v Trstu, so svoja žalna sporočila in znamenja sočutja do vseh žalujočih v zamejstvu, matični domovini in po svetu sprejele zamejske organizacije v Italiji in Avstriji. Na pričevalca grozot 20. stoletja se bodo na komemoraciji spomnili publicist Martin Brecelj, zgodovinarka dr. Marija Pirjevec, slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc in predsednik republike Borut Pahor, so sporočili iz SKGZ. Pogreb je napovedan 7. junija.
Boris Pahor in predsednik Borut Pahor na slovesnosti v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
“Svet slovenskih organizacij se klanja prof. Borisu Pahorju ob njegovi smrti in izraža sinu Adrijanu, hčerki Maji in ostalim ožjim sorodnikom iskreno in občuteno sožalje ter bližino.
Prof. Boris Pahor je bil del slovenske narodne skupnosti, ki je po prvi svetovni vojni prešla pod Italijo. S to narodno skupnostjo je delil svetle in temne trenutke ter z leti postal vodilna osebnost na področju kulture, umetnosti in politike. Izkušnja fašističnega tlačenja Slovencev na Primorskem in trpljenje v nacističnih taboriščih so Borisa Pahorja izoblikovali v velikega evropskega in svetovnega humanista, ki je dostojanstvo človekove osebe in življenja postavljal vedno na prvo mesto. Prizadevanje za osnovne človekove pravice ga je zaznamovalo za vse življenje. Na tem temelju je nastalo svoje verjetno najbolj poznano knjižno delo Nekropola, ki je doživela svetovni uspeh. Bil je bil prejemnik številnih priznanj, med katerimi Prešernovo nagrado, srebrni častni znak Republike Slovenije in francoski red legije časti. V tem smislu je s svojo osebo, na katero so se obračali svetovni mediji, bil prvi ambasador Slovencev v Italiji.
Boris Pahor v svoji spominski pisateljski sobi v Dutovljah, foto Marijan Zlobec
Prof. Boris Pahor je bil med tistimi, ki so doživeli požig Narodnega doma v Trstu. To ga je zaznamovalo in se je odražalo v svojih številnih knjižnih in literarnih stvaritvah. V poseben ponos nam je, da smo skupaj z njim 13. julija 2020 proslavili vrnitev te simbolne in zgodovinske slovenske palače. Posebno simbolno moč je pri tem imela podelitev najvišjih državnih priznanj, ki sta jih prof. Borisu Pahorju izročila predsednika Italije in Slovenije.
Med Slovenci na Tržaškem in tudi v širši deželni razsežnosti je bil prof. Boris Pahor pobudnik revij, ki so v slovensko javnost uvajale sodobne zamisli o narodni prihodnosti. Prav te zamisli so danes še aktualne. Poseben pomen Pahorjevi viziji o slovenskem narodu daje njegova prepričanost in vztrajnost pri zagovarjanju in doslednosti, za kar je osebno drago plačal. Kot zgledni primer tega želimo poudariti njegov tesen odnos s slovenskim književnikom, filozofom, poetom in politikom Edvardom Kocbekom, kateremu je omogočil izpoved o izvensodnih pobojih slovenskih domobrancev v prvih povojnih letih. Pri tem pa je prof. Boris Pahor ohranil visoko vrednost narodno-osvobodilnega boja slovenskega naroda proti fašistični in nacistični okupaciji ter preganjanju. Boris Pahor se tako uvršča med glavne borce proti totalitarizmom, saj je moral na svoji koži okusiti hude posledice fažizma, nacizma in komunizma, ki so v 20. stoletju kruto prizadeli naše kraje, Evropo in svet.
Boris Pahor v Trstu prejema najvišji italijanski in slovenski državni odlikovanji, foto splet
Z odhodom prof. Borisa Pahorja se v slovenski narodni skupnosti odpira velika praznina, ki jo bo mogoče zapolniti le z zvestobo načelom, na podlagi katerih je prof. Boris Pahor živel, delal in ustvarjal. Naša naloga bo torej, da kot slovenska narodna skupnost v Italiji še naprej vztrajamo pri najvišjem vrednotenju naše narodne identitete in jezika, enotnosti in narodne svetovljanskosti, ki slovenski narod uvršča v evropsko družino osnovano na spoštovanju človeškega življenja in dostojanstva osebe.
Dragi porf. Boris Pahor naj vam bo lahka slovenska zemlja in Bog-Oče milostljiv plačnik. Počivajte v zasluženem miru.
Svet slovenskih organizacij s sedeži v Trstu, Gorici in Čedadu
Leta 2019 je Boris Pahor zadnjič obiskal Mohorjevo hišo v Celovcu na predstavitvi knjige „Boris Pahor – najini pogovori“, ki jo je predstavil skupaj z avtorico Darko Zvonar Predan, foto MDC
Pisatelj, veliki kritični duh 20. stoletja in neomajni Slovenec Boris Pahor je umrl v 109. letu starosti
Kot verjetno noben drugi Slovenec je Pahor zaznamoval preteklo stoletje kot svobodoljubni humanist, kot svarilec in kot opozorjevalec. Njegovo orožje sta bila neomajno slovenstvo in svobodoljubnost, ki sta črpala iz Pahorjevih travmatičnih doživetij kot Slovenec v Italiji (požig Narodnega doma, deportacija v razna koncentracijska taborišča, narodna diskriminacija Slovencev do današnjih dni) in kot režimski kritik nekdanje komunistične Jugoslavije. Pahor zaradi svoje premočrtnosti nikoli ni bil opredeljiv, niti ne v svojem slovenstvu, ki so ga nekateri grajali kot nacionalističnega. Kot politični kritik nekdanjega jugoslovanskega režima je bil dolga leta pod nadzorom UDBE. Zgodovinar Igor Omerza je udbovsko zalezovanje Pahorja opisal v knjigi „Boris Pahor – v žrelu UDBE“ (Mohorjeva Celovec). V Mohorjevi založbi Celovec je izšel tudi Pahorjev roman »Vila ob jezeru« ter številni romani v nemškem prevodu. (Izjava ob smrti Borisa Pahorja Celovške Mohorjeve družbe)
V 80. letih 20. stoletja je to, kar je Pahor poprej počenjal desetletja v zamejstvu in s tem povzročal bolestno zalezovanje in šikaniranje s strani Udbe in matičnega režima, in kar sem natačno opisal v tej knjigi, z vso silo pljusknilo v matico, v njeno ljubljansko središče, kjer je Nova revija, med drugim, na svoj jambor obesila Borisovo oz. Zalivovo zastavo Kocbeka in slovenskega nacionalnega vprašanja.
Boris Pahor v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Tako je Zaliv po letih in letih prepovedi plovbe v matico, v simbolnem pomenu, s kapitanom Borisom Pahorjem ob jamboru zmagoslavno priplul v Ljubljano in tam tudi ostal. To se ni izpričalo samo v posledični demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, v prehodu našega naroda v suvereno in mednarodno priznano nacijo, ampak tudi v posebnem in izjemnem statusu, ki ga je že za svojega življenja dobila osebnost pisatelja Borisa Pahorja v našem in evropskem prostoru, v naši nacionalni biti in nacionalni zgodovini.
V knjigi je dokumentirano, da je SDV zalezoval Pahorja od leta 1952 do 1989. Na primer je izvajal tajne preiskave v njegovi hiši v Trstu, v Dutovljah in v hiši njegove sestre v Trstu. V hišo v Trstu mu je nastavil tudi skrite mikrofone, nadziral njegovo pošto in prisluškoval telefonu. Med drugim je v njegovi hiši s tajnimi mikrofoni izvedel za obljubo Edvarda Kocbeka, ki jo je dal Pahorju leta 1975, da bo javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Prepise nekaterih prisluhov je Omerza objavil v knjigi. Poročila SDV-ja o Pahorju so po izsledkih avtorja prejemali številni takratni visoki predstavniki vrha komunistične partije in države, med njimi Stane Dolanc, Edvard Kardelj, Mitja Ribičič, Franc Popit in Milan Kučan.
Boris Pahor govori v Dutovljah, foto Marijan Zlobec
“Pišem predvsem na temeljih dokumentov Udbe, in če kdo v mojih knjigah razpozna pačenje zgodovine, je to lahko zgolj krivda in greh nekdanje tajne politične policije.” avtor Igor Omerza v Novem glasu
“Ta knjiga med drugim pokaže oz. potrjuje, da je Boris Pahor izjemen človek. Nisem našel ene same zadeve, ki bi nanj metala senco. Moram reči, da ostajata njegov lik in njegova vloga, tako kot izhajata tudi iz teh dokumentov, ekscelentna.” Igor Omerza v Mladiki. (Celovška Mohorjeva družba o knjigi Boris Pahor – v žrelu UDBE)
Marijan Zlobec