Zjutraj me je doletela žalostna vest, da je v 109. letu starosti umrl slovenski pisatelj Boris Pahor, živa legenda svetovne pisateljske scene, najstarejši pisatelj na svetu, na pisateljski sceni od tridesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes, skupaj okrog devetdeset let, kar je intelektualni in naravni čudež. Umrl je na svojem domu v Kontovelu nad Trstom.
Boris Pahor v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
Ni besed, s katerimi bi mogli izraziti občudovanje velikemu pisatelju in intelektualcu, borcu za vsakršne pravice, še posebej zatiranih manjšin, proti vsem zatiralcem, kot jih je sam izkusil, še posebej italijanskega fašističnega nasilja, ko je kot sedemletni otrok gledal fašistični požig Narodnega doma v Trstu leta 1920, pa kasneje nacističnega nasilja, kot ga je doživljal v koncentracijskih taboriščih, pa potem pritiskov komunizma, s katerim je imel mnoge polemike, kot jih je izrazil v Odiseju ob jamboru ali knjižici Edvard Kocbek: pričevalec našega časa, v katerem so skupaj z Alojzom Rebulo prvič javno spregovorili o poboju vrnjenih domobrancev.
Spomenik Borisu Pahorju, delo Mirsada Begića, v ljubljanskem Tivoliju
Pahorjevo najboljše delo, stilno najbolje napisano in občuteno do dna avtoizpovedi je Nekropola, a ne moremo mimo cele vrste drugih knjig, kot so Mesto v zalivu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nomadi brez oaze, V labirintu, Onkraj pekla so ljudje, Moj tržaški naslov, Kres v pristanu, Na sipini, Trg Oberdan, Knjiga o Radi, V vodoravni legi, Vila ob jezeru, Spopad s pomladjo, Zibelka sveta, Svobodna polemika, Tržaški mozaik, pa številne knjige esejistike, polemik, kratke proze…
Boris Pahor v Dutovljah na odprtju svoje spominske sobe
Skupna bibliografija, vključno s prevodi del v mnoge jezike, še ni bila izdana, a obsega nekaj sto enot.
Boris Pahor je imel izjemen naraven posluh za resnico in pravico, osebno poštenost, bil je nasprotnik vsakršnega zla in hkrati vseh oblasti in politikov ali politike kot sistema, ki tako zlo povzročajo. Bil je proti vsakršnim totalitarizmom.
Bil je vzor pisateljske vztrajnosti in javno nastopajoče, polemične in s tem tvegajoče osebnosti.
Mirsad Begić in Boris Pahor
Boris Pahor se ni bal nikogar; kar je govoril je bilo kot katekizem slovenske identitete, slovenske svobode, pravic narodne manjšine v Italiji in Avstriji ter drugod po svetu, hkrati pa pravic drugih manjšin, še posebej v Evropi in tistih, ki niso imele take sreče kot Slovenci, da so si zmogle ustanoviti lastno državo.
Do te države, Republike Slovenije, je bil Boris Pahor ves čas kritičen; poudarjal je, da slovensko oblast v Ljubljani Slovenci v zamejstvu ne zanimajo. In imel je prav.
Boris Pahor in predsednik Borut Pahor
Fenomenalna je njegova pisateljska ustvarjalnost že po doseženi osemdesetletnici, še bolj pa po devetdesetletnici, kar je svetovni čudež.
Italijanska kulturna javnost je Borisa Pahorja začela spoznavati šele v zadnjih desetletjih, a je s številnimi prevodi v italijanščino postal najmanj enakovreden sodobni pisatelj največjim italijanskim pisateljskim imenom in je bil deležen mnogih priznanj, predvsem pa povabil na nastope tako rekoč povsod.
Skoraj vsak njegov stavek je bil polemičen
V Ljubljani je nastopal večkrat, a je vseeno zanimivo, da ni mogel postati častni meščan ne v Ljubljani in ne v Trstu. Z Ljubljano je bil povezan nekako od leta 1938 oziroma sodelovanja pri Kocbekovem Dejanju. Boris Pahor je bil edini kritik, ki je v Primorskem dnevniku leta 1951 pozitivno ocenil knjigo Kocbekovih novel Strah in pogum, ki je v Sloveniji naletela na hude kritike in zavračanja ter avtorju povzročila usodne spremembe.
V Jugoslaviji je ob omenjeni knjigi o Kocbeku in njegovi izpovedi o usodi domobrancev imel nekaj časa prepovedan vstop v državo.
Skrivnostna vez
Vprašanje pa je, ali je povedal čisto vse, kar je vedel ali kasneje izvedel o nekaterih grozodejstvih in vse do danes niso razčiščena, začenši z vprašanjem, kdo je dal ukaz za požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, če ne sam Benito Mussolini v Milanu in je bil Francesco Giunta samo organizator in izvajalec tako zahtevne požigalne akcije ? Pa kdo je v resnici likvidiral “mladoporočenca iz ulice Rossetti”, pa kdo na smrt ranil Janka Premrla Vojka, pa kako je bilo s tigrovci, kako so jih mučili, zasliševali s tiščanjem nog v vrelo vodo… Kaj vse se je dogajalo v tržaški Rižarni…?
Ob spomeniku Edvardu Kocbeku
Boris Pahor je dokaz vsakršne človeške vztrajnosti, boja za življenje in ustvarjalno poslanstvo enkratnega zemeljskega bivanja, s tem pa je svetovni zgled vsem pisateljskim generacijam, ne glede na to, kje in na kateri celini bivajo.
Z Borisom Pahorjem sem imel več dolgih pogovorov oziroma intervjujev. Zadnjega je Sobotna priloga Dela objavila na petih straneh, kar je bil prostorski rekord.
Boris Pahor na simpoziju na SAZU
Ob devetdesetletnici me je s svojim avtomobilom odpeljal iz Lipice v Sežano (v okviru Vilenice); zanj je bilo nornalno, da še vozi, zame pa, da raje prisedem in še kaj poklepetam.
Hvala, dragi Boris Pahor, za mnoge lepe skupne urice in za pisateljsko zaupanje v obliki pogovorov za javnost in številne knjige, ki so se petdeset let nabirale v moji knjižnici in sem jih sproti prebiral. Se k njim vračal in še se bom. Obljubim.
V spomin
Marijan Zlobec