Na dan mladosti se spominjamo knjige Sramota, ki je bila najprej predstavljena pred Ministrstvom za kulturo 7. februarja, na dan, ko je minilo natanko 80 let od začetka oddajanja Radia Kričač, ki je v tistem času postal prepoznaven glas upora. Druga predstavitev knjige, ki je izšla pri Založbi ZRC in Inštitutu za kulturne in spominske študije, katerega predstojnica je dr. Tanja Petrović, je bila na tiskovni konferenci same založbe v Atriju ZRC in je imela bolj uradni kot protestniški značaj.
Naslovnica
Če se vrnemo na prvo predstavitev, o kateri je poročalo več medijev in povzemamo uradno poročilo STA, po besedah Urše Chitrakar Non-Grupe “ni kolektiv, je metoda boja”. Je način organiziranosti, ki skupini akterjev omogoča nehierarhično skupnostno delovanje in afirmacijo individualne kreativnosti. “Cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin,” je povedala v imenu kolektiva.
“Reakcizem kot umetniška forma govori zase, kontekst urgentnosti pa definira končno formo in medij. Živimo v času, ko si politični razred lasti in prikraja interpretacijo družbene pogodbe skozi geste kolaboracije in prerazporejanja družbenega. Ozka peščica dobiva vse več, velika večina je pahnjena v revščino in je oropana svojega glasu,” je povedala in poudarila, da je dolžnost umetnosti, “da ponuja diagnoze in artikulacije, s katerimi prispeva k javnemu dialogu”.
Podpora kolesarskim protestom
Izid publikacije v Non-Grupi intimno enačijo z uporniškim tiskom iz sezone jesen/zima 1944/45. “Kultura je takrat delala in od vojne utrujenim ljudem vlivala minimum dostojanstva in življenjskega optimizma, ki je mnogokrat pretehtal v ključnih trenutkih in zgodovino odpeljal stran od obupa nad izgubljenim,” je še povedala Urša Chitrakar in dodala, da so “umetniki prenašalci virusa svobode”.
V imenu Založbe ZRC je o knjigi spregovoril Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Kot je dejal, Založba ZRC objavlja znanstveni tisk, obenem sledi raziskovanju novih konceptov, njihovo raziskovalno delo pa poteka na različnih področjih, ki zadevajo pričujočo knjigo.
Dr. Oto Luthar je hkrati predstavil še Ustavo Republike Slovenije s pravim tekstom in aktualnimi fotografijami, ki se navezujejo na Sramoto, foto Marijan Zlobec
V nadaljevanju je podal nekaj misli o samem projektu ter o tem, kako sam razume, kaj je sramota. Slednja je, “občutek nelagodja, zadrege, ko se znajdemo v situaciji, ko bi se najraje vdrli v zemljo”. Ko bi najraje “izginili, ne imeli ničesar s tem”. Ravno zato je knjiga Sramota po svoji obliki takšna, da “ne paše v noben predalček, se je ne da popredalčkati. Je težka, težko se jo bere, z njo se težko ravna”.
No, težko je reči, da se ta knjiga bere, saj tekstov v njej ni. “Tekstovni” del temelji na Ustavi Republike Slovenije, ki pa je ni; namesto členov, ki so sicer označeni, tako kot sama poglavja, “beremo” le prečrtane vrstice iz vsebine Ustave, tako da v bistvu ne velja noben člen, ker je Ustava uničena, zanikana, izbrisana, neveljavna, obstaja le shema, kaj bi bilo, če bi bilo (pošteno, pravično, resnično, veljavno). To je verjetno v svetovnem merilu unikatna kritična in hkrati zanikovalna predstavitev kakšne državne Ustave. Prav tako je svetovni unikum fotografska ilustracija dogajanja pred parlamentom, pred Ministrstvom za kulturo, pred veleposlaništvom ZDA, v avtonomni coni Metelkova, pred muzeji in galerijami ter drugod, označena po datumih in hkrati z določilnimi vrsticami o posameznih funkcijah v Ustavi, ki pa jih lahko preberemo le po naslovih, vsebina je, kot rečeno črtana, torej vseh členov Ustave RS ne moremo prebrati, ker so brez vrednosti. To seveda ni norčevanje iz Ustave Republike Slovenije, ampak le opozorilo, da noben člen Ustave ne velja, ker ga nihče ne spoštuje in upošteva. A niti tega v knjigi ni mogoče prebrati. Z odsotnostjo teksta se ne identificira nihče, tako kot ne s črtanjem vsebine sicer objavljenih členov Ustave Republike Slovenije.
Sramoto je predstavil glavni urednik Založbe ZRC Aleš Pogačnik, foto Marijan Zlobec
Knjiga je v bistvu album fotografij in kronologije tedenskih protestov, začenši z 2. aprilom 2020, označenim kot Prepoved zbiranja. To pa pomeni, da vsako “poglavje” vendarle ima svoj naslov. Zadnja objava ima datum 20. decembra 2021 z naslovom Alegorija ljudstva po 30 letih samostojne države. Knjiga sicer ima paginacijo, a brez naslovov v odsotnem kazalu. Kdo osebno je avtor knjnige, ni zapisano, razen omenjena NON-GRUPA.
Knjiga ima neroden format, a taki so večinoma fotografski albumi in jih moraš odpirati na veliki in prazni mizi.
Kaj pa zdaj ? Kam se je Sramota umestila, kje je njen prostor v nadaljevanju in kdo ga bo odkrival ? Pustimo se presenetiti. Sramota ždi v latentnem stanju, ali ima odprto vsaj eno oko, pa se (še) ne ve. Nekaj dogajanj (pred RTV Slovenija in v sami hiši ipd.), kaže na nadaljevanje. Je Sramota večna ?
Marijan Zlobec