Celjska Mohorjeva družba je na svoji tradicionalni ponedeljkovi Literarni matineji v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani predstavila novo knjigo iz sicer bogate knjižnice del iz logoterapije v zbirki Smisel. Sodelovali so urednica knjige Saška Ocvirk, prevajalec Rudi Meden, urednik zbirke Smisel dr. Jože Ramovš, prof. dr. Sebastjan Kristovič in logoterapevt mag. Martin Lisec.
Tiskovna konferenca, fotografije Marijan Zlobec
Antropolog in socialni delavec dr. Jože Ramovš, ki se že desetletja ukvarja z logoterapijo, znan je kot strokovnjak za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, za partnerske odnose in zasvojenosti…nadaljuje z delom našega filozofa dr. Antona Trstenjaka (predsednik Inštituta Antona Trstenjaka) in misel avstrijskega filozofa Viktorja Frankla, s katerima se je družil in coloten njun opus pozna. Pri Celjski Mohorjevi družbi je urednik zbirke Smisel, v kateri je doslej izšlo že trinajst knjig, vseh v slovenščini na temo logoterapije pa že 48, kar nas uvršča v svetovnem merilu takoj za Nemčijo, kot je povedal. Sam je napisal za zbirko Smisel v družini (2017). Knjig Vikrtorja Frankla pa je izšlo kar pet.
Na tiskovni konferenci so bila zanimiva njegova pripovedovanja: o aktualnosti knjige ameriškega avtorja Josepha B. Fabryja, ki pa je po rojstvu in odraščanju na Dunaja, kot Jud leta 1938 pred nacisti zbežal iz Avstrije in pristal v taborišču v Belgiji, po koncu vojne pa se preselil v ZDA, kjer je študiral pravo in svojo kariero nadaljeval kot publicist in novinar. Hoja za smislom je izšla že leta 1968, to je istega leta kot Trstenjakova Hoja za človekom. Ramovš je poudaril, da je knjiga, čeprav je izšla v slovenskem prevodu šele sedaj, še vedno aktualna.
V knjigi Hoja za smislom s podnaslovom Viktor Frankl, logoterapija in življenje, kot jo je prevedel Rudi Meden, je po njegovi oznaki na preprost način opisana tista problematika, ki jo običajno najdemo v suhoparnih znanstvenih knjigah. Dodane pa ima številne žive primere, tako da je zanimiva za vse bralce.
Urednica Saška Ocvirk in prevajalec Rudi Meden
Bistveno je, da sta se pisec knjige Joseph B. Fabry (1909 – 1999) in Viktor Frankl (1905 – 1997) osebno poznala, prav tako kot sta se dobro poznala Frankl in Trstenjak. Ob letu 1968 pa ne moremo še mimo evropske študentske revolucije. V uvodu v knjigo iz ponatisa leta 2013 lahko preberemo, da je “logoterapevtske teoreme na primer naslonil na študentsko vrenje po univerzitetnih kampusih sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja; vzrok zanj je bila vietnamska vojna, ki ni imela več pravega smotra in ji ni bilo videti konca. Vsem je nad glavo visela grožnja jedrske vojne, tako da je morala šolska mladina izvajati simulacije varnostnih ukrepov v primeru jedrskega napada. Žgoča moralno-politična tema je bila uporaba kontracepcije, v sedemdesetih letih se je razbohotila inflacija, na gospodarskem zemljevidu pa je divjala huda zmeda. Svet se je znašel sredi burne tranzicije največjih razsežnosti, na udaru so bile naše izročilne vrednote.” Če se je situacija ponovila in je to Charles McLafferty ml. zapisal že leta 2013, bi danes to podčrtal le še bolj odločno. Morda je tema iz individualne perspektive bolj dvignjena na družbeno raven, o kateri smo slišali na predstavitvi, da se je preusmerila na osebni in družbeni, celo politični egoizem, medtem ko se je posameznikova odgovornost za svoje življenje hudo zamajala.
V tem kontekstu je o smislu življenja, s katerim se kot problem srečujejo zlasti mladi, spregovoril dr. Sebastjan Kristovič, ki je za zbirko Smisel napisal knjigo Med smislom in nesmislom trpljenja. Ob pogledu na človeka in njegovo orientacijo za življenje in možno pot se je spomnil Edvarda Kocbeka.
Mag. Martin Lisec
Mag. Martin Lisec se je aktualnih tem in problematike logoterapije lotil kot praktik. Med drugim je spomnil na celjski simpozij o hrvaški logoterapevtinji Cvijeti Pahljina, ki se je sicer rodila na Rabu leta 1943 in lani decembra umrla.
Kdo je bil Viktor Frankl ?
Viktor E. Frankl, ustanovitelj tretje dunajske šole psihoterapije, se s svojo logoterapevtsko mislijo uvršča med akademike. Zanj je bila poenostavljena znanost ponaredek znanosti. Pričujoča knjiga pa je most do slehernega bralca in dokaz, da je mogoče stvari poenostaviti, ne da bi jih prepoenostavili. Ne gre za klasični priročnik za samopomoč, vendar ponuja tisoč in en uvid za vse »iskalce« sodobnega sveta. Vsi smo bili nekoč izgnani iz raja in vsak se kdaj ujame v svoje lastno koncentracijsko taborišče. A kot pravi Frankl, se zvezde najlepše vidijo iz ruševin. Treba pa se je ustaviti in ozreti navzgor.
Dr. Jože Ramovš
Filozofska misel Viktorja Frankla med bralce po vsem svetu stopa v več kot 30 knjigah, ki so doslej prevedene v 31 jezikov. Joseph B. Fabry se je zavedal, da so te knjige za večino bralcev prezahtevne, predvsem pa si jih ljudje ne bodo znali prevesti v uporabne logoterapevtske metode, s katerimi bi si lahko v svojih stiskah tudi zares pomagali. S pričujočo knjigo je želel logoterapijo popularizirati in poenostaviti, ne da bi se izneveril Franklovemu znanstvenemu pristopu.
Naslovnica
Knjiga ni napisana kot priročnik za terapevte ali knjiga za samopomoč v slogu »naredi si sam«. Kot pravi avtor, je namenjena milijonom ljudem, ki so sicer zdravi, a se v občutju bivanjske izpraznjenosti počutijo bolne, ker v večini mrzličnih vsakodnevnih dejavnosti ne vidijo več globljega smisla. Nekoč je naloga pomagati ljudem v stiski pripadala prerokom, duhovnikom, svečenikom, filozofom in učiteljem. Danes se jim pridružujejo psihologi, psihiatri in drugi pomagajoči poklici. Enega sodobnih odgovorov na starodavni problem, kako živeti po »izgonu iz raja« in kako najti smisel med preizkušnjami trpljenja in po njih, ponuja tudi logoterapija. (Iz predstavitve založbe)
Sebastjan Kristovič
Iz knjige:
V nasprotju s Freudovim časom danes nimamo več največjih preglavic zaradi potlačevanja naravne želje po ugodju, zlasti spolnem užitku. V naši spolno osvobojeni, znanstveno naravnani, skeptični in fatalistični družbi izobilja trpimo zaradi potlačevanja druge naravne želje – želje, da bi našli smisel. Ker smo voljo do smisla sami v sebi potlačili, se nam zdi, da v življenju ni več nikakršne smotrnosti, nikakršnega izziva, nikakršnih obveznosti; zdi se nam, da je popolnoma vseeno, kaj počnemo, življenje nam postaja nevzdržno, sami sebi se zdimo nepomembni kot kukec, ki je zašel pod kolo valjarja. Počutimo se brezupno ujete v okoliščine, na katere ne moremo vplivati. »Obtičali« smo, izgubili smo boj z življenjem. Življenje nam je le še neusmiljen boj za obstanek, pusto, enolično ponavljanje vsakdanjih plehkosti, v nas pa zeva gromozanska praznina. Takšno bivanjsko praznoto občutijo bogati in revni, mladi in stari, uspešni in neuspešni. Po izsledkih logoterapije jo poslovodniki zapolnjujejo z nadurami, študentje pa z drogami. (Str. 68)
Kakor hitro se otresemo avtoritete, kakor hitro se dokopljemo do neodvisnosti in izobilja, že pokaže zobe bivanjska praznota. Že drugič smo jedli z drevesa spoznanja in že v drugo izgubili varno zavetje rajskega vrta. Spet smo sami svoji gospodarji, le da posledica izgona v naši premožni, avtomatizirani družbi ni prekletstvo, da moramo jesti kruh v potu svojega obraza, pač pa da ga jemo duhovno zdolgočaseni. Pa ni posledica naše svobodnosti samo dolgčas. Čutimo se tudi krive, ker vemo, da bi se lahko odločili drugače, občutimo tesnobo, ker nas teži bridko breme svobodnosti. Lahko pa nam svoboda prinese veselje, ker je izbiranje nekaj ustvarjalnega, podeljuje nam smisel, ker se z ustvarjalnostjo rojevajo razlogi za smisel. (Str. 179)
V tem tiči nevarnost: na račun novopridobljene svobodnosti si zdaj sami po mili volji krojimo osebna merila, pa naj so to na lastno kožo pisana pravila v umetnosti ali hipoteze v znanosti, nam lasten jezik, ali pa nam lastna morala, verovanja in pomeni. V brezglavem poganjanju za svobodo si vsak hiti kovati svoja pravila, vsak hoče biti sam svoj mojster. Če se bo ta težnja nadaljevala in bomo vsi postali kovači svojih lastnih vrednot, bo na svetu zavladala babilonska zmešnjava, s svojo raznoliko »domačo« moralo pa lahko nazadnje sami sebe pogubimo. Božja obljuba Noetu, da ne bo nikoli več odprl nebesnih zapornic in poslal nad svet še enega vesoljnega potopa, ne izključuje možnosti, da bi zapornice pogube lahko odprli sami. Kadar človekova svoboda ne pozna meja, človeku nič ne brani, da ne bi zanikal celo lastnega obstoja. (Str. 181)
Marijan Zlobec