Zgodovina glasbe na Slovenskem III: Glasba na Slovenskem med letoma 1800 in 1918

36. Slovenski glasbeni dnevi so imeli zelo širok program, kot smo ga tu večinoma že predstavili. Manjka še pogled na knjižni program tako Festivala Ljubljana kot Založbe ZRC. Omenili smo že, da se je lanski zbornik razprav o Opereti med obema svetovnima vojnama uvrstil v mednarodno Nacionalno knjižnico v Parizu, kjer so izrazili interes zanj (prispevki so večjezični, od vseh tujih udeležencev v angleščini ali nemščini), med izvirnimi novimi knjigami pa so v Viteški dvorani Križank predstavili samostojno knjigo v okviru obsežnega glasbenozgodovinskega in muzikološkega programa pod skupnim naslovom Zgodovina glasbe na Slovenskem I – IV.

Predstavitev knjige Zgodovina glasbe na Slovenskem III, foto Andraž Kobe

S tretjo knjigo se zgodovinska pripoved o glasbi na Slovenskem osredotoča na dolgo 19. stoletje. S tem zajema prelomni čas, v katerem so se temeljito preoblikovale osnove družbene ureditve in kulturnega življenja, ki sodoločajo tudi našo sedanjost. V obravnavanem času so filozofske ideje razsvetljenstva dozorele v politične programe, ti pa v mrežo dogodkov, ki so postopno erodirali v stoletjih izoblikovano zgradbo evropske politične in kulturne ureditve. Glede na dinamičnost ustvarjalnih okoliščin v 19. stoletju se je zdelo smiselno pripoved o posameznih glasbenih zvrsteh in žanrih, ustanovah in okoljih, razdeliti na vrste individualiziranih prispevkov.

Naslovnica

Knjiga je izšla v sozaložništvu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Založbe ZRC. Njena urednika sta dr. Aleš Nagode in dr. Nataša Cigoj Krstulović.

Urednik dr. Aleš Nagode s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Dr. Aleš Nagode je v svojem Uvodu celoviteje predstavil tako obravnavani čas in širši prostor kot glasbeno življenje na Slovenskem.

“Zasnova tretjega zvezka Zgodovine glasbe na Slovenskem želi naslikati čim bolj celovito podobo glasbenega življenja v tem politično, gospodarsko in kulturno prelomnem času. Podobno kot prva znanstvena zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem se posveča vzporednemu opazovanju glasbenega življenja in komplementarne skladateljske ustvarjalnosti. Pri tem pa se poskuša izogniti pastem, v katere se je pod pritiskom kulturnopolitičnih zahtev in duha svojega časa velikokrat ujelo slovensko glasbeno zgodovinopisje 20. stoletja. V mislih imam, žal, še danes implicitno prisotno nacionalizacijo glasbene zgodovine, ki zgodovinska dejstva o osebnostih in njihovih delih izbira, ureja in presoja na podlagi koncepta nacionalne kulture, izpeljanega iz bolj ali manj zavestno in od krito aplicirane »Blut und Boden« ideologije.

 

Pričujoča knjiga želi svoje opazovanje utemeljiti na zavedanju, da se je glasbeno življenje na Slovenskem v 19. stoletju odvijalo na v zgornjih odstavkih kratko prikazanem kompleksnem ozadju kulturnih identitet. Posledično moramo pri opazovanju glasbene ustvarjalnosti upoštevati, da ni vsaka izvirna, na današnjem slovenskem ozemlju v preteklosti nastala skladba na slovensko besedilo nastala kot »slovenska glasba«, torej kot odsev preddoločenosti ustvarjalnih izhodišč avtorja s »slovensko« kulturo. Mnoga dela 19. stoletja na »slovenska« besedila so ustvarili avtorji, ki so se imeli za Kranjce in v nadrejeni identiteti Avstrijce ali celo »Nemce« (npr. Blaž Potočnik, Gregor Rihar, Kamilo Mašek).

 

Mnoga najpomembnejša glasbena dela so ustvarili priseljeni glasbeniki iz drugih dežel monarhije, zlasti Češke, ki jih je slovensko glasbeno zgodovinopisje brez posebne utemeljitve naturaliziralo (npr. Gašper Mašek, Anton Nedvěd, Anton Foerster). Na drugi strani so mnogi skladatelji, ki so se izoblikovali v okolju slovenskih dežel, s skladbami na nemška besedila dejavno prispevali izključno k nemški glasbeni kulturi (npr. Hugo Wolf ). Spet drugi so delovali na obeh straneh. Člani družine Ipavec so bili hkrati junaki nacionalnega preporoda in očarljivci nemških meščanskih salonov, ki so za prijatelje in znance uglasbili marsikatero nemško pesem (Benjamin in Josip) ali poskušali celo uspeti v glasbenih gledališčih nemško govorečega dela Avstrije (Josip).

Podobno, morda celo v večji meri velja za glasbene ustanove, ansamble in posamezne izvajalce, ki so sooblikovali glasbeno življenje. Njihove odločitve so bile v skromnih ekonomskih razmerah slovenskih dežel pogosteje pogojene z eksistencialnim premislekom kot z identitetnim in političnim razporejanjem.

Delovanje mnogih ustanov, tudi tistih, ki jih je poznejše slovensko glasbeno zgodovinopisje razglasilo za »nemške«, je bilo skoraj do konca 19. stoletja odprto za

sodelovanje slovensko govorečih ali celo odkrito slovensko nacionalno opredeljenih sodeželanov (npr. nastopi Frana Gerbiča na koncertih Filharmonične družbe).

Motivacijo za redke spore, npr. primer Anton Nedvěda in nasprotovanje Filharmonične družbe njegovemu sodelovanju z ljubljansko Narodno čitalnico, bi lahko upravičeno interpretirali kot strah pred konkurenco novo nastajajočih slovenskih nacionalističnih društev, ki so starejšim odjedala del že tako skromne kadrovske in finančne osnove za delovanje. Na drugi strani so bile »slovenske« glasbene ustanove (npr. glasbeno gledališče, glasbena šola Glasbene matice) v kadrovskem pogledu skoraj do konca opazovanega obdobja življenjsko odvisne od tujih, večinoma čeških glasbenikov, ki so s svojim slovanskim poreklom ustrezali za vzdrževanje politično korektnega videza, vendar se večina nikoli ni naučila govoriti slovensko in so za sporazumevanje z učenci uporabljali predvsem – nemščino.

Zato se poskuša zasnova pričujoče knjige pri opazovanju glasbenega življenja na Slovenskem v 19. stoletju izogniti praksi starejšega slovenskega glasbenega zgodovinopisja ter opazuje glasbeno življenje in ustvarjalnost brez vnaprejšnjih interpretacij, povezanih z identitetno pripadnostjo posameznih osebnosti, društev in ustanov. Ta naloga je zahtevna, saj je z nacionalizmom spodbujeno sovraštvo med nekdanjimi sodeželani v 20. stoletju uničilo dragocene vire, ki bi lahko izrisali stvarnejšo podobo zgodovinskega dogajanja. Val etničnega čiščenja, ki je zajel slovensko ozemlje po 1. svetovni vojni, je poskušal zabrisati sledove za delovanjem »nemških« ustanov (ljubljanska Filharmonična družba, mariborska glasbena društva) in s tem onemogočil opazovanje njihovega delovanja tudi v času, ko še niso bile nacionalno opredeljene. Na Primorskem je bil obstoj neitalijanskega glasbenega življenja iz zgodovinskih virov skoraj izbrisan v času fašizma. V času okupacije med 2. svetovno vojno je podobna usoda doletela arhivalije slovenskih društev na območju nemške okupacije, zlasti na Štajerskem. Proces je dokončalo čiščenje ostalin razpuščenih meščanskih in katoliških organizacij po 2. svetovni vojni. Naše vedenje o glasbi kulturno živahnega 19. stoletja temelji zato večinoma na skromnih podatkih, ki jih posredujejo javne objave v tiskanih medijih, zbirke drobnih tiskov ter redka, večinoma ljubiteljsko napisana glasbeno-zgodovinska dela.” (dr. Aleš Nagode).

Akademik Lojze Lebič na predstavitvi knjige Slovenec sem, foto Marijan Zlobec

Ob tem ali mimo tega naj dodam izrečene misli akademika, slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča na predstavitvi knjige Slovenec sem, za katero je sam napisal obsežno poglavje Glasovi časov O slovenski glasbeni ustvarjalnosti, češ da slovenska glasbena zgodovina oziroma zgodovinarji in muzikologi ne govorijo o Zgodovini slovenske glasbe, ampak o glasbi na Slovenskem in s tem ne poudarjajo izvirnosti slovenske glasbe kot take. Ni pa jasno povedal, na katere knjige konkretno misli, a je očitno, da je meril ravno na zadnje štiri (tri so že izšle) knjige pod naslovom Zgodovina glasbe na Slovenskem ali na Dragotina Cvetka Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem v treh knjigah in še katero.

Dr. Aleš Nagode

Po Uvodu sledijo posamezne avtorske razprave.

Primož Kuret piše o Ljubljanski Filharmonični družbi 1794 – 1919, Nataša Cigoj Krstulović o Ljubljanski Glasbeni matici, Špela Lah o Glasbenogledališki poustvarjalnosti v Ljubljani v 19. stoletju, Darja Koter o Pevskih zborih in glasbenih društvih, Nejc Sukljan o Glasbenem življenju v Trstu in Gorici, Lidija Podlesnik Tomášiková Od contredansa in Deutscherja do salonskega kola in četvorke Skupinski družabni plesi, plesne prireditve in glasba za ples.

Nataša Cigoj Krstulović piše o Učenju glasbe in institucionalizaciji glasbenega pouka, Jernej Weiss o Čeških glasbenikih na Slovenskem, Gregor Pompe o Slovenski operni ustvarjalnost v 19. stoletju, Aleš Nagode o Katoliški cerkveni glasbi v 19. stoletju na Slovenskem, Matjaž Barbo o Slovenski večglasni ansambelski in zborovski pesmi 19. stoletja, Aleš Nagode o Pesmi za glas in klavir na Slovenskem v 19. stoletju, Urša Šivic o Ljudski in ponarodeli pesmi.

Vesna Venišnik Peternelj je svojemu prispevku v knjigi dala naslov Orkestralna glasba na Slovenskem od ustanovitve Filharmonične družbe do 1. svetovne vojne, Maruša Zupančič Razvoj komorne glasbe na Slovenskem, Nataša Cigoj Krstulović Klavirska glasba in Simona Moličnik Pomen glasbene revije Novi akordi.

Marijan Zlobec