Tretji abonmajski koncert Slovenskega okteta ob njegovi sedemdesetletnici in hkrati 70. jubileju Festivala Ljubljana v polni Križevniški cerkvi se je končal s stoječimi ovacijami in kar sedmimi dodatki (na prvem koncertu so bili štirje, na drugem trije), kar pa še ni bilo dovolj, da bi prišli do pravih Marijinih pesmi, kot jih pojejo verniki v cerkvah in so širše znane. Bili smo na koncertu Ave Maria, ne pa pri maši, bi potegnili sklep, čeprav bi hkrati lahko dodali, da je bila Marija Jezusova Mati Božja cenzurirana. To je približno tako, kot če bi se na koncertu partizanskih pesmi bali peti “udari, navali, usekaj, izpali, na juriš, o, hej partizan…”
Slovenski oktet v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Lepota je v zgodovinski danosti in pristnosti, vseobsegajočem življenju. Ne le v artističnem, artificielnem, umetnem, zgodovinsko larpurlatističnem pristopu do Marije Matere, kot se je skozi stoletja spreminjal, segal nedvomno iz pristnega verskega občutja do današnjih možnih imitacij, ne glede na posameznikovo vernost, a je že tako, da v resnici ne živimo v tako absolutistično normativnih verskih (katoliških) okoljih, kot so vladale stoletja nazaj in smo jih na koncertu Slovenskega okteta z naslovom Ave Maria slišali zelo malo, pravzaprav v pravem zgodovinskem, se pravi diahronem smislu – nič.
Marija je bila glasbeno, vokalno reflektirana bolj z razumom kot emocijo, bolj s kompozicijskem znanjem kot molitvijo in priprošnjo, kot so se najraje v latinske tekste skrili skladatelji, misleč, da je petje v materinem jeziku nekaj že “verskega” in za skladatelja samega bolj identifikacijskega.
Rok Ferenčak, Janko Volčanšek in David Jagodic
Kakorkoli stvari obračamo, Marija je Božja, Jezusova mati, ne glede na vse ostalo, kar izvemo iz evangelijev. Tu izrazito ne more biti nekaj nevtralnega, ne v vokalu ne v besedilu, ne v strukturi pesmi, ne v harmonijah, ne v dinamiki, solih, splošnem glasovnem vtisu, vse je ali služi enemu cilju: poveličanju ali priprošnji ali molitvi in upanju, da nas bo Mati Božja uslišala in nam pomagala preživeti.
Jože Vidic
Presenetljivo je bilo, da se je ves koncert Slovenskega okteta naslanjal na skladateljsko izročilo dvajsetega stoletja in hkrati zbal vsega iz slovenskega obdobja cecilijanstva ali prenove katoliške cerkvene glasbe.
Janko Volčanšek
Slovenski oktet ni želel tvegati z možno oznako, da se je predal Cerkvi ali jo začel s svojimi koncertnimi programi propagirati. Drugo pa je, ali pa bi poslušalci vendarle, vsaj za konec (kot osmi dodatek) radi slišali kaj podobnega, kot morda sedaj v maju poslušajo pri šmarnicah. To je nemogoče, ali tako kot če bi od domobrancev pričakovali, da bodo peli partizanske pesmi.
Rok Ferenčak
Glasba je smrtno nevarna, če še ne veste.
No, sinočnji koncert Slovenskega okteta se ni zdel tako “nevaren”, bolj je bilo presenetljivo, da je bilo vsaj v prvem delu koncerta v skladbah Franza Xaverja Biebla (1906 – 2001) (Ave Maria), Martena Lauridsena (r. 1943) (Ave dulcissima Maria) in Arva Pärta (r. 1935) (Most Holy Mother of God) več žalosti kot radosti, več molitev brez občutja najpomembnejšega razkritja določenega zgodovinskega trenutka (brezmadežno spočetje od Svetega duha, resnično upanje in življenje, presveta Božja Mati, reši nas…). Skladatelji so bolj pazili na sam ustvarjalni postopek, zelo spreten, v različnih kombinacijah solov in harmonij vokalne spremljave, s ponavljanji določenih verzov in besed, skratka vsega, kar naredi skladbo čim bolj avtorsko, še posebej, če se skladatelj umakne v zgodovinsko latinščino ali pa prav tako odmaknjeno (ameriško) angleščino.
Ambrož Čopi je z dvema pesmima De Maria Virgine (Totus Tuus in Sub tuum praesidium) prav tako raje imel latinski tekst kot da bi se Devici Mariji zaobljubil v pristni domači slovenščini. Jezikovna mimikrija ni tako nedolžna zadeva, kot bi se morda zdelo, čeprav je šlo za namenski in priložnostni deli, vsaj drugi zbor je izvedbeno zahtevnejši, s solo basom, harmonsko bogato in pomensko poudarjeno vsebino s končnim Dei Genitrix. Napisani za moški zbor sta morda malo drugačni, a je oktet že znal poiskati in najti sebi primeren vokalni izraz.
Slovenski oktet
Vytautas Miškinis (1954) je koncertu prispeval dve skladbi: Ave Regina coelorum in Cantate Domino, druga vsekakor precej blizi jazzu in s sinkopiranim ritmom poudarjala večjo vznesenost, kot smo jo na koncertu doživljali dotlej. Miškinis je bil nasploh izrazno širši in doživljajsko-vokalno polnejši.
Stoječe ovacije
Mladi slovenski skladatelj Andrej Makor (1987) se je zatekel k ruskemu melosu in z uporabo ruščine v treh pesmih (Bogoroditse Djevo, Tebe poem, Otche nash) iz cikla Trije duhovni spevi pokazal na kakega Rahmaninova in druge, tudi sočasne ali sodobnejše ruske skladatelje, ki jim duhovna pesem, ni nujno Marijina, daje identifikacijski poudarek. To zborovsko podobo smo pred leti doživljali z zborom Mihaila Glinke na kar nekaj koncertih Festivala Ljubljana. Mogoče je bilo največ liturgičnega občutja v Tebe poem, medtem ko je Otche nash vsekakor ohranil molitveni značaj.
Andrej Makor je zatem imel še eno izvedbo, in sicer latinske O lux beata Trinitas z iznajdljivim prepletanjem solov (bas, bariton), ponovitvijo O lux beata…, da bi poudaril nostra suplex gloria in se na koncu pesmi oktet glasovno umiril.
Pri kombinaciji skladbe Miljenka Prohaske, nekdanjega znamenitega hrvaškega jazz dirigenta, ki je s svojih zagrebškim jazz orkestrom večkrat nastopil na jazz festivalih v Križankah, z Jožetom Vidicem, kot avtorjem priredbe My Lord, what a morning, smo občutili sodobni (priredbeni) posluh za sposobnosti okteta in še posebej solov, tako da smo dobili vtis kombinacije s kakšnim gospelom ali čem podobnim kot prepletanje vokalnih kultur.
Večernica po nemškem božičnem napevu, ki pa je postala slovenska ljudska na besedilo Antona Martina Slomška in v uglasbitvi skladatelja Janka Slimška (r.1937), je v izvedbi Slovenskega okteta dosegla svojo vrhunsko podobo in močno nadgraditev melodije, kot jo prepoznamo v verzu Glejte, že sonce zahaja.
Slovenski oktet je malo dramatiziral konec svojega koncerta; najprej z izvedbo ruske ljudke oziroma Sergeja Aleksejevičam Žarova Večernih zvon seveda v ruščini, potem pa še z judovsko ljudsko Shalom Karla-Josefa Müllerja v hebrejščini. Bolj kot Mariji je Slovenski oktet ti skladbi poiskal v svojih arhivih, saj je celotni abonma vendarle poimenovan po arhivih skladb, ki jih je sedemdeset let izvajal Slovenski oktet. V zadnji uradni pesmi so pevci, ki so bili ves večer v odlični pevski formi, dosegel svoj dramatični in harmonski klimaks.
Med dodatki smo prvič slišali znameniti Trubarjev verz Stati inu obstati v sodobni obdelavi skladatelja Damjana Močnika, presenečenje je bilo poiskanje pesmi Komu cvete v maju cvetje Martina Železnika v aranžmaju Jožeta Vidica, pa Mirno nam plove čolnič življenja Petra Jereba, Dan že zapira oči Alojzija Mihelčiča, pa še Že pada mrak v dolino, prav tako Petra Jereba, Zdrava morska zvezda Stanka Premrla, da bi končno spet lahko slišali Kangalilejsko ohcet Franceta Marolta z Volčanškovim basovskim solom.
Marijan Zlobec