Mednarodni muzikološki simpozij v okviru 36. Slovenskih glasbenih dnevov se je končal z nastopom slovenskih raziskovalk, ki najpogosteje študirajo na Muzikologiji ali Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Univerzi v Mariboru ter s tem nadaljujejo predvsem dosedanjo moško tradicijo, ki sega do Josipa Mantuanija dobrih 120 let v preteklost.
Luisa Antoni, foto Marijan Zlobec
Luisa Antoni, samostojna raziskovalka, je svojemu nastopu dala naslov Delovanje slovenskih, italijanskih in avstrijskonemških društev v Trstu v 19. stoletju.
Po letu 1719, ko je cesarska oblast dodelila Trstu status proste luke, je demografska rast mesta spodbujala različne oblike druženja. Demografska rast mesta je bila skokovita: leta 1800 je bilo 20.900 prebivalcev, leta 1910 pa 230.000. Društva so postala žarišče kulturne in zabavne ponudbe, ki je v mestna gledališča privabljala navdušene obiskovalce.
Prigrizek za nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Na Tržaškem so bila (predvsem v slovenskem in slovanskem kulturnem prostoru) številna glasbena društva in mnogi zbori, v katerih je nastajala bolj profesionalna ponudba. Prvi zametki tega kulturno-glasbenega življenja se uveljavljajo prek bésed in čitalnic ter privabljajo v mesto glasbenike, ki so pomembni za razvoj slovenske glasbe (Jan Lego, Anton Hajdrih, Hrabroslav Volarič itd).
Saša Šantel – Anton Hajdrih
Pregled slovenskih/slovanskih, italijanskih in avstrijsko-nemških društev ter njihovega delovanja (s posebnim pogledom na glasbene ponudbe) bi nam omogočal, da dobimo celovito sliko tega, kar se je dogajalo v mestu, obenem pa, da razumemo, koliko so ta društva pripomogla k oblikovanju kulturnega življenja za prihodnjo profesionalizacijo kadrov.
Hrabroslav Volarič
Raziskovanje kulturnega in predvsem glasbenega življenja v 19. stoletju še ni dobilo pravega zagona in idejna zasnova te raziskave je prav ta: da bi postavila temelje za bolj poglobljeno predelavo tudi s primerjanjem s sočasnim delovanjem italijanskih in avstrijskonemških društev.
Ekskurzija v Radovljico, foto Hartmut Krones
Darja Koter z Univerze v Ljubljani je svojemu referatu dala naslov Družbenopolitična vloga in kulturno-izobraževalno poslanstvo ptujskih glasbenih društev druge polovice 19. stoletja ter njihov vpliv na Glasbeno matico Ptuj
Spodnještajersko mesto Ptuj, ki je do konca prve svetovne vojne sodilo pod upravno središče deželne vlade v Gradcu, je v drugi polovici 19. stoletja veljalo za nemško mesto, čeprav leži na območju, ki so ga stoletja naseljevali Slovenci. Večina meščanov je bilo nemške narodnosti, medtem ko so Slovenci živeli predvsem v okolici in na podeželju. Med izobraženimi meščani so bili tudi vsestransko vplivni Slovenci različnih poklicev, vodilni v utrjevanju rodoljubnosti in razvoju splošne in glasbene kulture. Do 60. let 19. stoletja je bilo članstvo v glasbenih društvih narodnostno mešano, pomembni sta bili zgolj posameznikova razgledanost in pripadnost dejavnosti posameznemu društvu.
Družbenopolitična in kulturna gibanja tega območja so sledila splošnim evropskim trendom ter od 70. let 19. stoletja stopnjevala politična nasprotja in utrjevala narodno zavest, pri čemer so imela vzgojno-izobraževalno in agitacijsko vlogo glasbena društva.
Pevsko društvo Männergesang Verein Pettau (1863), Narodna čitalnica (1864), ki je ob zborovskem petju razvijala glasbeno šolstvo, Pettauer Musikverein (1878) z instrumentalno dejavnostjo in ugledno javno glasbeno šolo ter Mestna godba, ki so jo vodili profesionalno šolani kapelniki, so si prizadevali doseči čim višjo raven poustvarjanja zborovske, komorne, orkestralne in godbene glasbe ter vzpostaviti profesionalno glasbeno šolstvo. Narodna čitalnica, Musikverein in ptujska deška obrtna šola so bili nosilci javnega glasbenega izobraževanja z dolgoročnim vplivom na njegov razvoj po prvi svetovni vojni, ki ga je predstavljala Glasbena šola Glasbene matice Ptuj (1922). Ta je nadaljevala delo svojih predhodnic in ni bila podružnica ljubljanske Glasbene matice, kot je bila v slovenskem okolju pogosta praksa. Kljub formalni samostojnosti pa se je vsestransko zgledovala po njenih primarnih nalogah in ciljih, posebno v profesionalnosti vzgojno-izobraževalnih in poustvarjalnih dejavnosti.
Kako nastaja lectovo srce, foto Hartmut Krones
Vlasta Stavbar z Univerze v Mariboru je svojemu referatu dala naslov Doba čitalniškega rodoljubja: Slovanska čitalnica v Mariboru.
Pomlad narodov je povzročila razmah slovenskih kulturnih in političnih dejavnosti. Vzniknili so slovenski politični časniki, literarni časopisi. Postavljene so bile zahteve po lastni univerzi za Slovence, po slovenskih šolah in rabi slovenščine v javnosti. Vsa kulturna prizadevanja maloštevilnega in gospodarsko šibkega slovenskega meščanstva so bila kratkega veka. Šele po obnovljeni ustavnosti leta 1861 sledimo razmahu čitalniškega gibanja na Slovenskem.
Dr. Lovro Toman
Njegovi najpomembnejši pobudniki so bili staroslovenci, med njimi dr. Janez Bleiweis s svojim krogom prvakov, kot sta bila dr. Lovro Toman in dr. Etbin Costa. Vodili so previdno politiko, nagnjeno h kompromisom. Po vzoru hrvaških »čitaonic« so začeli s pobudami, objavljenimi v Novicah, razmišljati o čitalnicah na Slovenskem.
Dr. Etbin Costa
Prva je bila ustanovljena 29. januarja 1861 v Trstu, druga pa 17. julija 1861 v Mariboru. Šele oktobra 1861 so ustanovili čitalnico v Ljubljani. Potem so sledila še druga mesta na Slovenskem. Čitalnice so postale nosilke kulturnega razvoja v drugi polovici 19. stoletja. V njih so budili in utrjevali narodno zavest in pospeševali uporabo slovenskega jezika. Zanimanje med Slovenci so ustvarjali z razgibanim društvenim delovanjem, s poudarkom na kulturnem in družbenem življenju in narodno-političnem prebujanju. Seznanjali so se z literaturo, glasbenimi in gledališkimi deli, zgodovino in razpravljali tudi o političnih vprašanjih, čeprav so slednje v svojih pravilih izključili. Najpomembnejši pomen čitalniških prireditev, imenovanih bésede, je bilo narodno prebujanje, ki je bilo posebej poudarjeno tudi v uvodnih nagovorih. Čitalnice so v večini obiskovali meščani in inteligenca. Šele v zadnjem obdobju čitalniškega gibanja (1890–1900), razen na Primorskem, so se ustanavljale tudi na podeželju. Poleg družabnega programa so imele razvito glasbeno in gledališko dejavnost, predavanja in govore ter druge dejavnosti, med katerimi je imela posebno mesto čitalniška knjižnica.
Pravila narodne slovanske čitalnice v Mariboru
Pomembno vlogo v slovenskem čitalniškem gibanju je imela tudi mariborska Slovanska čitalnica. Njena bogata rokopisna zapuščina, ohranjena v Univerzitetni knjižnici Maribor, nudi vpogled v raznovrsten program njenega delovanja ter vlogo v razvoju slovenske kulture v Mariboru in okolici.
250 – letna tradicija
Manja Flisar Šauperl, samostojna raziskovalka, je predstavila Glasbeno matico Maribor (1919–1948)
Z ustanovitvijo Glasbene matice (GM) Maribor je bil leta 1919 postavljen temelj mariborskega glasbenega šolstva in poustvarjalne dejavnosti. Pri prizadevanjih mariborske GM moramo upoštevati stvarne družbene in politične razmere, kakor tudi nezadostnost slovenske in splošne kulturne tradicije Maribora. Poudariti je treba pomanjkanje usposobljenih kadrov in denarnih sredstev ter upoštevati težave s prostori, ki so bili vseskozi pretesni, ob koncu 30. let pa odpovedani. Učenci glasbene šole GM so bili glavnina glasbenih poustvarjalcev in izobražencev v Mariboru. Številni najuspešnejši so se proslavili kot uveljavljeni glasbeni umetniki doma in v tujini.
Oskar Dev
Sinteza treh členov mariborske GM, njene glasbene šole, pevskega zbora in orkestra, je bistveno obogatila glasbeno poustvarjanje v mestu in narekovala okus in glasbenokulturno raven tega dela Slovenije. Tega niso prekinile številne krize, ki so pretresale predvsem zbor in orkester, največkrat povezane s pomanjkanjem glasbenikov, pa tudi vodij. Z vztrajnim in nepretrganim delovanjem je GM Maribor z začetne ljubiteljske ravni skorajda dosegla poklicno. Nastopi orkestra in zlasti pevskega zbora so vzbujali veliko zanimanje javnosti. Kot zborovodje in dirigenti, pa tudi kot učitelji in ravnatelji glasbene šole, so v GM Maribor delovali številni znani slovenski glasbeniki (Oskar Dev, Vasilij Mirk, Ubald Vrabec, Karol Pahor, Drago Mario Šijanec, Fran Topič, Marjan Kozina in drugi).
Vasilij Mirk
Vsak po svoje so prispevali, da je GM Maribor med letoma 1919 in 1948 na vseh področjih svojega delovanja dosegla tehtne sadove. Kot medvojno gibalo glasbenega udejanjanja je GM Maribor tvorno prispevala k razvoju mariborske kulturne zgodovine, posebej glasbenega življenja. Z vsemi dejavnostmi, ki jih je vključevala, si je prizadevala za dvig splošne glasbene kulture v severovzhodnem delu Slovenije in tako bogatila nacionalno podobo glasbenega življenja.
Drago Mario Šijanec leta 1940
Špela Lah z Univerze v Ljubljani je govorila na temo Pevski zbor Glasbene matice in zlato obdobje slovenske zborovske poustvarjalnosti
Uspehi Glasbene matice, svoj čas središča slovenskega glasbenega življenja in izobraževanja ter zbirališče vseh tistih, ki so želeli priti v stik z javnim glasbenim delom in kulturo, niso imeli le hipnega pomena, ampak so predstavljali trajen napredek v ugledu slovenskega naroda, njegove uveljavitve in umetnosti. Za dokončno utrditev društva, ki je v dveh desetletjih do leta 1891 že dodobra vzpostavilo sistem glasbenega šolstva in lastno založniško dejavnost, je bila ključna ustanovitev mešanega pevskega zbora GM. Ta ni prevzel vodilne vloge zgolj v delovanju društva, pač pa tudi v razvoju slovenske glasbene kulture in razmahu slovenskega zborovskega petja. V kritičnih povojnih časih konca 40. let prejšnjega stoletja pa je bil tudi rešilna bilka za obstoj Glasbene matice kot društva.
Spomenik Antonu Foersterju na Vegovi ulici v Ljubljani
Pot, ki jo je v častitljivih 130 letih prehodil Pevski zbor Glasbene matice, je bila turbulentna in bogata, prežeta z vzponi in padci, zmagoslavji in neuspehi. Na tej poti, prepredeni s številnimi nepredvidljivimi, celo usodnimi dogodki, se je zvrstilo mnogo imen, brez katerih bi se zgodovina slovenske glasbene umetnosti bržkone spisala drugače. S svojimi nenadejanimi uspehi je zbor pospeševal in dvigoval zborovsko reprodukcijo pri Slovencih ter bil več desetletij vodnik, ki ga nihče ni ne dosegel ne presegel. Spodbujal je k domači, dotlej precej siromašni produkciji, ki se je prav zavoljo zborovega imenitnega dela znatno razmahnila in postala širokopotezna – tudi velika zborovska dela so naposled dobila možnost za izvedbo; ne nazadnje pa je z rastjo kakovosti zbora rasla tudi kakovost izvirnih glasbenih del. Četudi vedno le ljubiteljska formacija, je ansambel v svojih zlatih časih dosegal raven profesionalnosti.
Katarina Zadnik z Univerze v Ljubljani je imela referat Harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve Glasbene matice do Akademije za glasbo
Glasbenoteoretični predmeti so vselej imeli pomembno vlogo pri spodbujanju celostnega razvoja glasbenika. Predmet glasbena teorija, ki je bil povezan s petjem, je bil v 19. stoletju sestavni del predmetnikov in učnih načrtov organiziranih oblik glasbenega poučevanja. Potrebe po predmetih harmonija in kontrapunkt, ki sta bila del predmetnika glasbene šole pri Glasbeni matici v Ljubljani, so se porajale že pred ustanovitvijo omenjene institucije. Težnje po usposabljanju v okviru teh dveh disciplin so se prvič izrazito izrazile z izdajo učbenika Nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o imitáciji, kánonu in fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe z glavnim ozirom na učence orgljarske šole (1881) Antona Foersterja.
Anton Foerster leta 1920
Kljub majhnemu zanimanju in številu učencev se je predmet harmonija, v primerjavi s predmetom kontrapunkt, stalno in nepretrgoma izvajal v glasbeni šoli Glasbene matice v Ljubljani vse do ustanovitve ljubljanskega Konservatorija (1919). Predmetnik Konservatorija je ob drugih šolah umeščal tudi Šolo za glasbeno teorijo, ki je obsegala elementarno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo.
Saša Šantel – Emil Komel
S podržavljenjem Konservatorija (1926) so bili predmeti harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje stranski predmeti, ki so jih morali učenci ob drugih predmetih obvezno obiskovati. Četudi so obravnavana glasbenoteoretična področja sodila med obvezne predmete, je avtorica ugotovila, da je predmet harmonija doživel bogatejši razvoj v primerjavi z drugima predmetoma. Večji razmah v razvoju predmeta se je dogodil v 30. letih 20. stoletja z nastajanjem učbeniških gradiv Vasilija Mirka (1884–1962), Emila Komela (1875–1960) in Lucijana Marije Škerjanca (1900–1973). V prispevku je predstavila učne načrte za harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje ter izpostavila glasbene osebnosti, ki so s svojimi učnimi gradivi pomembno spodbudile razvoj obravnavanih glasbenoteoretičnih predmetov vse od ustanovitve glasbene šole in Konservatorija pri Glasbeni matici v Ljubljani do vključno ustanovitve Akademije za glasbo v Ljubljani (1946).
Na Bledu, foto Hartmut Krones
Mojca Kovačič, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti
in umetnosti, je imela referat Pretekla zvočnost Glasbene matice Ljubljana: etnomuzikološka raziskava posnetkov na gramofonskih ploščah
Obdobje dolgega 19. stoletja je z močnim porastom pevskega in glasbenega društvenega življenja zaznamovalo tudi življenje ljudske pesmi in ljudskega petja v vsakdanjem in prazničnem življenju ljudi. Spremenili so se glasbena estetika, vloga pevcev v skupnosti ter načini oblikovanja večglasja ljudskih pesmi. V diskurzu institucionalne glasbe se je pojavil izraz “kultiviranje ljudske pesmi”, ki je pomenil novooblikovane norme javnega prezentiranja ljudske glasbe na odru, v pesmaricah in na zvočnih medijih, kot so gramofonske plošče. Tuje snemalne družbe so namreč po zgledu izdajanja t. i. etničnih gramofonskih plošč v ZDA v začetku 20. stoletja snemale tudi v Evropi.
Prispevek je obravnaval specifičen segment dejavnosti društva Glasbena matica, in sicer njeno vlogo pri snemanju prvih zvočnih posnetkov na gramofonskih ploščah. Po dostopnih podatkih sodeč sta v Ljubljani med letoma 1908 in 1911 snemali družbi Gramophone Company in Favorite Record. Z albumov pa lahko razberemo, da je kvartet Glasbene matice snemal tudi za podjetji Dacapo-records in Lyrophon, ki sta v omenjenem obdobju snemali v večjih evropskih mestih. Ti posnetki so dragocen uvid v zvočnost tedanjega časa in izhodišče za etnomuzikološke raziskave.
Favorite Record
Prispevek je tako na podlagi posnetkov z vokalnimi zasedbami Glasbene matice poleg podatkov o izvajalcih, repertoarju in snemanju podal interpretacijo nekaterih zvočnih posnetkov, na podlagi te pa odprl širše vprašanje o razmerju med ljudsko in umetno glasbo tedanjega časa.
V Radovljici, foto Hartmut Krones
Marijan Zlobec