Mednarodni muzikološki simpozij na 36. Slovenskih glasbenih dnevih je predstavil precej slovenskih zgodovinskih glasbenih in družbenih tem. Nastopili so starejši in že znani ali uveljavljeni udeleženci dosedanjih simpozijev, kot tudi mlajši, s čimer je bila predstavljena strokovna in raziskovalna kontinuiteta.
Glasbena matica s spomenikom Mateja Hubada, foto Marijan Zlobec
Katja Škrubej z Univerze v Ljubljani je svojemu prispevku dala naslov Temelj svobodne države je svobodno društvo? Kontinuitete in prelomi po letu 1849.
Eden od prvih državnih zakonov, sprejetih po revoluciji leta 1848 in oktroirani ustavi Franca Jožefa marca 1849, je bil provizorični zakon o lokalni samoupravi. Prvi člen tega zakona, programatičen v svojo naravi in liberalen po vsebini, je postal slaven zaradi poudarka na svobodi teritorialno opredeljenih lokalnih skupnosti (die freie Gemeinden) kot temeljev tako imenovane svobodne države (der freie Staat). Širši sloji prebivalstva, ki so imeli precej težav z razumevanjem bistvenih postrevolucionarnih sprememb pri vodenju države (voljeni parlamenti, delitev oblasti med njimi in cesarjem ipd.), pa niso imeli nobenih težav z razumevanjem, da morajo lokalne skupnosti voditi voljeni župani in sveti, ki so za dobro upravljanje in vodenje financ odgovorni svojim volivcem.
V nasprotju s splošnim mnenjem so namreč pri nas v mnogih primerih poznali primerljivo organizirane oblike družbenega življenja na lokalni ravni že stoletja. Novembra 1867 so sprejeli zakon o društvenem pravu (Gesetz über das Vereinsrecht). Glavni namen prispevka je bil predstaviti, koliko in v katerih oblikah je bila svoboda delovanja društev – posredno pa tudi ustvarjalna svoboda posameznikov, ki so bili v ta društva povezani – na podlagi novega zakona spodbujevana ali morda zgolj tolerirana ali jo je država mogoče celo ovirala in v čem so bile razlike s prejšnjim obdobjem po eni strani in v čem, po drugi strani, s tistim, ki je sledilo.
Maruša Zupančič, foto ZRC
Maruša Zupančič z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je govorila na temo Vloga in prispevek priseljenih glasbenikov v glasbenih društvih na Slovenskem do razpada Avstro-Ogrske.
Priseljeni glasbeniki so igrali ključno vlogo pri razvoju glasbene kulture na Slovenskem vse do razpada Avstro-Ogrske. Na slovenska tla so se začeli priseljevati od poznega 18. stoletja, zlasti z avstrijskega geografskega območja in iz čeških dežel. Nepogrešljivi so bili pri spodbujanju glasbenega življenja Filharmonične družbe v Ljubljani, vodilne institucije v regiji, ustanovljene leta 1794. Družba je organizirala akademije (koncerte), sodelovala pri različnih glasbenih dogodkih, od dvajsetih let 19. stoletja pa je skrbela tudi za glasbeno izobrazbo. Proti koncu 19. stoletja so priseljeni glasbeniki zasedali vodilne položaje v različnih glasbenih ustanovah: v nemško usmerjenih glasbenih društvih v Mariboru (Marburger philharmonischer Verein), Celju (Cillier Musikverein) in na Ptuju (Pettauer Musikverein), v slovensko usmerjeni Ljubljanski čitalnici in Glasbeni matici v Ljubljani ter drugih manjših glasbenih društvih. Na začetku dvajsetega stoletja so krojili koncertno življenje v podružnicah Glasbene matice v Celju, Kranju in Novem mestu ter v vseslovanskem, kasneje predvsem slovensko usmerjenem Narodnem domu v Trstu. V več kot stoletje dolgem obdobju so na Slovensko prinesli sodoben repertoar in napisali številna glasbena dela. Vodilno vlogo so igrali tudi pri razvoju virtuozne instrumentalne igre, komorne, zborovske in simfonične glasbe. Z uvedbo učnih načrtov in na novo napisanih glasbenih priročnikov – na primer metodičnih del in pesmaric – so v glasbeno-izobraževalni sistem prinesli številne dobrodošle spremembe. Izšolali so prvo pomembno generacijo slovenskih glasbenikov, ki je nadaljevala njihovo izročilo in dediščino, da smo jima priča še danes.
Dr. Jernej Weiss v Viteški dvorani Križank
Jernej Weiss z Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru je svojemu referatu dal naslov Prispevek čeških glasbenikov k oživitvi glasbene dediščine Jacobusa Handla Gallusa na Slovenskem.
V referatu je bil predstavljen prispevek posameznih čeških glasbenikov, ki so v začetku 90. let 19. stoletja spodbudili oživitev glasbene dediščine Jacobusa Handla Gallusa na Slovenskem. Tako Glasbena matica Ljubljana kot ljubljansko Cecilijino društvo, dve poleg Filharmonične družbe v Ljubljani tedaj osrednji glasbeni ustanovi na Slovenskem, sta imeli v svojih vrstah številne češke glasbenike.
Anton Foerster
Ti so med drugim s svojim vsestranskim delovanjem odločilno prispevali tudi k realizaciji dveh zgodovinskih koncertov, ki pri nas naznanjata začetek ponovnega odkritja Gallusa: tako koncerta ob 300. obletnici skladateljeve smrti v ljubljanski stolnici, na katerem je 12. julija 1891 pod vodstvom Antona Foersterja zazvenela Gallusova parodična maša Missa super Elisabeth Zachariae (SQM 6), kot znamenitega koncerta skladateljevih motetov in moralij 9. junija 1892 v Redutni dvorani v izvedbi zbora Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom Mateja Hubada. Prav z izvedbo obeh koncertnih dogodkov kot tudi drugih spremljevalnih prireditev so posamezni češki glasbeniki pomembno prispevali k zavesti o tradiciji in kontinuiteti umetniške glasbe na Slovenskem.
Jernej Weiss in Hartmut Krones na Bledu
Tudi sicer je bilo delovanje Glasbene matice Ljubljana in tudi tamkajšnjega Cecilijinega društva močno odvisno od čeških glasbenikov, ki so nekakšen vezni člen med omenjenima ustanovama ter drugimi glasbenimi društvi pri nas.
Glasbena matica Ljubljana
Matjaž Barbo z Univerze v Ljubljani je imel referat Alfred Khom, prizadevni zborovodja, spretni skladatelj in izkušeni glasbenik, razpet med pevskimi omizji in filharmoničnimi prizadevanji.
V Linzu rojeni Alfred Khom (1825–1893) je dobro desetletje deloval v Ljubljani, kjer se je po besedah sodobnikov uveljavil kot izkušeni (tüchtiger) glasbenik, spretni (geschickter) skladatelj in prizadevni (braver) zborovodja. Deloval je kot pevski učitelj Filharmonične družbe in vodja njenega moškega zbora. Srečamo ga kot izjemno
aktivnega glasbenika v Katoliškem društvu rokodelskih pomočnikov (Katholischer Gesellenverein), nekaj časa pa je bil tudi organist v cerkvi nemškega viteškega reda v ljubljanskih Križankah. Ob vsem tem pa se je zlasti uveljavil s pisanjem glasbe za gledališki oder.
Anton Umek Okiški, foto Wikipedija
Tako je sodeloval pri glasbi za odmevne postavitve igre Die mutigen Weiber von Veldes Ludvika Germonika, tako v nemškem izvirniku kot obeh slovenskih prevodih Antona Umeka Okiškega oziroma Valentina Prešerna (Pogumne Gorenjke in Srčne Blejke). Njegovo delo, ki se je deloma opiralo tudi na slovensko ljudsko pesem, je odmevalo in bilo z uspehom izvajano tudi po tem, ko se je preselil iz Ljubljane. V poznih letih na Dunaju je ohranil stike s Kranjsko, ki jo je s svojim delom nedvomno tako na profesionalnem kot ljubiteljskem področju močno zaznamoval.
Strokovna ekskurzija na Bledu – cerkev sv. Martina
Dodajamo informacijo o Ludviku Germoniku pisca Jože Glonarja
Ludvik Germonik je bil publicist, r. 29. nov. 1823 na Reki, u. 7. dec. 1909 na Dunaju. Med 1838 in 1846 je obiskoval gimnazijo v Celovcu in Ljubljani, nato do 1850 poslušal pravo na unierzi v Gradcu. Že leta 1848 je v štajerskih in koroških listih nastopal publicistično ter ustanovil Villacher Zeitung in pozneje od vlade razpuščeno demokratsko društvo v Celovcu. Leta 1851 je bil na Dunaju pri Wandererju in Ostdeutsche Post, med 1852 in 1855 pa pisaril po sodnijah v Št. Vidu na Koroškem, Borovljah in Celovcu, dokler ga niso policijska preganjanja pognala v publicistiko. Od 1855 do 1857 je urejeval Klagenfurter Zeitung, nato pa bil od 26. aprila 1857 amanuensis v drž. lic. knjižnici v Ljubljani, ki jo je spomladi 1872 zapustil. Bil je arhivar in kustos muzejskega društva v Ljubljani in uredil njegov arhiv.
Oltar
Njegovo zanimanje za slovenstvo slovstvo kažejo članki, ki jih je priobčil v Triglavu 1865–1866, in prevodi. Izdal je prevod Prešernove Turjaške Rozamunde (Lj. 1865) in Povodnega moža (1866); oba sta izšla v ponatisu v Gradcu 1871. Spisal je prvo večjo biografijo Prešerna (Wiener Sonn- und Montagszeitung, jan., febr. 1874), na katerega ga je bil opozoril šmohorski dekan Jernej Levičnik.
Freske Slavka Pengova
Trudil se je za popularizacijo Bleda. Spisal je knjigo Curort Veldes, das krainische Gräfenberg (Wien 1872, 1878²), brošuro Veldes im Naturwunderland Krain (Wien 1908) in na lokalni blejski tradiciji slonečo igro v 3 dej. Die Weiber von Veldes (Triest 1868), v 2. izd. z naslovom Die Brandschatzung (1901), v katero je Alfred Khom vpletel več narodnih melodij in ki je 1903 doživela 3. izdajo. Prvotno verzijo so v nemščini in slovenščini (Junaške Blejke) v Ljubljani večkrat uprizorili.
(To je igra s petjem v treh dejanjih, ki sloni na blejskem ustnem izročilu o pregonu Francozov z Bleda, zasnovana v konzervativnem in avstrijsko patriotičnem duhu. Igro so leta 1871 prevedli v slovenščino, pod naslovom Srčne Blejke. Prvo dejanje je prevedel Anton Umek-Okiški, drugo in tretje Valentin Prešeren. V Ljubljani so jo predstavili v gledališču pod naslovom Pogumne Gorenjke: v Nollijevi režiji 10. decembra 1872 in 25. januarja 1974; v Geceljevi režiji 27. februarja 1876 in 6. januarja 1895 v Anićevi režiji.62 Igro so v Ljubljani večkrat uprizorili tudi v nemškem izvirniku. Iz diplomske naloge Mine Černe).
Leta 1872 se je preselil na Dunaj, da si ustvari novo eksistenco. Tam je živel kot časnikar, bil revizor v drž. tiskarni, sourednik pri Vorstadtzeitung in pri Neues Wiener Blatt. Leta 1874 je ustanovil Grillparzer-Verein, društvo za pospeševanje avstrijske literature, ki mu je bil dolgo časa knjižničar; med 1874 in 1878 je izdajal Das Inland, list za nar. gospodarstvo in literaturo, pozneje Der Patriot. V njem je 1887 priobčil članek Zur Gesch. der Volkslieder aus Krain, ki ga je Grillparzerverein izdal v razširjenem ponatisu. Izdal je pesniške zbirke Kornblumen (Villach 1854) in Blaue Nächte (Graz 1871, v 2. izd. z naslovom Alpenglühen 1877), Liederblüten aus dem Süden (1893, 1903), pripravljal zgodovino avstrijskih literatur in zapustil v rokopisu dramo o celjskih grofih.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec