V galeriji Equrna razstavlja ta hip ena najbolj originalnih slovenskih
Iva Tratnik v Galeriji Equrna, foto Galerija Equrna
Iva Tratnik je o svoji razstavi Mišice počasnikov napisala nekakšen manifest, iz katerega izhaja njen pogled tako na slikarstvo kot umetniško ustvarjanje in celo družbene razmere, vsaj v metaforičnem smislu ali jeziku.
Razstava Ive Tratnik v Equrni, foto Marijan Zlobec
“Bodibildajo se konci, medtem ko jih upodabljamo. A kontemplacija konca napravi zarezo v času in tudi konec se za trenutek ustavlja. Bolj ko smo počasni, težje spreminjamo smer. Ampak, vsak konec ima svoj konec. Lahko smo zelo počasni, nismo pa počasniki.
V estetiki anatomskih atlasov, z bucikami pripetimi, nekoč živimi objekti opazovanja, v baročnem patosu, križanem z risanko, se razgrinja človekovo posthumno življenje: v umetni inteligenci, v predmetih (igračah, izumih), fantazmah, ki jih je ustvaril, in lobanjah izumrlih živali, ki jih je pustil za sabo. Vse prerašča flora (in mutirana ?) favna.
Razstava Ive Tratnik v Equrni, foto Marijan Zlobec
Metoda tega slikarstva je montaža, ki sorodno tradiciji surrealizma sopostavlja nezdružljive motive v transgresivno trenje. Razlika je v tem, da inspiracija niso nujno sanje, saj je rersničnost sama posdobna (morastim) sanjam.
Antiutopija objektiviziranih teles ljudi in živali je tu predstavljena onkraj dobrega in zlega, celo z določeno mero ožitka oblik in barv. Življenje po človeku, kolt ga poznamo, je pestro, bujno in gre svojo pot.
Slikanje ob koncu človeštva je brezsramen eskapizem. Umetnik se pretvarja, da rešuje človeštvo in na svoja pleča simbolno prevzema breme odgovornosti.
Iva Tratnik ima morda večjo slikarsko invencijo ali imaginacijo kot briljantno tehnično izvedbo v samih slikah. Tu vidim še veliko možnosti za njen osebni razvoj, skratka večjo nagnjenost k perfekcionizmu. Ta je odvisen od marsičesa; če je slikarka v svojem ustvarjanju spontana, da ne rečem delirična, in pri tem manj pazljiva na sam tehnično-postopkovni pristop, ki sliko šele udejani, potem je umetniško pot še potrebno reflektirati, postaviti v celostni in celovit proces, pri čemer bi se seveda že tako vrhunski nivo njenih slik, kot je sedaj, še povišal. A spet smo pri problemu, kako doseči standard, ki bi ga potem vzdrževala še desetletja, tako kot npr. Francis Bacon.
Iva Tratnik v svojem manifestu omenja barok in nadrealizem, kar je logično. Ona pada v svet temeljnih premen v evropskem slikarstvu, čeprav je Hieronymus Bosch še renesančni slikar, a je s svojo fantastično ilustrativnostjo ta svet že zapustil. Podobno Dali ali Magritte, pri katerih se pogojno rečeno napaja, a bi že na prvi pogled njeno slikarstvo še bolj postavil ob bok starejšega slikarskega brata Marka Jakšeta. Če slika kot on, slika slabše, a kot sem rekel; pot k perfekciji, ob tako bogati in svobodni domišljiji, ji je na stežaj odprta.
Iva Tratnik je leta je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, inštalacije in druge site-specific intervencije. Samostojno je predstavljala svoja dela v Centru za sodobno umetnost v Celju (2017), Kibli v Mariboru (2018), Škucu v Ljubljani (2019), Grad Rajhenburg, Brestanica (2021) in sodelovala na nekaterih pomembnejših skupinskih in pregledno slikarskih razstavah, kot so Lepo slikarstvo je za nami, UGM Maribor (2012), Čas brez nedolžnosti Moderna galerija, Ljubljana, ter Napeta sedanjost, Kibla portal, Maribor (2019).
Razstava Ive Tratnik
Vzporedno se ukvarja s performansom, kjer eksperimentira z glasom, gibom, masko. Deluje samostojno ali v začasnih kolektivih. Od leta 2010 v kolektivih SIVA, IvAn, IvAnKe, ki so variacije sodelovanj s celjskimi umetniki Simonom Macuhom, Andrejo Džakušič in Keiko Miyazaki. Ukvarjajo se predvsem s praksami vsakdanjega življenja, ki skozi umetniški proces najdejo zanimive, zgovorne in celo provokativne rabe in kontekste. Predstavili so se v Likovnem salonu Celje, Centru sodobnih umetnosti Celje, na Festivalu Grda Račka Celje, Performi Maribor, festivalu performansa Rijeka, njihove performanse v obliki video zapisa, pa najdemo na platformi DIVA. Med 2012 in 2014 je v skupini Jean Daniela Frickerja plesala v butoh – sodobno plesnih predstavah v Gradcu, Portu in Parizu.
Iva Tratnik – Tihožitje, akril, sprej, olje na leseni plošči, 190 x 190 cm, 2022
Med letoma 2016 in 2018 pa je v Cirkulaciji2, v Tobačni v Ljubljani, sodelovala na umetniških dogodkih/ koncertih, kjer je eksperimentirala z glasom, v sodelovanju s skupino Cirkulacija2 in z gosti, denimo v predstavi Mike Hentza, Circle, 2021 in Freyo Edmunds in Ryuzom Fukuhara v Stroju za izboljševanje sveta, 2021, kjer je 2019 nastopila tudi s skupino IvAnKe, v predstavi Outsukisama in s celjsko zasedbo Zeleni zvoki: Umoblodnica, 2021. Od leta 2017 je sodelovala z ljubljansko umetniško skupino Hupa Brajdič, v projektih Čarovnice, Ladja, Minljivka, No Disco Behind, koprodukcija z Gerhardom Fresacherjem, Žitomir, Ukrajina. 2021 je nastopila v predstavi Vlada Repnika, Slepa interaktivnost v Kino Šiška in sodelovala na festivalu Mesto žensk s skupino Dr Xenia.
Slikarka v Galeriji Equrna
Izbrane samostojne razstave
2010-2011 Bojni ples za zbombardirano luno, v sodelovanju z Markom Jakšetom Galerija sodobne umetnosti Celje, Kibla Maribor, Ljubljanski grad
2011 Veščin prah, Galerija Plevnik-Kronkowska, Celje
2012-2013 Tabla, Likovni salon, Celje in Sarajevska zima
2015 Pobeg: Imaginarna džungla, Galeriji Plevnik-Kronkowska, Celje
Blanche: Imaginarna džungla, Atelje Galerija, Ljubljana,
Slovenski paviljon na Expu, Milano
2016 Slika se slači v risbo. Do kosti, Kino Šiška, Ljubljana
2017 Anatomija klovnov, Pešaki, Metelkova, Ljubljana
2017 Maske. Zavesa je tako gosta, da se vidi severnica, Galerija sodobne umetnosti, Celje
2018 Maske, Kibla, Maribor.
2019 Zgoraj Kun, Spodaj Xun: Anatomski transbestiarij, Škuc, Ljubljana
2020 festival Bučno, samostojna razstava, Lesno brdo
2021 Igrače in kosti, grad Rajhenburg, Brestanica
2021 Dr. Xenia, Četrti vogal, z Andrejo Džakušič, Keiko Miyazaki in Simonom Macuhom v galeriji Alkatraz, v sklopu festivala Mesto žensk
Izbrane skupinske razstave
2011 Okus po slikarstvu, 16/16 v Galeriji Equrna, Ljubljana
2012 Lepo slikarstvo je za nami v UGM, Maribor
2012 Umetnost sanjarjenja, Galerija Miklova hiša, Ribnica
2013 Pesmi v zraku, Galerija sodobne umetnosti Celje
2013 Materialnost, Kibla, Maribor
2014-2015 Pogled 7, Popolnoma sveže na več lokacijah Lamutov salon, Kostanjevica, Mestna galerija Nova Gorica, Galerija sodobne umetnosti Celje
2016 je s skupino treh umetnikov postavila pustni kip zebra – kita, z razstavo okostnjakov klovnov v njegovemu drobovju,
instalacija na celjski ediciji Svetlobne gverile, podstrešje Račka
Dvoboj, galerija Vžigalica, Ljubljana
Pozdravi iz Celja, galerija Vžigalica, Ljubljana
2017 Kaj je tvoje? Nic ni tvoje, Alkatraz, Ljubljana
festival ReciklArt, Alkatraz, Ljubljana
2019 Čas brez nedolžnosti, pregled novejšega slovenskega slikarstva, Moderna galerija, Ljubljana
Izdelava javne skulpture Monko, s skupino IvAnKe, Celje
Napeta sedanjost, Kibla portal, Maribor
2020 Always and Forever, Center sodobnih umetnosti Celje
Iva Tratnik – Mišica počasnikov, akril, olje na lesu, 140 x 213 cm, 2022
Performans
2010, 2015 Obleka …Človeka, s skupino SIVA, razstava video performasov in fotografij v Likovnem salonu Celje, nastop na festivalu performansa, Reka, video McButo, festival Performa Maribor
2012-2014 butoh – sodobno plesne predstave s skupino Jean Daniela Frickerja Porto, Graz, Pariz
2016-2018 umetniški dogodki/ koncerti, kjer eksperimentira z glasom, v sodelovanju skupino Cirkulacija2 in gosti Mikeom Hentzom, Johnom Duncanom, ali v tandemu Tinitus, C2, Tobačna, Ljubljana
2016-2018 tandem IvAn, performans Umetnik-birokrat, razstava Zavihajmo rokave, Likovni salon, Celje
2017-2018 sodelovanje s kolektivom Hupa Brajdič v projektih Čarovnice, Ladja, Minljivka, No Disco Behind, koprodukcija z Gerhardom Fresacherjem, Žitomir, Ukrajina
2018, 2019 Outsikusama, skupina IvAnKe, erotični festival Račka, Galerija sodobne umetnosti, Celje, Cirkulacija2, Ljubljana
2020 Zeleni zvoki, eksperimentalni audio vizualni dogodek, Špitalska kapela
2021 Umoblodnica, Zeleni zvoki, Cirkulacija 2, Ljubljana
2021 Circle, Mike Hentz tableau vivant, Cirkulacija 2, Celje
2021 Stroj za izboljševanje sveta, Cirkulacija 2, Kibla Maribor in Špitalska kapela, Celje
2021 Dr. Xenia, Četrti vogal, performans Pravice za naše boje, z Andrejo Džakušič, Keiko Miyazaki in Simonom Macuhom v galeriji Alkatraz, otvoritev festivala Mesto žensk.
Marijan Zlobec