Ustanavljanje nemških zborovskih združenj in velike festivalske manifestacije so vplivale na širši evropski kulturni in glasbeni prostor, še posebej na sosednjo Avstrijo in posledično Slovenijo. Na mednarodnem muzikološkem simpoziju na 36. Slovenskih glasbenih dnevih so o tem razpravljali glasbeni zgodovinarji in muzikologi iz enajstih držav. Helmut Loos iz Leipziga je govoril O kulturnem in političnem pomenu nemških moških pevskih zborov.
Helmut Loos, vse fotografije Marijan Zlobec
Moški pevski zbori se običajno ne uvrščajo med priljubljene tematike, s katerimi se ukvarjajo glasbeni raziskovalci; številnim kolegom se to še danes zdi pod častjo. Umetnost obravnavajo z vidika čustvene izraznosti, zato menijo, da so moški pevski zbori ena od številnih oblik nižjega kulturnega življenja in si zato ne zaslužijo umetniškega priznanja. Če umetnost razumete kot zavezano načelu avtonomije, se vam moški pevski zbori zdijo močno sumljivi zaradi raznolike prepletenosti s socialnimi in političnimi vidiki. Drugače pa je, ko se lotite obravnave kulturnozgodovinskih vidikov; v tem primeru vam moški pevski zbori ponujajo obilo priložnosti za raziskovanje. Izsledki tovrstnih raziskav pa so običajno zanimivi tudi za visoko umetnost, je ugotovil Loos.
Dnevno vodstvo simpozija: Hartmut Krones in Wolfgang Marx
Zaslužni profesor dr. Helmut Loos, profesor zgodovinske muzikologije na Univerzi v Leipzigu, je študiral glasbeno izobraževanje v Bonnu (državni izpiti), nato pa muzikologijo, umetnostno zgodovino in filozofijo na Univerzi v Bonnu; 1980 doktorat, 1989 habilitacija, 1981 do 1989 znanstveni asistent na muzikološkem seminarju na Univerzi v Bonnu, 1989 do 1993 direktor Inštituta za nemško glasbo na vzhodu v Bergisch Gladbachu. Od aprila 1993 vodi katedro za zgodovinsko muzikologijo na Tehnološki univerzi Chemnitz. Od oktobra 2001 do marca 2017 predava na Univerzi v Leipzigu. 22. oktober 2003 je bil menovan za častnega profesorja na Glasbeni akademiji Lyssenko v Lembergu/Lviv ali Lvov. Med 2003 in 2005 je bil dekan Fakultete za zgodovino, umetnost in orientalistiko na Univerzi v Leipzigu. Februarja 2005 je bil imenovan za častnega člana Društva za nemško glasbeno kulturo v jugovzhodni Evropi (München). 30. oktobra 2014 je prejel častni doktorat Universitatea Naţională de Muzică din Bucureşti.
Je član mednarodnih uredniških odborov revij “Hudební věda” (Praga), “Lituvos muzikologija” (Vilna), “Menotyra. Studies in Art” (Vilna), “Ars & Humanitas” (Ljubljana), “Musicology Today” ( Bukarešta) , “Muzica. Romanian Music Magazine” (Bukarešta) in “Studies in Penderecki” (Princeton, New Jersey).
Helmut Loos med predavanjem
Hartmut Krones z Univerze za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju je govoril na temo: »Levi« in »desni« amaterski zbori in njihovi politični cilji na Dunaju v 19. stoletju.
Dunajske ljubiteljske pevske zbore so v 19. stoletju močno zaznamovali politični cilji, ki so si jih zastavili. Delavski zbori so se še pred marčno revolucijo leta 1848 – kljub svojevoljnosti in diktatorsko odrejeni cenzuri Metternichove diktature – zavzemali za socialno pravičnost in politično-družbeno svobodo, zbore bratovščin pa so zanimali predvsem nemški nacionalni interesi. »Nacionalni« interesi so bili tudi gonilo zborov, sestavljenih iz pripadnikov etničnih manjšin, ki so se v svojem koncertnem repertoarju pogosto izogibali delom v nemškem jeziku ali so jih celo povsem izključili. Zbori delavskih
društev, podjetij, poklicnih skupin ali verskih društev so prav tako sledili političnim ali vsaj družbenim ciljem. Krones je v svojem referatu predstavil osnovne poteze omenjene raznolikosti in s primeri ponazoril nekatera področja njenega razvoja.
Hartmut Krones
Hartmut Krones je rojen Dunajčan. Na Univerzi na Dunaju, Filozofska fakulteta je študiral muzikologijo, germanistiko, izobraževanje, psihologijo in filozofijo. Je doktor filozofije (muzikologija) in ima izpit za učitelje glasbe in nemščine (magisterium). Od jeseni 1970 je poučeval na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju. Leta 1996 ga je Univerza imenovala tudi za vodjo Inštituta Arnolda Schönberga. Od leta 2013 je zaslužni profesor Univerze na Dunaju.
Hartmut Krones na Bledu
Je sodelujoči na številnih mednarodnih simpozijih, konferencah in delavnicah, zlasti o temah, ki se nanašajo na zgodovinsko izvajalsko prakso, simboliko, glasbeno retoriko in jezik glasbe, avstrijsko glasbeno zgodovino in glasbo 20. stoletja (zlasti dunajska šola ter vprašanja emigracije in izgnanstva). Razen v Avstriji in Nemčiji (tudi NDR), je predaval na Danskem, Finskem, v Italiji, nekdanji Jugoslaviji, Kanadi, Hrvaški, Latviji, Litvi, Luksemburgu, Mehiki, Avstriji, Poljski, Romuniji, Rusiji, Švici, Srbiji, Slovaški, Sloveniji, Španiji, na Češkem (tudi Češkoslovaškem), Ukrajini, na Madžarska in v ZDA. Krones je avtor številnih knjig, razprav, koncertnih programov, kritik, razstav… Prejel je več državnih ter mednarodnih priznanj in odlikovanj, v Ljubljani leta 2014 častno medaljo Festivala Ljubljana za dolgoletno sodelovanje na muzikoloških simpozijih.
Helmut Loos in Hartmut Krones
Luba Kijanovska z univerze v Lvovu je na simpozij prišla iz Ukrajine, kar je sprožilo spontan pozdravni aplavz. Svoj referat je pripravila skupaj s Terezo Mazepa z Univerze v Rzeszówu na Poljskem.
Luba Kijanovska
Naslov referata je bil Funkcije glasbenih društev v večnacionalnem družbeno kulturnem okolju (na primeru galicijskega glasbenega društva).
Glasbena društva so v Evropi 19. stoletja igrala edinstveno vlogo v oblikovanju družbenokulturnih strategij številnih držav; to je bil čas, ko se je odvijal kulturni prehod iz zaprtih aristokratskih salonov v demokratične institucije in je potekala sistematizacija strokovnega in ljubiteljskega glasbenega življenja. Glasbena društva so bila še posebej pomembna v večnacionalnih regijah, kjer so predstavljala močan dejavnik za medsebojno razumevanje in poenotenje umetniških prizadevanj različnih narodov; v času medetničnih
konfliktov so pogosto postala celo »mehanizem sprave«. Njihov altruistični in humanistični element se kaže v različnih dejavnostih, katerih cilj je ostal nespremenjen desetletja: to je bil dvig ravni glasbene kulture, bodisi širše na ravni celotne države bodisi ožje na ravni posamezne regije.
Navedene trditve sta avtorici ponazorili na primeru Galicijskega glasbenega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1838 v Avstro-Ogrski, v kraljevini Galicija in Lodomerija, svojo dejavnost pa je nato nadaljevalo še od leta 1919 do 1939 v Drugi poljski republiki. Galicijsko glasbeno društvo sta obravnavali kot družbenokulturni pojav, kar se odraža v njegovih številnih funkcijah. Raznolike dejavnosti so bile še posebej pomembne za večnacionalno družbo galicijske pokrajine. Društvo je vplivalo na razvoj poklicne in ljubiteljske glasbe v različnih družbenih in nacionalnih okoljih, obogatilo je zlasti koncertno dogajanje, podpiralo strokovno glasbeno izobraževanje, ne le v Lembergu, temveč v vsej Galiciji, služilo pa je tudi kot model drugim sorodnim ustanovam v podobnih mestih. Člani društva so se intenzivno ukvarjali z različnimi umetniškimi dejavnostmi, skrbeli so za estetsko izobraževanje družbe in vanjo vnašali nove dosežke evropske glasbe.
Stanislaw Moniuszko, foto Wikipedija
V društvu je bilo na stotine glasbenih ljubiteljev in amaterjev, pa tudi številni strokovni glasbeniki: pevci, instrumentalisti, dirigenti, skladatelji, učitelji in raziskovalci. Podpirali so dela lokalnih skladateljev, ne glede na njihovo poreklo. Zahvaljujoč pobudi društva in njegovih aktivnih članov so v Lembergu lahko prisluhnili izvrstnim glasbenikom tistega časa: Franzu Lisztu, Johannesu Brahmsu, Henryku Weniawskemu, Stanislawu Moniuszku in drugim. V mestu so poskrbeli za razvoj razvedrilnih dejavnosti, plese je spremljal orkester, skladatelji, ki so se ukvarjali s takšnimi prireditvami, pa so za navedene dogodke včasih pripravili tudi repertoar plesnih točk na primerno visoki umetniški ravni. Društvo je skrbelo tudi za dobrodelnost in je vsako leto organiziralo koncerte, ki so bili posvečenimi pomoči potrebnim, revnim in bolnim. Zapustili so neprecenljivo glasbeno knjižnico, edinstvene rokopise in dokumente za prihodnje dediče. Njihov največji uspeh je bila ustanovitev konservatorija, ki je kmalu postal temelj strokovne glasbene izobrazbe, sprožil pa je tudi razcvet gledaliških in koncertnih ustanov v regiji.
Strokovna ekskurzija na Bledu
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec