Mednarodni muzikološki simpozij na 36. Slovenskih glasbenih dnevih je tudi tokrat soočil raziskovalne izkušnje in teme o položaju glasbene kulture – s poudarkom na glasbenih društvih v 19. stoletju – v širšem evropskem okviru, od Irske in Velike Britanije prek Nemčije in Avstrije do Vzhodne Evrope ter Slovenije in Balkana. Med vsakoletnimi gosti sta bila dva ugledna predavatelja: Niall O‘Loughlin prihaja z Univerza v Loughboroughu, Wolfgang Marx pa z Univerzitetnega kolidža v Dublinu.
Wolfgang Marx (levo) in Niall O‘Loughlin, vse fotografije Marijan Zlobec
Niall O‘Loughlin je svojemu referatu dal naslov Londonska Filharmonična družba in njen prispevek k vnovični obuditvi britanskih skladateljev v 19. stoletju.
V zgodnjem 19. stoletju je bila javna glasba v Londonu slabo organizirana. Standardi, ki so veljali za orkestre, so bili precej nizki, zato je skupina strokovnjakov leta 1813 ustanovila londonsko Filharmonično družbo z lastnim orkestrom. Organizirali so osem koncertov na leto, na katerih so izvajali simfonije, uverture, koncertantna dela, zborovsko
in komorno glasbo. Člani filharmonije so bili večinoma instrumentalisti, nekaj je bilo pevcev in skladateljev, plačane članarine pa so bile na voljo le omejenemu številu premožnih ljubiteljev, ki so si jih lahko privoščili. Redno so igrali Haydnovo, Mozartovo in Beethovnovo glasbo, vključno z Deveto simfonijo, ki jo je Filharmonična družba
tudi naročila. Pozneje so izvajali dela Spohra, Webra, Mendelssohna, Berlioza, Wagnerja in številnih drugih; našteti skladatelji so večinoma sami dirigirali svoja dela. Družba in ljubiteljski člani so želeli izvajati glasbo znanih tujih skladateljev, za nova dela britanskih skladateljev pa ni bilo opaziti nobenega navdušenja.
Na Trgu francoske revolucije
Skladatelj, pianist in dirigent Cipriani Potter je dogajanje spremenil. Kot polnopraven član Filharmonične družbe je lahko vplival na vsebino koncertnih programov, zato je vanje vključil britansko glasbo. Bil je tudi izvrsten pianist, ki je igral pomembna klavirska dela v komorni glasbi. Ko je kot solist sodeloval v programih Filharmonične družbe, je z njenim orkestrom izvedel številne Mozartove in Beethovnove koncerte, na 32 koncertih pa je tudi dirigiral. Bil je višji profesor za klavir na takrat komaj ustanovljeni Kraljevi akademiji za glasbo – ki so jo vodili ljubitelji – od leta 1832 pa je bil tudi njen ravnatelj, kar je bil vpliven položaj. Filharmonična družba je izvajala veliko njegovih pomembnih del, pa tudi nekatera dela drugih britanskih skladateljev. Ta so se vse bolj vrstila pod vodstvom Michaela Coste, izvedbo ene Potterjevih simfonij pa je dirigiral celo Wagner.
Niall O‘Loughlin
Njegov naslednik, William Sterndale Bennett, ki je bil pianist, skladatelj in dirigent, je močno utrdil položaj Filharmonične družbe, čeprav sta bila njen umetniški sloves in finančna varnost v zgodnjih osemdesetih letih 19. stoletja na nizki ravni; do tega je prišlo
zaradi navzkrižnih interesov ljubiteljev in strokovnjakov ter zastarele administracije. Ko so pritegnili boljše dirigente in zagotovili finančno varnost, so se lahko talenti, kot so bili Hubert Parry, Alexander Mackenzie, Charles Villiers Stanford in številni drugi, razcveteli na prireditvah, ki jih je družba organizirala. Selitev v Kraljičino dvorano v osrednjem Londonu leta 1894 je pomagala preoblikovati ugled in status Filharmonične družbe. Kljub nenehnim umetniškim in finančnim težavam je londonska Filharmonična družba zagotovila svoj prispevek pri renesansi britanskih skladateljev.
Kdo je Niall O‘Loughlin ?
Niall O‘Loughlin je doktor znanosti, predavatelj na univerzi v Loughboroughu v Veliki Britaniji in direktor Centra za umetnosti, v pokoju. Dopisni član SAZU je od 1. junija 2007. O slovenski glasbi piše in predava že štirideset let.
Niall O’Loughlin je bil rojen v Oxfordu. Je muzikolog, mag. (Edinburgh, 1963), dr. (Leicester, 1979), od 1998 do svoje upokojitve 2005 direktor Centra umetnosti Univerze Loughborough in prof. na Šoli za umetnost in oblikovanje. Po doktoratu na Univerzi v Leicestru in po člankih za The New Grove Dictionary of Music and Musicians se je dr. O’Loughlin uveljavil kot vodilni britanski ekspert za slovensko glasbo in je predaval o glasbi na Slovenskem v Sloveniji, Angliji in na Poljskem. V Veliki Britaniji je objavljal razprave v The Musical Times in Tempo, v Italiji v periodični publikaciji Musica/Realtà in v Sloveniji v Muzikološkem zborniku. Za dopisnega člana SAZU v razredu za zgodovinske in družbene vede je bil izvoljen junija 2007, kar je bilo priznanje za več kot trideset let raziskovalnega dela na področju glasbe v Republiki Sloveniji.
Leta 2000 je bila v Ljubljani pri Slovenski matici objavljena njegova knjiga o slovenski glasbi od prve svetovne vojne do konca 20. stoletja (Novejša glasba v Sloveniji).
Z referati, ki so bili vsi objavljeni, je sodeloval na več kot dvajsetih simpozijih in konferencah o slovenski glasbi v Radencih in v Ljubljani.
Omenimo nekaj njegovih razprav: Posleratno slovenačko kamerno muzičko stvaralaštvo, Zvuk 1, 1982; Slovenian Cross Currents with Folk Music, Ljudska in umetna glasba v 20. stoletju v Evropi, Ljubljana, 1990; Parallel Musical Developments between Britain and Slovenia since World War Two, Slovenska glasba v preteklosti in sedanjosti, Ljubljana, 1992; The European Context of Marij Kogoj’s Črne maske, Opera kot socialni ali politični angažma?, Ljubljana, 1993; Vinko Globokar, agent provocateur: shock tactics in the concert hall, Provokacija v glasbi, Ljubljana, 1994; The Chalk Circle Operas of Osterc and Zelinsky: a comparative analysis, Glasba med obema vojnama in Slavko Osterc, Ljubljana, 1996; Motivic Workings in the Symphonic Poems of Blaž Arnič, Ob 300. obletnici ustanovitve Academiae philharmonicorum Labacensium in 100. obletnici rojstva skladatelja Blaža Arniča, Ljubljana, 2002; The Dramatic Integration of Conflicting Musical Techniques in the opera »Ekvinokcij« by Marjan Kozina, Ljubljana, 2003; Slovenian Music in its European Context: the 20th-Century Experience, Muzikološki zbornik 40/1–2, 2004; The Reconciliation of Old and New Musical Techniques in the cantatas of Jakob Jež, Zborovska glasba in pevska društva ter njihov pomen v razvoju nacionalnih glasbenih kultur, Ljubljana, 2004; An Enterprising Line of Development: The New Slovenian Avant-Garde, Kontinuete in avantgarda – med tradicijo in novimi izzivi, Ljubljana, 2005; Music and Words in the Works of Lojze Lebič, Stoletja glasbe na Slovenskem, Ljubljana, 2006; The Birth of Slovene Musical Modernism: Kogoj and Osterc in the 1920s, Glasba v dvajsetih letih 20. stoletja, Ljubljana, 2009; Slovene Music in the later 20th and early 21st Centuries: an External Perspective, Muzikološki zbornik 45/1, 2009.
O slovenski glasbi so še pomembne razprave: The Music of Lojze Lebič, Muzikološki zbornik 19, 1983; Alojz Srebotnjak’s Use of Twelve-Note Techniques, Muzikološki zbornik 26, 1990; Melodic Workings in the Music of Ivo Petrić, Muzikološki zbornik 29, 1993; Process as Musical Form in the Music of Milan Stibilj, Muzikološki zbornik 30, 1994; Omaggio a Slavko Osterc nel centenario della sua nascita, Musica/Realtà 48, 1995; Concertante Techniques in Trois images by Ivo Petrić, Muzikološki zbornik 37, 2001; Expressive Emotion and Symphonic Economy: A Note on Recent Works by Uroš Krek, Muzikološki zbornik 38, 2002; Music in Slovenia before and after Independence: a Remarkable Continuity, Duchowość (ed Droby, Malecka and Szwajgier), Kraków, 2004; The Music of Uroš Krek: towards a Definition of its Style, Muzikološki zbornik 44/2, 2008…
Wolfgang Marx z blejsko kremšnito
Glasbena kultura in raziskave na Irskem v 19. stoletju
Irska je bila v 19. stoletju del Združenega kraljestva. Nikoli ni bila »das Land ohne Musik«, kot je bila to Anglija, vendar je bilo glasbeno življenje na Irskem na začetku 19. stoletja dosti revnejše kot stoletje poprej. Temu so botrovali politični razlogi: irski parlament so razpustili leta 1800 in skoraj vsi aristokrati, ki so bili meceni umetnikov,
so se preselili v London, ki je predstavljal središče moči. Poleg tega se industrijska revolucija Irske skoraj ni dotaknila, zato tam ni bilo niti bogatih predstavnikov industrije niti znatnega srednjega sloja, ki bi lahko nadomestila aristokrate.
Zanimanje za irsko glasbeno življenje (in zgodovino) je začelo rasti šele skupaj z gelskim obuditvenim gibanjem ob koncu stoletja. Cilj gibanja je bila »de-anglizacija Irske«, česar so se lotili s strategijo v treh korakih: ponovna uvedba in krepitev uporabe irskega jezika,
posebnih irskih športov (irski nogomet, hurling/camogie) in – nenazadnje – irske glasbe. Gelska liga, ustanovljena leta 1893, je bila vodilna pri teh prizadevanjih, enako pa velja tudi za Feis Ceoil, letni glasbeni festival in glasbeno tekmovanje, ki je prvič potekalo leta
1897. Vse našteto je obudilo tudi zanimanje za narodno zgodovino, vključno z glasbeno zgodovino, o čemer priča tudi delo Zgodovina irske glasbe Williama H. Grattana Flooda, ki je izšlo leta 1905.
Predavanje sledi pojavom v irski glasbeni zgodovini v dolgem 19. stoletju, ljubiteljski in profesionalni kulturi ter ključnim akterjem, institucijam in društvom, ki so vplivala na razvoj glasbenega dogajanja do prve svetovne vojne in razglasitve irske neodvisnosti
leta 1922.
Ekskurzija na Bled
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec