Narodni odbor je 3. maja 1945 na Taboru slavil federativno kraljevino Jugoslavijo, kralja Petra II. in Dražo Mihailovića

Maj leta 1945 je bil v Ljubljani in Sloveniji najbolj razburljiv mesec v vsej zgodovini slovenskega naroda. Kot smo videli, je bila 2. maja leta 1945 množična in slavnostna komemoracija v počastitev umrlega Adolfa Hitlerja, ki se je končala z igranjem dveh nemških himen in stoječim petjem, potem ko je nemški general Erwin Rösener vzklikal Führer je mrtev, naj živi Führer. A že naslednjega dne, 3. maja, je bila na Taboru prva seja slovenskega parlamenta. Udeleženci so vzklikali kralju Petru II., novi federativni kraljevini Jugoslaviji in narodni državi Sloveniji ter vrhovnemu poveljniku kraljeve jugoslovanske vojske v domovini generalu Draži Mihailoviću. Če je udeležba ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana na komemoraciji še neugotovljena, pa je zanesljivo prišel pozdravit prvo slovensko vlado. Če pogledamo na tedanje dogajanje, se nam pokaže, da je bilo tedaj groteskno vse. Trezne glave s sposobnostjo analize evropskega in domačega političnega dogajanja ni premogel nihče. Najbolj grozljivo pa je, da v vseh desetletjih vsi slovenski zgodovinarji niso zelo natančno obdelali celotnega dogajanja, saj je največji zgodovinski paradoks, da sta možni na istem ozemlju in z istimi prebivalci v treh dneh dve povsem različni razglasitvi svojih držav oziroma političnih ureditev, ena je premagana in nosilci oblasti čez noč pobegnejo v tujino ter pustijo narod v negotovosti. Isti narod ima hkrati (najmanj) dve vojski, ki se do konca spopadata, četudi je druga svetovna vojna že končana. In ker smo mi vnuku svojih dedov, kot je v Hlapcih zapisal Ivan Cankar, je možno danes razumeti še tisto, kar je v drami vrhunec zgodovinskega ugotavljanja (za obdobje spopadov med protestanti in zatem rekatolizacijo Slovenije). Kje smo mi danes, je morda celo bolj odprto vprašanje, kot mislimo in si ga (ne) želimo. Lojze Peterle je ob predstavitvi knjige o Francetu Bučarju pred leti v parlamentu izjavil, da državljanska vojna v Sloveniji še ni končana. Kot kaže, bodo to naloge novih generacij.

Združena Slovenija vstaja !

Ljubljanski dnevnik Jutro je v četrtek, 3. maja, 1945, na prvi strani objavil članek z naslovom Prezident Rupnik vrhovni poveljnik Slovenskega domobranstva.

Objava v Jutru

Ljubljana, 2 . maja. Z današnjim dnem je prezident general Rupnik prevzel vrhovno poveljstvo nad vsemi edinicami Slovenskega domobranstva.

Gornje kratke vrstice sporočajo naši javnosti dogodek zgodovinske važnosti. Vse slovenske domobranske edinice so s tem postavljene pod enotno vodstvo, s čimer je njihova udarnost izredno povečana in njihova moč pomnožena. Brez dvoma se bo na ta način še bolj okrepila že itak visoka stopnja vojaške morale, ki preveva vse pripadnike Slovenskega domobranstva in jih krepi v njihovi borbi za obstoj in lepšo bodočnost slovenskega naroda. Slovenci pa smo v enotni oboroženi sili pod vodstvom generala Rupnika dobili najboljše jamstvo, da bodo naši življenjski narodni interesi učinkovito zaščiteni v teh najodločilnejših urah naše zgodovine.

Slovenec je objavil podobno poročilo na prvi strani

General Leon Rupnik je ustanovitelj in duhovni steber Slovenskega domobranstva, ki se je pod njegovim vodstvom iz skromnih početkov tako mogočno razmahnilo. Zato uživa pri domobrancih častnikih, podčastnikih in vojakih, splošno in brezpotrojno zaupanje in z velikim zadoščenjem bodo vsi, z njimi pa tudi vsa naša javnost pozdravili, da je sedaj osebno prevzel vrhovno poveljstvo nad vsemi domobranskimi edinicami, da jih čvrsto vodi na poti, katero narekujejo življenjski interesi slovenskega naroda.

Leon Rupnik

Radijski nagovor na Slovence

Ljubljana, 2. maja. Ob prevzemu vrhovnega poveljstva nad vsemi slovenskimi domobranskimi edinicami je imel general Leon Rupnik nocoj ob 21. po ljubljanskem radiu naslednji nagovor na slovenski narod:

SLOVENCI!

V teh za naš narod tako usodepolnih dneh sem prevzel v svoje roke vrhovno poveljstvo vseh slovenskih domobranskih edinic. S tem je tudi s formalne strani izrečeno Slovenskemu domobranstvu vse zaupanje in priznanje za njegov herojski napor v teku preteklega enega in pol leta.

General Leon Rupnik pregleduje domobransko četo

Postali smo zaključena slovenska vojaška enota s svojim lastnim poveljstvom.
Slovenski častniki, podčastniki, vojaki!
Vam gre v prvi vrsti zahvala za dosego tega odlikovanja. Vam, vaši krvi, znoju in vašim žrtvam.
Zahvaljujem se vam za vaše dosedanje hrabro zadržanje, ki je obvarovalo slovenski narod rdeče smrti.
Pozivam vas, da sedaj, ko nastopajo najkritičnejši trenutki naše borbe, napnete vse svoje sile in vzdržite ta poslednji naval titovščine. Ni treba za dolgo. Izza temnih oblakov že prodira žarko sonce naše svobode.
Danes, ko stopam na čelo slovenske narodne vojske kot njen poveljnik, vas zagotavljam, da je ni sile, ki bi me mogla oddvojiti od vas, moji vojaki. Ramo ob rami bomo skupno premagali sovraga in osvobodili našo celotno lepo Slovenijo.
Pri tem nam Bog pomagaj!

Nacistični general Erwin Rösener in general domobrancev Leon Rupnik

Jutro je 3. maja tudi poročalo, da je Führer padel v boju. Za svojega naslednika je imenoval velikega admirala Dönitza.
Iz Führerjevega glavnega stana javljajo, da je Führer Adolf Hitler v torek popoldne na svojem poveljniškem položaju v Reichskanzlei padel za Nemčijo, boreč se do zadnjega diha proti boljševizmu. Dne 30. aprila je Führer imenoval za svojega naslednika velikega admirala Dönitza.

Dönitz nemškemu narodu

Berlin, 2. maja. Veliki admiral Dönitz, ki ga je Führer imenoval za svojega naslednika, je v noči na sredo govoril preko radia nemškemu narodu. Njegov nagovor je imel naslednjo vsebino:
»Nemški možje in žene, vojaki nemške vojske!

Naš Führer Adolf Hiti» je padel. Z najglobljo žalostjo in spoštovanjem se mu klanja nemški narod. On je že zgodaj uvidel strašno nevarnost boljševizma ter posvetil svoje življenje tej borbi. Ob koncu njegovega boja in njegove neizpremenljive življenjske poti pa je njegova junaška smrt v prestolnici nemškega Reicha. Njegovo življenje je bila ena sama služba Nemčiji, njegovo delovanje v borbi proti boljševiškemu potopu pa je veljala Evropi in celotnemu kulturnemu svetu.

Führer me je določil za svojega naslednika. V svesti si odgovornosti prevzemam vodstvo nemškega naroda v tej usodni uri. Moja prva naloga je, da rešim Nemce pred uničenjem po prodirajočem boljševiškem sovražniku. Le za dosego tega cilja se nadaljuje vojaška borba. V kolikor in kako dolgo nas bodo Britanci in Američani ovirali pri tem, da dosežemo ta cilj se bomo morali tudi proti njim še nadalje braniti in boriti. Angloameričani ne na daljujejo več vojne za svoje narode, temveč le za razširjenje boljševizma v Evropi.

Zgodovinsko edinstveno je, kar deprinaša nemški narod v tej borbi in kar je vzdržala domovina. V bodočih težkih dneh našega naroda se bom trudil, da ustvarim, v kolikor je v moji moči, znosne življenjske pogoje našim hrabrim ženam, možem in otrokom. Za vse to pa potrebujem vaše pomoči. Poklonite mi vaše zaupanje, kajti vaša pot je tudi moja pot. Obdržite red in disciplino v mestih in na deželi. Vsak naj izvrši svojo dolžnost. Le tako bomo lahko omilili trpljenje, ki ga bo bodočnost naložila vsakemu izmed nas, ter mogli preprečiti zlom. Če storimo to, kar je v naših močeh, nas tudi Bog po tolikem trpljenju in žrtvah ne bo zapustil.«

Dokument, objavljen v Slovencu 4. maja 1945, z naslovom Združena Slovenija vstaja, bi terjal najbolj podrobno analizo, ki pa je zgodovinarji ne zmorejo. Tu se slovensko zgodovinopisje v celoti podre.

Združena Slovenija vstaja !

LJUBLJANA, 3. maja. Na nocojšnji zgodovinski seji prvega slovenskega parlamenta je bil z navdušenjem sprejet naslednji oklic:

SLOVENSKEMU NARODU!
V smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO
v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda
proglaša,
da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.

Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne države Slovenije.

Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red in mir v narodni državi in bo zavarovala slovenske meje. Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s tem vstopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini.

V narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo sloven. naroda.

Predsedstvo slovenskega parlamenta 3. maja 1945: dr. Jože Basaj, Ivan Tonja, Franc Kremžar, Rudolf Žitnik in Pavle Masič (od leve)

Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvoprelitje.

Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.

Ljubljana, ki postane prvič v zgodovini po zaslugi zmagovitega zavezniškega orožja in naših naporov prestolnica Zedinjene Slovenije, mora biti v vsem vzor narodne zavednosti, politične zrelosti in državljanske discipline.

Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov in zanaša joč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov, poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.
Živel kralj Peter II. !
Živela federativna kraljevina Jugoslavija !
Živela narodna država Slovenija!

LJUBLJANA, dne 3. maja 1945.

Prva seja slovenskega parlamenta

Oklicana je bila slovenska država v federativni kraljevini Jugoslaviji

Ljubljana, 3. maja.
Po dolgih in strašnih letih trpljenja, gorja in ponižanja, je danes vstal tudi naš teptani in ponižani in tako težko preizkušeni narod ter je preko svojih pravih narodnih zastopnikov kriknil v svet, da je na svoji zemlji sam svoj gospodar in da hoče tudi še v bodoče svojo usodo urejati v okviru svobodne, demokratično in federativno urejene Jugoslavije pod dinastijo Karadjordjevićev in v družbi ostalih svobodnih evropskih narodov pod zaščito zmagovitih demokratskih zaveznikov.

Franc Kremžar, foto Viktor Kunc

Na Taboru v Ljubljani so se malo pred sedmo uro polnoštevilno zbrali začasni zastopniki slovenskega naroda. Navzoči so bili vsi slovenski poslanci in zastopniki slovenskih ustanov in organizacij. Poseben poudarek sta dala zgodovinskemu sestanku s svojo navzočnostjo ljubljanski škof prevzvišeni g. dr. Rožman in poveljnik slovenske narodne vojske brigadni general g. Franc Krener. Mala dvorana na Taboru je bila za to priliko slavnostno okrašena. Na steni za govorniško mizo je visela velika slovenska zastava, na kateri je bila kraljevo sliko je bila razpeta jugoslovanska državna zastava. Ob obeh straneh slovenske zastave je bilo razpostavljeno cvetje in oleandri. V dvorani je bilo resno vzdušje. Točno ob sedmih so zavzeli svoje prostore na govorniškem odru člani Narodnega odbora za Slovenijo: predsednik dr. Joža Basaj, Bogumil Remec, dr. Albin Smajd, dr. Bajlec, Marko Kranjc, dr. Marijan Zajc, Rudolf Žitnik, inž. Joško Bevc ter Celestin Jelenc.
Zgodovinski sestanek je začel predsednik Narodnega odbora g. dr. Joža Basaj s sledečim nagovorom:

Dr. Jože Basaj

Dr . Basaj  je otvoril sejo slovenskega parlamenta

Gospodje poslanci! Prevzvišeni!

V odločilnem čusu ste bili povabljeni na sejo začasnega slovenskega narodnega predstavništva. Čas nujno zahteva. da narod po svojih predstavnikih izrazi svojo voljo na zunaj in na znotraj in da okrepi svojo obrambo proti invaziji terorja in boljševizma, ki ne pozna narodne sprave, čeprav je triletna državljnnskn vojna zahtevala že toliko krvi in uničila toliko narodnega premoženja.

Na znotraj narod pričakuje odločno besedo oblasti, ker dogodki hitro dozorevajo in obstoji nevarnost, da narodna akcija za združitev vseh Slovencev v Zedinjeni Sloveniji pride prepozno.

Na zunaj je položaj tak, da je zadnja ura, da se ustvari stik z velikimi demokratičnimi zavezniki na zahodu.

Bogumil Remec

Narod s svojo demokratično vlado na čelu mora nujno povečati svojo obrambno moč z ustvaritvijo slovenske narodne vojske, da bi ta vojska pomagala ustvariti zedinjenje vseh Slovencev v narodno državo Slovenijo v okvirn kraljevine Jugoslavije in da bi le ta bila jamstvo za svobodo in demokratizem. Zakaj: skoro triletna državljanska vojna je v demokratskih strankah ustvarila odločno enotno voljo, da boljševizem in terorizem ne bosta zavladala.

G. dr. Basaj je končno predložil začasnemu slovenskemu narodnemu predstavništvu v odobritev sledeči dnevni red :
1. Izvolitev predsedstva narodnega predstavništva: predsednika, pod predsednika in dveh tajnikov.
2. Poročilo o dosedanjem delu Narodnega odbora za Slovenijo.
3. Proklamacija.
4. Samostojni predlogi, predloženi NO.

Začasno narodno predstavništvo je predloženi dnevni red soglasno sprejelo, nakar je narodni poslanec g. Bitenc predložil za predsednika slovenskega narodnega predstavništva g. Franca Kremžarja, za podpredsednika g. Rudolfa Žitnika in za tajnika gg. Pavla Masiča in Ivana Tonjo.

Bitenčev predlog je bil soglasno sprejet. Izvoljeno predsedstvo začasnega slovenskega narodn. predstavništva je zavzelo svoje prostore za predsedniško mizo. V imenu izvoljenih članov predsedništva slovenskega narodnega predstavništva se je zahvalil za izkazano visoko čast in veliko zaupanje predsednik g. Franc Kremžar, ki je imel na zbrane narodne poslance in ostale odličnike sledeči govor:

Predsednik narodnemu predstavništvu 

Gospodje poslanci!

Prevzvišeni gospod škof !

Doletela me je docela nepričakovana, vendar nenavadno visoka čast, da ste me izvolili za predsednika prvega slovenskega parlamenta, narodnega predstavništva slovenske države, ki naj združi v mejah svobodnega slovenskega ozemlja vse kraje in dežele, kjer Slovenci prebivajo. Združena Slovenija jc bila najlepši narodni in politični sen naših očetov in dedov. Štajerski Slovenci so že leta 1848. prirejali spontane plebiscite za združeno Slovenijo, ki je zametek te velike narodne ideje, nastale že v napoleonski dobi. Združena Slovenija je bila ideal naših mladih dni, za katerega smo tedanji mladi rodovi z vso ljubeznijo delali. Priti pa je moralo poprej to veliko gorje, priti je moralo to strahotno umiranje slovenskih ljudi, teči je morala slovenska kri v potokih, da smo danes v sredi tega, skoro bi rekel apokaliptičnega trpljenja mogli v prestolnici Slovenije, naši Ljubljani, zbrati vse poštene in tvorne slovenske sile, katere danes na zgodovinski dan 3. majnika polagajo temelje združeni Sloveniji, svobodni državi združenih slovenskih sinov in hčera.

Zaradi tega se vsi globoko pretreseni zavedamo zgodovinske važnosti tega trenutka, ki je tako velik, da ga takega naša slovenska politična zgodovina ne pozna. Prav zaradi tega se tudi jaz kot predsednik skupaj s svojimi tovariši v predsedstvu zavedam velikanske pomembnosti naloge, ki nam je s tem naložena. V imenu svojih tovarišev v predsedstvu se vam zahvaljujem za izkazano zaupanje, izrečeno čast in naloženo nalogo ter izjavljam, da bomo na svojih mestih to svojo dolžnost vestno in zvesto izvrševali v korist in blagor vsega našega slovenskega naroda. Zdaj pa začnimo z delom, z upanjem v božjo pomoč.

Druga točka dnevnega reda prve seje začasnega slovenskega narodnega predstavništva je bilo poročilo o dosedanjem delu Narodnega odbora za Slovenijo. G. predsednik Franc Kremžar je podal besedo tajniku Narodnega odbora za Slovenijo narodnemu poslancu g. Albinu Šmajdu, ki je pred zbranimi zastopniki slovenskega naroda in številnih slovenskih organizacij in ustanov odgrnil zastor pred naravnost ogromnim, težkim in odgovornim delom, ki ga je Narodni odbor v tem času pod neverjetno težkimi okolnostmi opravil. V svojem daljšem in preglednem poročilu je govornik poudarjal:

Odgovorno delo Narodnega odbora

»Razmere, v katerih se je nahajal konec preteklega leta slovenski narod, so kategorično zahtevale, da se združijo vse narodne sile v enotno fronto v borbi za dosego narodnih stremljenj in za obrambo slovenskih življenj in slovenskega narodnega premoženja. Politične stranke, ki so v slovenskem javnem življenju vse do pred vojne imele vodilno in odločilno vlogo, so zato vložile ves svoj napor, da se je dne 29. oktobra 1944 na sam slovenski narodni praznik ustanovil Narodni odbor za Slovenijo kot najvišja slovenska narodna oblast za vse slovensko ozemlje. V njem so zastopane vse slovenske narodne in demokratične stranke, ki priznavajo načela in zahteve narodne izjave z dne 29. oktobra 1944.

Narodna izjava, objavljena v Slovencu

Ko se je navdušenje, s katerim je bila sprejeta ta slovenska narodna izjava, poleglo, je govornik zopet nadaljeval ter izvajal:

»Na tem slovenskem narodnem in državno pravnem programu se je združilo nad 30» slovenskih javnih
delavcev iz vseh področij javnega življenja, iz vseh stanov in iz vseh pokrajin. Ugotoviti moram, da je za majniško deklaracijo iz leta 1917 narodna izjava iz leta 1944 najmočnejša slovenska narodna politična listina, za katero je dalo v ilegalni dobi slovenskega javnega udejstvovanj a in pod najhujši m nasiljem okupatorja svoje podpise nad 300 najodličnejših slovenskih ljudi. Tako je bila z narodno izjavo dana Narodnemu odboru za Slovenijo najmočnejša legitimacija za zastopanje narodnih interesov slovenskega naroda. Vsebina narodne izjave z dne 29. oktobra 1944 ni mogla biti doslej objavljena, ker je bil pritisk okupatorja na slovenske narodne delavce tolikšen, da je bilo treba obraniti narodno izjavo v tajnosti.

Telegrami v tujino

Slovenska narodna vojska

Narodni odbor za Slovenijo je začel s svojim delom ter je pripravil številne uredbe, s katerimi j e dal podlago za začetno delo slovenski narodni oblasti. Gotovo je smatrati za najvažnejše tri uredbe, ki urejajo izvrševanje državne oblasti na ozemlju narodne države Slovenije in govore o slovenski vladi. Najvažnejša j eruredba o ustanovitvi slovenske narodne vojske.«

Pri tein sporočilu je v dvorani zavalovilo burno in dolgotrajno odobravanje. Vsi navzoči so vzklikali slovenski narodni vojski in pozdravljali v svoji sredi njenega poveljnika, brigadnega generala g. Franceta Krenerja. Govornik je obvestil narodne poslance, da je bil na podlagi določil te uredbe povišan dosedanji polkovnik g. Franc Krener v brigadnega generala slovenske narodne vojske. Pri teh besedah so navzoči od Narodnega odbora za Slovenijo imenovanemu brigadnemu generalu in poveljniku slovenske narodne vojske priredili tople ovacije, za katere se je g. general iskreno zahvaljeval. 

Izvrševanje državne oblasti 

Tajnik Narodnega odbora za Slovenijo je zatem nadaljeval svoje poročilo ter je navajal: »Uredba o izvrševanju državne oblasti na ozemlju narodne države Slovenije predvideva tričlanski Narodni odbor, ki vrši začasno, dokler se kralj ne vrne v domovino, vse pravice državnega poglavarja. Tretja uredba govori o slovenski vladi in začasnem slovenskem narodnem predstavništvu. Poleg uredbodajnega dela je vršil Narodni orlbor za Slovenij o tudi vsa druga pripravljalna dela, ki so v zvezi z osvoboditvijo slovenskega naroda.

Kakor sem že omenil, predvideva uredba o slovenski narodni vojski ustanovitev slovenske oborožene sile. Slovenska narodna vojska je sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini. Slovenska narodna vojska v Sloveniji je
danes dejstvo, ki razvija svoje delovanje na samem terenu in ki bo varovala slovenske narodne interese z orožjem v roki. Tako je Narodni odbor za Slovenijo vršil mnogo zelo nehvaležnega in težkega dela. Ker je bilo to delovanje v dobi okupacije, se je moralo nujno vršiti v tajnosti, posebno kar se tiče stikov z demokratskimi zavezniki, da niso bile s strani okupatorja motene priprave za vstop v svobodno slovensko narodno življenje.

Narodni odbor za Slovenijo je smatral za nujno potrebno, da skliče na prvo zasedanje poslance začasnega slovenskega narodnega predstavništva, kje r na j se v svečani obliki objavi enodušna volja in zahteva slovenskega naroda, ki je izražena v narodni izjavi z dne 29. oktobra 1944, in iskrena želja, da stopimo iz dobe bratomornega krvoprelitja v dobo mirnega sožitja vseh sinov slovenskega naroda.«

Izčrpno poročilo o dosedanjem velikem, težkem in odgovornem delu Narodnega odbora za Slovenijo so vsi narodni zastopniki in ostali navzoči odličniki vzeli enodušno na znanje ter ga odobrili s toplim priznanjem navzočim članom Narodnega odbora.

Zgodovinska proklamacija

Po poročilu tajnika Narodnega odbora g. dr. Šmajda je predsednik začasnega slovenskega narodnega predstavništva podal besedo članu Narodnega odbora g. dr. Marjanu Zajcu, ki je ob napeti pozornosti prečital zgodovinsko važno proklamacijo Narodnega odbora o ustanovitvi narodne države Slovenije kot sestavnega dela demokratične in federativno urejene kraljevine Jugoslavije, o ustanovitvi slovenske narodne vojske, ki se je že stavila v službo Narodnemu odboru za Slovenijo ter je položila vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu. 

Proklamacijo Narodnega odbora je začasno slovensko narodno predstavništvo sprejelo in odobrilo z burnim in dolgotrajnim odobravanjem. Z njo se je uresničil dolgoletni sen slovenskih najboljših in največjih mož ter uresničila njihova zahteva po lastni državi in Zedinjeni Sloveniji v okviru demokratično in federativno urejene Jugoslavije pod dinastijo Karadjordjevićev. Kralju Petru II. so vsi navzoči toplo in iskreno vzklikali z željo, da bi se čimprej vrnil med svoje narode.

Miha Krek leta 1930

Pri zadnji točki dnevnega reda je predsednik začasnega slovenskega narodnega predstavništva gosp. Franc Kremžar sporočil, da je dobilo predsedništvo slovenskega narodnega predstavništva predloge, da se odpošljejo s prvega zasedanja začasnega slovenskega narodnega predstavništva pozdravne brzojavke kralju Petru II. v London, predsedniku Združenih ameriških držav Haryju Trumanu, predsedniku angleške vlade Winstonu Churchillu in ministru g. dr. Mihi Kreku v Kairo.

Predložene brzojavke kralju Petru, predsedniku USA Haryju Trumanu, Winstonu Churchillu in ministru
dr. Kreku so bile sprejete z živahnimi živijo vzkliki.

K besedi se je zatem priglasil tudi g. dr. Voršič ter je stavil sledeči predlog:
»Pozdravljamo ustanovitev prvega slovenskega narodnega predstavništva. Predlagamo, naj se v tem domu pestopa vedno po vzvišenih parlamentarnih načelih v skladu z resnično demokracijo, da bo slovensko ljudsko predstavništvo vedno veren izraz volje slovenskega naroda, da ta dom ne bo imel samo dolžnosti in odgovornosti, ampak tudi pravice, kakršne slovenskemu ljudskemu predstavništvu tudi pripadajo.« Predlog je bil soglasno sprejet.

Končno je prosil za besedo inž. Predavec, ki je prisostvoval prvi seji začasnega slovenskega narodnega predstavništva kot zastopnik centralnega nacionalnega odbora. Govornik pozdravlja prvi sestanek slovenskega narodnega parlamenta ter poudarja svoje veselje nad dejstvom, da se po tako dolgem in strašnem trpljenju ustvarja nova in boljša Jugoslavija. V nadaljnjih svojih izvajanjih poudarja, da so bili Slovenci važen steber že v prejšnji Jugoslaviji. To bodo gotovo ostali tudi v novi in srečnejši Jugoslaviji. V imenu centralnega nacionalnega odbora pozdravlja vse slovenske narodne zastopnike in vse slovenske borce za svobodo in demokracijo ter za boljšo in lepšo ureditev skupne domovine. Predvsem pa sporoča vsem slovenskim narodnim zastopnikom in vsem Slovencem prisrčne in tople pozdrave vrhovnega poveljnika kraljeve jugoslovanske vojske v domovini generala Draže Mihailovića. Pri teh besedah se je v dvorani sprožil val vzklikov priljubljenemu vrhovnemu poveljniku jugoslovanske vojske v domovini. Za generala Mihailovića je g. inž. Predavec poudarjal, da so mu razmere v Sloveniji popolnoma znane, ker je že svoječasno služboval v naših krajih. Vse Slovence zagotavlja, da jim bo tudi v bodoče nudil vso svojo pomoč. Inž. Predavec je svoj pozdrav zaključil s toplo prošnjo, da bi Bog blagoslovil tako lepo in odločno započeto delo začasnega slovenskega narodnega predstavništva.

Predsednik prvega slovenskega narodnega parlamenta g. Kremžar je nato zaključil zgodovinski sestanek takole:

Ko sklepam prvo sejo tega zgodovinskega zbora, vas prosim, da se spomnimo vseh tistih tisočev slovenskih sinov in hčera, ki so v teh štirih letih za to misel, katero mi sedaj dvigamo na ščit, žrtvovali svoje življenje. Tisoči mož in fantov, žena in deklet so v teh letih strahote padli za isto idejo, kateri služi danes tukaj naše delo in za katero bijejo svoj junaški boj naši slovenski junaki. Vsem padlim in umorjenim slovenskim žrtvam kličemo: Naj počivajo v božjem miru, njihovemu spominu slava !

S tem je današnja seja končana, prihodnja bo sklicana pismeno. 

Kot je splošno znano, naslednje seje ni več bilo. Po koncu vojne se je Franc Kremžar umaknil čez Ljubelj v Avstrijo in nato živel na Koroškem. Leta 1949 je z družino odšel v Argentino. Tu je nadaljeval z delom pri slovenskih organizacijah in pisal članke v tamkajšnje časopise. Podobna usoda je doletela Franca Krenerja, kot ga zapiše Slovenec, sicer ga danes pišejo kot Krenner.

Maja 1945, po odstopu generala Ivana Prezlja – Andreja, ga je Narodni odbor za Slovenijo povišal v brigadnega generala in postavil za poveljnika celotne Slovenske narodne vojske, v katero so združili tako pripadnike slovenskega domobranstva, kot pripadnike slovenskih četnikov in drugih protikomunističnih formacij.

Po porazu v vojni je svoje enote vodil pri umiku na Koroško, tam pa je sodeloval pri pogajanjih z britanskim poveljstvom o predaji. Med tem je bil povišan v divizijskega generala. Pri Angležih naj bi dosegel izpustitev kakih 700 pripadnikov plave garde, ostale protikomunistične borce pa je prepustil Angležem, ki so mu zagotovili, da jih bodo odpeljali v internacijo v Italijo. Po predaji svojih enot Angležem je Krener pobegnil v Italijo, kjer je do oktobra 1947 živel v ilegali, nato pa je emigriral v Argentino. Tam se je kot vratar zaposlil v nekem hotelu v Buenos Airesu, kjer je delal do upokojitve.

Rudolf Žitnik je poleti 1943 organiziral oskrbo Centralnega slovenskega četniškega odreda, ki se je pozneje utrdil v Grčaricah. Jeseni 1944 je kot predstavnik JNS postal član Narodnega odbora za Slovenijo in sodeloval pri oblikovanju njegovih temeljnih dokumentov. Bil je podpredsednik t. i. narodnega predstavništva na zasedanju 3. maja 1945 v Ljubljani. Po vojni se je umaknil v Avstrijo in Italijo. Po preselitvi v Argentino je delal v svojem prvotnem kleparskem poklicu, v emigrantskem Narodnem odboru pa zastopal Slovensko demokratsko stranko; do srede šestdesetih let 20. stoletja, ko se je umaknil iz politike, je bil dejaven v Društvu Slovencev oziroma društvu Zedinjena Slovenija.

Jože Basaj je bil član vodstva slovenske protirevolucije. Iz prava je leta 1913 doktoriral na dunajski univerzi. Politično je deloval v okviru Slovenske ljudske stranke, bil predsednik Orla, od 1936 predsednik Narodnega odbora Katoliške akcije. Med obema svetovnima vojnama je bil ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani. Med vojno je bil ravnatelj Zadružne zveze in organizator zbiranja sredstev za delovanje protikomunistične milice. Postal je prvi predsednik Narodnega sveta za Slovenijo in se tik pred koncem vojne na zborovanju v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani simbolično proglasil za predsednika Narodne vlade, nato pa se umaknil na avstrijsko Koroško.

Bogumil Remec je med okupacijo sodeloval v odboru vaških straž, sicer pa je bil poprej podnačelnik Slovenske ljudske stranke. Po koncu vojne je živel v emigraciji.

Albin Šmajd je bil med organizatorji Slovenskega domobranstva. Pozneje je deloval v ilegali ter 1944 skušal organizirati nove četniške odrede; aprila 1944 ga je aretiral gestapo in poslal v konfinacijo v Avstrijo. Po vrnitvi v Ljubljano je bil med glavnimi organizatorji Narodnega odbora za Slovenijo. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu  ugrabili pripadniki slovenske tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili.

Marijan Zlobec