Ljubljana je 2. maja 1945 najbolj v Evropi počastila smrt Adolfa Hitlerja

Nabito polna Ljubljanska opera je 2. maja 1945 na komemorativni slovesnosti verjetno najbolj v Evropi počastila umrlega vodjo nemškega nacizma Adolfa Hitlerja. 3. maja je bila na Taboru ustanovljena prva slovenska, domobranska vlada, 5. maja v Ajdovščini pa prva partizanska. Komemoracijo za Hitlerjem vsi zgodovinarji najbolj skrivajo; nobenega dogodka ni, ki bi ga tako želeli potisniti iz spomina, saj o tej komemoraciji ni razprav. V bistvu jo omenja Jakob Kolarič v svoji trilogiji o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu glede njegove udeležbe, ki je dnevnika Slovenec in Jutro ne omenjata, a sam pravi, da je po informacijah iz samih cerkvenih krogov, Rožman tedaj v operi bil.

Žalna komemoracija za Führerjem v Operi (Slovenec, 3. maja 1945)

Ob poudarjanju in citiranju vizionarskega in domala preroškega pomena duhovnika, profesorja in publicista Lamberta Ehrlicha, že v njegovi prvi točki sicer neobjavljenega dokumenta Slovenski problem (iz jeseni 1941), ki govori o “dokončni osvoboditvi vseh Slovencev izpod tuje oblasti”, vse do konca vojne ni razvidno, da bi boj proti okupatorju s strani, ki jo je politično zastopal Ehrlich, sploh kdaj potekal.

Štajerski gospodar je vest o Hitlerjevi smrti objavil 5. maja 1945 

Ljubljana, 2. maja. V ponosni žalosti so priredili danes ob šestih zastopniki nemške vojske in nemških civilnih oblasti žalno komemoracijo za Führerjem nemškega naroda Adolfom Hitlerjem. Med udeleženci so bili nemški častniki in vojaki, številni ranjenci, kakor tudi predstavniki drugih nemških vojaških organizacij. Med najvišjimi udeleženci komemoracije so bili Obergruppenführer in General der Waffen SS Ervin Rösener, prezident general Leon Rupnik, hrvatski konzul prof. Šalih Balji in številni drugi. Na lepo okrašenem odru opernega gledališča je bil na sredi Führerjev kip, okrašen z nemško zastavo s črnim florom. Na obeh straneh sta stala v predpisanem slavnostnem stavu po dva častnika in dva podčastnika orožja SS in Wehrmacht. Najprej je operni orkester zaigral drugi stavek Beethovnove “Eroice” Marcia funebre, nato pa je stopil na govorniški oder Leiter des Amies für Propaganda, Presse und Kultur g. Werhoutz in je citiral besede, ki jih je spregovoril Führer nemškemu narodu ob prevzemu oblasti. Nato je zaigral orkester uverturo k Wagnerjevemu »Tannhausarju, nakar je stopil na govorniški oder SS Obergruppenführer in general Erwin Rösener, ki je izvajal:

Ranjeni domobranci so od generala Rösenerja prejemali ranjenske značke

Führer je padel !

Največji sin Nemčije je žrtvoval svoje življenje v boju za glavno mesto Nemčije in s tem za Nemčijo in Evropo.

Vse tisto, kar je naš Führer v boju proti boljševizaciji Evrope od vseh Nemcev zahteval, je bil sam pripravljen storiti zvest svojim besedam : »Jaz ne zahtevam od nobenega Nemca v boju za Reich več kot pa so v vseh prejšnjih časih Nemci bili pripravljeni žrtvovati, za kar so v prvi svetovni vojni milijoni padali in za kar sem jaz vsak čas pripravljen s svojim življenjem izpričati.«

General Rupnik je obiskal domobrance

V največji sili, po izgubljeni prvi svetovni vojni je Adolf Hitler sklenil postati politik in se boriti za ponovno pridobitev nemške svobode. V žilavi borbi in vsem silam razmer navkljub je kot Führer stranke vodil notranji politični boj. Zasmehovan, obrekovan, preziran v molku je korakal tistemu cilju nasproti, od koder je nemškemu narodu Reichu morala priti rešitev in vstajenje. 

Dne 30. januarja 1933 je bil Adolf Hitler od državnega predsednika in feldmaršala von Hindenburga imenovan za kanclerja Reicha. Adolf Hitler je izvedel najbolj nekrvavo revolucijo, ki je bila kdaj koli v zgodovini narodov izvedena. Iz Nemčije, ki je stala pred zlomom v svoji notranji razkosanosti, je nastal Reich, narod nerazdružna skupnost.

Erwin Rösener

V resnično revolucionarni zavesti brez vzgleda in samo prežet s fanatično ljubeznijo do svojega naroda in v železni odločnosti, se mu je posrečilo dali Reichu tisti temelj, ki je bil sposoben postaviti Nemčijo za enakopravnega deležnika do drugih narodov, nacij in držav.

Politična obnova, socialno politične reforme, ureditev delavskega vprašanja, ponovni zagon nemškemu gospodarstvu so mejniki na poti mirnega razvoja za ozdravitev Reicha in Evrope.

Ker so drugi državniki odpovedan , kjer so drugi kapitulirali, kjer so drugi z nezadostnimi sredstvi diskontirali, ne da bi kaj razrešili, tam je naš Führer ustvarjal dejstva in rešitve, ki so silile svet v občudovanje.

Že nekaj let po prevzemu oblasti se je komaj kakšen Nemec spomnil na stisko našega naroda, na notranjo razbitost, na nerodovitno demokratsko gospodarjenje strank. Kajti ves narod je bil potegnjen v zanc « delovne sile, ki je žarela 17, Führerja in ki je narod spodbujala k najvišjemu naponu.

Nikdar poprej ni imel nemški narod toliko od notranjega miru. Kakor v letih od 1933 do 1939. Obrekovanje, laži in podla judovska agitacija je, če v svetu trde , da je Reich velika jetnišnica in da je nemški narod stokal pod knuto “despota” Adolfa Hitlerja.

Noben Nemec: knez ali politik, vojskovodja ali vodja naroda ni bil pri milijonih Nemcev nikdar tako priljubljen, tako čaščen kakor naš Führer.

Mladi nacist Rösener

Z zaupanjem svojega naroda se j« Führer trudil zagotoviti Reichu tudi zunanji mir in je v razgovoru z velesilami skušal doseči revizijo versajskega diktata.

Kolektivna varnost medsebojne vojaške pogodbe niso mogle privesti do trajnega miru v Evropi, ampak samo odstranitev krivice, prizadejane Nemčiji, in vrnitev enakopravnosti Nemčiji, kakor tudi drugim narodom Evrope. Na tem temelju je Führer stavil konkretne predloge za razorožitveno konferenco v Londonu. Šel je dalje kot vsak državnik in je bil pripravljen podpisati sleherni sporazum, ki bi bombnike izločil kot napadalno orožje.

Niti Anglija, niti ostali svet nista bila pripravljena pristati na te predloge. Nasprotno je bil to znak za povečano oboroževanje in tako priprava za vojno proti Nemčiji, proti Evropi.

Ko je bilo urejeno posarsko vprašanje, ko je bilo povrnjeno Posarje in obnovljena suverenost v Porenju, ni bilo med Nemčijo in Francijo več nobenih teritorialnih nasprotij in Führer je predvideval splošno razčiščenje vseh interesov obeh sosedov za vso bodočnost in se odrekel vseh nemških zahtev na Alzacijo in Lotarinško. — Noben državnik pred njim ne bi mogel podati take izjave o odpovedi, on je to storil in njegov narod ga je razumel, ker je šlo m mir, ki ga je hotel ohraniti svojemu narodu, Evropi in svetu.

Temu resničnemu konstruktivnemu mirovnemu delu ne more svet ničesar postaviti nasproti. Odgovor je bil in ostal pesem sovraštva vseh židovskih lnternacional proti Reichu.

Tudi rešitev avstrijskega vprašanja, sudetsko nemških obrobnih področij, prav tako vprašanja o povrnitvi memelskega področja ni nikjer na svetu naletelo na tisto pravično razumevanje, kot ga morejo zahtevati najmanjši narodi za svoj življenjski prostor.

Domobranec dr. Stanko Kociper med govorom pred Uršulinsko cerkvijo

Kdor koli tedaj zatrjuje, da je Führer hotel vojno, stopa zavestno podlo proti tistemu možu, ki je hotel za svoj narod in za svojo domovino kakor tudi za narode Evrope le najboljše.

Vojna je postala dejstvo, ne zaradi tega, ker je to hotel Führer, marveč zato, ker so jo vojni huskači vsega sveta pripravljali in jo znali v danem trenutku sprožiti.

To žrtvovanje človeštva je šele v onem trenutku dobilo svoje pravo lice, ko je Führer spoznal namere Sovjetske zveze: da hoče namreč postati koristnik izkrvavelega sveta, da bi spravila narode pod diktat rdeče internacionale.

Vse svoje življenje je Adolf Hitler nastopal kot svarilec pred boljševiškim strupom in pred to okužitvijo narodov. Njegov svarilni glas pa so preslišali ali ga kot pretirano strašilo niso hoteli vzeti na znanje, čim bolj so bili oddaljeni od neposredno grozeče nevarnosti.

Vsi narodi, ki so ob slabi uri opustili borbo in niso bili pripravljeni boriti se skupno z Nemčijo za svojo lastno svobodo, so pričo tega, kar je Adolf Hitler izpovedoval v svojem preroškem spoznanju. To je tragika v življenju in nehanju Adolfa Hitlerja, da se je moral on, ki je iskal sporazuma z Anglijo in Ameriko, ki ga pa tam niso razumeli, s svojim narodom sam boriti zoper boljševizacijo Evrope.

Leon Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman pred Uršulinsko cerkvijo

V svoji veri v Reich in svojo misijo je bil in je ostal Führer ščitonosec zapada.

S peščico pogumnih vojakov iz prve svetovne vojne je pričel Führer svojo politično pot in s peščico do zadnjega fanatično vernih vojakov se je boril na čelu svojih čet in položil svoje življenje na tehtnico odločitve.

Führer – največji oblikovalec Evrope – je s svojo junaško vojaško smrtjo še enkrat predramil svet, da bi spoznal, da sovražnik ni tam, kjer se bori Rajh, marveč tam, koder segajo množice in robotike notranje Azije preko Nemčije po oblasti nad svetom.

Ta zablodeli svet mora uvideti — če noče sam poginiti v kaosu — da je boljševizem v Nemčiji enakega pomena kakor boljševizem ob Atlantiku.

Nevarnost z vzhoda pa se ne da preprečiti z igro demokratskih metod, temveč samo z mečem. Prod tem dejstvom so danes zapadne sile. Ne gre ve za vojaški in politični pora z Reicha, marveč gre za življenje vsega človeštva na evropski celini.

Odgovornost za bodočnost, za srečo ali nesrečo Evrope, nosijo danes – potem, ko je Adolf Hitler pustil svojo življenje kot junak na bojišču za Evropo – državniki Anglije in Amerike. Oni morajo nositi odgovornost za bodočnost n e sam o pred svetom, marveč pred neizprosno zgodovino.

Nemški narod se bori dalje proti boljševizmu tako, kakor mu to nalaga nalog in povelje Führerja.

Borimo se, ker hočemo naše življenje, ker nočemo biti sokrivi na iztrebljenju našega naroda. To je obveznost in sveta zapuščina za slehernega nemškega človeka.

Rösener odlikuje domobranske častnike

M o j  F üh r e r !

Ob Tvoji junaški smrti se klanja v globokem spoštovanju in žalosti Tvoj nemški narod.

Nam vsem je težko izraziti z besedami, kaj si nam bil Ti. Bil si skrbeči oče Tvojega naroda ter si neumorno dan in no ščiteče razprostiral svoje roke nad nami.

Poizkušal si nam ohraniti našo srečo in  našo bodočnost in vse rane, ki so jih zadali Tvojemu narodu, si Ti sam najgloblje občutil.

Pred Tvojo skromnostjo, pred Tvojo nedotakljivo osebnostjo smo se morali vedno molče klanjati. Če so drugi v težkih urah postali slabotni, si Ti 0stal močan in velik in mi smo smeli črpati iz Tvoje nikdar usihajoče sile in se ob njej dvigati.

Prijatelji za vedno

Ti si izšel iz naših vrst, izšel si iz naroda in si v narodu ostal. Previdnost božja Te je izbrala za našega Führerja in za oblikovalca nemške usode. Tvoje življenje. Tvoja dejanja. Tvoje ideje so zapuščina, so večna vera Tvojega naroda.

Tvoja junaška smrt v borbi za prestolnico Reicha oplemenituje Tebe in Tvoj narod. Ti si sicer padel in umrl, toda Tvoje ime bo živelo dalje, dokler bodo ljudje še verovali v človeštvo.

Ti si bil Nemčija, Ti boš vedno Nemčija ostal, do vekov vekov Tvojega naroda.

Za nas nemške ljudi so Tvoja za Tvojega življenja izdana povelja tudi danes po Tvoji smrti obvezna in ničesar nas ne more razrešiti, kar se ne zgodi po Tvoji volji.

To, moj Führer, je naša zaobljuba – naša prisega.

Nemške žene in možje !

Führer je mrtev !

Naj živi Führer !

Zadnje besede njegovega govora, namenjene Führerju, so poslušali vsi navzoči stoje. Na koncu je orkester zaigral obe nemški državni himni, nakar so se udeleženci žalnih slovesnosti primerno resno razšli.

Mlade domobrance je za prisego pripravil njihov duhovnik

Jutro, 4. maja 1945

Dnevnik Jutro je objavil skoraj identično poročilo kot Slovenec. Uvodoma je dodal celotno ime prvega govornika Ingomarja Werhouza, prav tako pa imenuje celotno imel Erwina Rösenerja.

Če pogledamo zadnji stavek v Jutru, potem je časopis dodal pomembno podrobnost, ki je dnevnik Slovenec nima, namreč, da so prisotni ne le stoje poslušali obe nemški himni, ampak zraven tudi peli.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman po vsej verjetnosti vendarle ni prišel na žalno slovesnost za umrlim Adolfom Hitlerjem v Ljubljansko opero. Pavle Verbic je avtorju trilogije o škofu Rožmanu  dr. Jakobu Kolariču pisal, da je škof na komemoracijo poslal kanonika Franca Koretiča. Isto je avtorju poročal tudi dr. Filip Žakelj, podkrepljeno z besedami: “Rožman je pa res dober, še na komemoracijo za Hitlerjem je poslal kot svojega zastopnika kanonika Koretiča.” Profesor Pavle Verbic je Kolariču kasneje še enkrat pisal:”Še enkrat Vas prosim, da ne omenjajte v knjigi udeležbe škofa Rožmana pri komemoraciji, ker se ne morem tega s 100 % gotovostjo spominjati, zato seveda tudi ne smem tega trditi.”

Leon Rupnik, Erwin Rosener in Gregorij Rožman

Kolarič v opombah, od koder so zgornji citati, omenja še dr. Stanka Kociperja, saj se je z istim vprašanjem obrnil tudi nanj. Med drugim mu je odgovoril:”…Resni ocenjevalci tiste dobe pa tudi ob teh povsem nepomembnih anekdotah vedo, da ta dva (škof Rožman in prezident Rupnik) najvišja predstavnika težko preizkušenega, trpinčenega slovenskega prebivalstva pod okupacijo in istočasno krvavo komunistično revolucijo za vse okupatorjeve prireditve nista mogla biti – bolna. Čim bolj na konico so šli dogodki, tem manj! Na vprašanje, ali se je škof Rožman udeležil komemoracije za mrtvim Hitlerjem, je torej moj odgovor tudi že podan…” Kolarič nadaljuje:” Dr. Kociper meni, če se je škof Rožman res udeležil  proslave Hitlerjevega rojstnega dne, je “to itak beležila dnevna kronika takratnega časopisja, kjer boste z bližnje Koroške s pomočjo nekoga, ki mu je treba stopiti samo v vseučiliško knjižnico v Ljubljani, z lahkoto presodili resnost tistih svojih poročevalcev, za katere naj bi bil ta škofov protokolarni korak tako pomemben, da bi ga bilo treba posebej omenjati v prikazovanju njegovega lika…”

Leon Rupnik je dvignil roko v hitlerjanski pozdrav

Dnevna kronika v Slovencu in Jutru škofa dr. Gregorija Rožmana na žalni slovesnosti za umrlim Hitlerjem v Ljubljanski operi ne omenja. Če je to merodajno, potem škofa tam ni bilo.

Je pa druga domobranska prisega 3o. januarja 1945, (prva je bila 20. aprila 1944), o kateri se bolj malo govori, pomenila še večjo potrditev pripadnosti slovenskih domobrancev nacistični Nemčiji. Še več, general Rösener je pripravo na prisego novincev v domobranski vojski zvalil na slovenske duhovnike. “Dokler imate orožje, se borite do zadnjega,” je od mladih Slovencev zahteval eden največjih nacistov sploh, Erwin Rösener.

General Rösener domobranskim novincem

“Da boste slovenskemu narodu samo v čast !”, govor generala Leona Rupnika

Marijan Zlobec