Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo je bil naslov mednarodnega muzikološkega simpozija na 36. Slovenskih glasbenih dnevih. Simpozij zadnja leta programsko in organizacijsko vodi dr. Jernej Weiss, ki nadaljuje dolgoletno delo dr. Primoža Kureta. Simpozija se je udeležilo 23 glasbenih zgodovinarjev in muzikologov iz enajstih držav.
Pozdravni nagovor prof. dr. Jerneja Weissa, vse fotografije Marijan Zlobec
Dr. Jernej Weiss je spomnil, da je bil lanski simpozij namenjen opereti, a je potekal le po spletu in se je takoj pokazala potreba po živem stiku. Posebej je pozdravil muzikologinjo Lubo Kijanovsko, ki je prišla na simpozij iz Lvova v Ukrajini. Ona je sicer v Ljubljani redna gostja simpozijev že vrsto let. Weiss je pri omenjanju društev in njihove vloge pri razvoju in zgodovini tako slovenske kot evropske glasbe poudaril njihovo vlogo pri profesionalizaciji glasbene kulture in umetnosti. Poudaril je tudi primerjalni evropski vidik, kar se je pokazalo v duhu časa, na katerega se je navezovala tudi slovenska glasbena kultura z društvi, o čemer priča 150. jubilej Glasbene matice, ki so ji bili letošnji 36. Slovenski glasbeni dnevi posvečeni.
Veronika Brvar in Jernej Weiss
Dr. Weiss je prepričan, da je ravno Glasbena matica vplivala na nastanek Slovenske filharmonije leta 1908. Uspelo ji je namreč prepričati tako ljubljansko meščanstvo kot intelektualce, da so idejo o Slovenski filharmoniji podprli.
Nagovor predsednice Glasbene matice Ljubljana Veronike Brvar
Veronika Bevar je kot predsednica Glasbene matice Ljubljana imela bolj zgodovinski pogled na delovanje in poslanstvo GM. Zanimiva je bila njena uvodna ugotovitev, da je poleg glasbene kulture Glasbena matica gojila skrb za slovenski jezik, njegovo javno rabo in lepoto. Kulturna dediščina Glasbene matice je ogromna, segala je med drugim na glasbeno založniško področje, saj je med letoma 1873 in 1945 izdala kar 281 edicij. Spomnila je tudi na politični razvoj, pri čemer je ugotovila, da v času avstroogrske monarhije Slovenija še ni bila zrela za osamosvojitev. Med glasbenimi osebnostmi je omenila tako glasbenega in umetnostnega zgodovinarja Josipa Mantuanija kot dirigenta Mateja Hubada. Posebej je dala poudarek nastanku podružnic Glasbene matice z ustanavljanjem društev v Trstu, Gorici, Kranju…O tem je v svoji zgodovinski monografiji Zgodovina, spomin, dediščina Ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne pisala Nataša Cigoj Krstulović.
Naslovnica monografije o Glasbeni matici
Brvar je spomnila tudi na zavezo Glasbene matice služiti slovenskemu narodu in omogočiti delovanje družbe in kulture v slovenskem jeziku, še posebej pa je spomnila na slavni dunajski koncert leta 1896 pod dirigentskim vodstvom Mateja Hubada.
Pevski zbor Glasbene Matice na Dunaju 1896
Posebno dogajanje okrog Glasbene matice je bilo med vojno in še bolj po njem, ko je GM padla v politično nemilost oziroma je društvo Glasbena matica doživelo ponižanje, kot je dejala Brvar.
Danes ima Glasbena matica Ljubljana obnovljene svoje prostore na Vegovi ulici, svojih pet pevskih sestavov in svojo glasbeno šolo. Skupaj pripravljajo celoletni kulturni in koncertni program.
Simpozij se je začel po video povezavi z Nemčijo, tako da je bil prvi sodelujoči simpozist prof. dr. Friedhelm Brusniak iz Würzburga oziroma tamkajšnje Univerze. Brusniak je avtor okrog štirideset knjig in notnih edicij ter številnih esejev in člankov v strokovnih knjigah, strokovnih revijah in referenčnih delih. Bil je tudi znanstveni direktor Muzeja pevcev in Fundacijsko dokumentacijskega in raziskovalnega centra nemškega zborovskega sistema.
Friedhelm Brusniak
Brusniak je govoril o Ustanovitvi nemške zborovske zveze leta 1862 in “avstrijski težavi”: razmislek o novih težnjah v zgodovinskih raziskavah zborovskega petja.
Ugledni člani Nemškega pevskega društva
Ustanovitev Nemškega pevskega društva (DSB) v Coburgu 21. septembra 1862 je pomenila zgodovinski trenutek za ljubiteljske pevske zbore, ki so se v nemško govorečem prostoru združevali v društva; obenem pa je tudi prvovrstno “spominsko obeležje” zgodovini demokratičnih gibanj v 19. stoletju. Predstavnikom Zgornjeavstrijskega pevskega društva, Spodnjeavstrijskega pevskega društva in Salzburškega pevskega društva, ki je šele nastajalo, je bilo sicer dovoljeno sodelovati na pevskih dnevih, vendar so se lahko pridružili Nemškemu pevskemu društvu šele, ko je bilo njihovo društvo priznano na državni ravni. Avstrijski pevci so se morali – tako kot v predmarčni dobi – znova sprijazniti z dejstvom, da njihov konstruktivni prispevek k nemško govorečemu pevskemu gibanju v tujini cenijo zaradi idejnih, glasbenokulturnih, umetniških in organizacijskih razlogov, v domovini pa njihovo udejstvovanje zaradi notranjepolitičnih pomislekov obravnavajo z nezaupanjem in ga ovirajo.
Zveza nemških pevcev
Zvezo nemških pevcev je ustanovil Carl Gester. To je bilo največje amatersko zborovsko združenje na svetu. Kot samostojno društvo je obstajalo do leta 2005 in je združevalo 1,8 milijona članov v skoraj 22.000 pevskih zborih ter instrumentalnih in plesnih skupinah, povezanih z zbori v Nemčiji in tujini.
Potem ko je Gerster julija 1861 organiziral festival nemških pevcev v Nürnbergu, se je leta 1865 v Dresdnu zgodil prvi festival nemških pevskih združenj. Štiridnevnega festivala se je udeležilo okoli 16.000 pevcev. V posebej zgrajeni festivalski dvorani, dolgi 155 metrov in široki 70 metrov, je bilo prostora za 20.000 obiskovalcev. 200.000 obiskovalcev je spremljalo parado od središča mesta do festivalskega prostora pod pivovarno Waldschlösschen. Dogodkov festivala se je udeležilo skupaj 300.000 ljudi, na kar spominja “pojoči hrast”, zasajen novembra 1865, eno od spominskih dreves v Dresdnu.
Prvi festival nemških pevcev je bil, kot rečeno, leta 1865 v Dresdnu, drugi leta 1874 v Münchnu, tretji leta 1882 v Hamburgu, četrti 1890 na Dunaju, peti 1896 v Stuttgartu, šesti 1902 v Gradcu…
“Avstrijska težava” v trenutnih razpravah o množičnih gibanjih telovadcev, pevcev in strelcev v času, ko se je oblikovalo Nemško cesarstvo, doslej ni igrala prav velike vloge, zato je Brusniak poudaril ta del v zgodovinopisju nemškega moškega zborovskega petja. Poleg tega pa je treba volji po povezovanju ter postopku združevanja pevcev v regionalna društva in krovno združenje DBS na začetku šestdesetih let 19. stoletja nameniti prav toliko pozornosti kot neposrednim ali domnevnim učinkom na obstoječo glasbeno kulturo na lokalni ravni.
Kot pomemben primer je Brusniak navedel sporočilo Filharmonične družbe, ustanovljene leta 1794 v Ljubljani, ki je bilo maja 1863 poslano Eduardu Kralu, izdajatelju Žepne knjige za nemške pevce (Dunaj: Hoffmann&Ludwig, 1864). Zatem je v “najstarejšem avstrijskem glasbenem združenju”, kot ga poimenuje Brusniak, prišlo do pomembne preureditve, kar se je zgodilo le slab mesec po ustanovitvi Nemškega pevskega društva: “Filharmonični družbi pridruženo pevsko društvo, ki ga je od leta 1848 vodil lastni zborovodja, se je s statutom z dne 19. oktobra leta 1862 preoblikovalo v Moški zbor filharmonične družbe.”
Jasno je, da takšni dogodki in novice presegajo nadregionalne raziskave zborovskega petja ter jih je treba obravnavati tudi v okviru celostnih študij o Glasbeni matici in nadrejenih glasbeno-kulturnih povezav.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec