Nastop vse bolj mednarodno znane slovenske sopranistke Nike Gorič na 36. Slovenskih glasbenih dnevih v polni Viteški dvorani Križank je skupaj z Ensemble Dissonance pomenil nadaljevanje sicer v celoti odličnih letošnjih koncertov. Nika Gorič je nastopila na petem festivalskem koncertu zapovrstjo, kar pomeni, da je s komornim godalnim ansamblom dodala novo glasbeno vsebino, povezano s slovensko glasbo.
Nika Gorič v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Nika Gorič je bila zvezda večera ob skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu in ponovno odkritem, bi lahko rekli, skladatelju in violinistu Karlu Jeraju. Hkrati vstopa v skladateljski prostor sicer violončelist Klemen Hvala. On prevzema vlogo aranžerja določenih kompozicij za komorni godalni ansambel, v preteklosti je bil to Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, sedaj kot rečeno Ensemble Dissonance, ki ni več sestavljen le iz članov SF, ampak širše.
Karel Jeraj – Jesenska pesem
Nika Gorič je v času poteka 36. Slovenskih glasbenih dnevov imela še dve operi na programu: Ljubezenski napoj v Operi SNG Ljubljana in Rigoletto v Operi SNG Maribor, kar pomeni združitev različnih pevskih karakterjev; ob operi še večer Jerajevih in še bolj Škerjančevih samospevov v priredbi za glas in komorni godalni ansambel. Rekel bi, da je operna drža v njenem odrskem izrazu pri petju samospevov imela velik vpliv.
Moč izraza
Nika Gorič ima več ženstvenega kot marsikatera druga pevka, pri čemer pomislim na malo spogledljivosti, ki ni ravno lastna vsem vsebinam petih pesmi, a je v njej enostavno veliko optimizma in vedrine, veselja nad nastopanjem in interpretativnim razdajanjem.
Lucijan Marija Škerjanc – Jesenska pesem
Nika poje odprto, svetlo, a na nekaterih mestih rahlo stisne grlo, nasploh pa naredi vtis samozavestne in zaupanja vredne ter sugestivne pevke, ki obvlada oder. In ko je na njem več ni, stopi bolj v veljavo ansambel, kot je bil v primerjavi z njo, ki je vse pesmi naštudirala na pamet, v spremljavi bolj mlahav, vsekakor premalo vznesen, manj virtuozen, intenziven, tonsko bogat in enako zagret kot pevka. Kot da bi še sami želeli poslušati pevko. Lahko pa da so imeli premalo skupnih vaj.
Lucijan Marija Škerjanc – Vizija
Uvod je pripadal Karlu Jeraju in njegovi Gondoljeri v aranžmaju za godalni ansambel Klemna Hvale. Sledile so tri Jerajeve pesmi: Jesenska pesem, Kaj mi krajšalo je čase in Ne vprašuj na besedila pesnice Vide Jeraj. Njena intima, ljubezenska poznoromantična vznesenost, daje glasbi navdih.
Kogojev Allegretto, kot ga je priredil že sam Karel Jeraj iz klavirske skladbe, je bil nekakšen vmesni, pa tudi generacijski povezovalni člen do Lucijana Marije Škerjanca. Tu se spomnim intervjuja Izidorja Cankarja z Antonom Lajovicem leta 1920, ki je kot bodočega opernega skladatelja omenil Škerjanca, ni pa se spomnil Kogoja. Sta pa to prebrala oba, zato Škerjanc nikoli ni prenesel svojega opernega poraza pred Kogojem z njegovimi Črnimi maskami.
Škerjanc je bil izjemno nadarjen, kar kažejo njegovi mladostni samospevi, kot jih je že leta 1920 napisal in pokazal vso samozavest, podkrepljeno z znanjem in mednarodnimi izkušnjami. A te je imel tudi Kogoj, samo da pri drugih in drugačnih avtoritetah.
Vseh sedem samospevov, napisanih za glas in klavir, je za godalni ansambel aranžiral Klemen Hvala. Cikel obsega samospeve: Beli oblaki (T. Li / P. Karlin), Jesenska pesem (T. Li / O. Hauser / F. Kozak), Počitek pod goro (T. Li / O. Hauser / F. Kozak), Pred ogledalom (T. Li / O. Hauser / F. Kozak), Vizija (P. Karlin), Večerna impresija (I. Gruden).
Škerjančev melos je nekako razpet med pozno romantiko in impresionizmom, ki pa vendarle ni tako izrazit, prav tako je obšel slavno izkušnjo prvega dunajskega “škandal koncerta” leta 1913, s skladbami nove skladateljske generacije (Berg, Webern, Zemlinski, Schönberg, pa še Mahler). Škerjanc je z eno besedo pravi Slovenec, razpet med liriko in rahlo dramatiko, malo sentimentalen, vznesen, žalosten, ljubezensko opojen… Zdi se, da je imel velik posluh za izbor poezije, pa ne le pri slavnem Li Tai Pou, ampak tudi pri Pavlu Karlinu in Igu Grudnu.
Nika Gorič je cikel Beli oblaki poustvarila (tako kot nekoč Marjana Lipovšek in Bernarda Fink) z veliko doživetostjo, poglobljenostjo, ki pa se je ves čas zdela naravna, lahkotna, v pravem pomenu besede pojoča, sporočilna. Nika je magnetična osebnost; ves čas jo moraš gledati v obraz in ona ves čas to čuti. Ima glas in stas, tokrat še sijajno obleko. V njej je nekaj paradoksalnega; tudi če bi pela žalost, bi bilo v njej nekaj veselega.
Ensemble Dissonance
Drugi del koncerta se je v tem kontekstu zdel bolj “problematičen”. Škerjanc sam po sebi ni bil več tako privlačen, saj je precej obiskovalcev koncerta po Nikinem nastopu odšlo. Poslušali smo Ciaccono za godala in njegovo Četrto simfonijo v H-duru (Andantino, Allegretto, Lento Affetuoso, Toccata – Allegro giusto con brio. Ivedba simfonije je bila po intenzivnosti neenotna, interpretacija je nihala, tako da bi pomislil na pomanjkanje dirigentskega vodstva, ki bi izvedbo povezal v bolj sklenjeno in ves čas maksimalno angažirano celoto.
Sklepni aplavz
Marijan Zlobec