Četrti koncert na 36. Slovenskih glasbenih dnevih je po tradiciji pripravila Glasbena matica Ljubljana v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije. Na tokratnem Koncertu samospevov je nastopil slovenski baritonist že z mednarodno pevsko kariero Jaka Mihelač. Pri klavirju ga je spremljala Andreja Kosmač.
Andreja Kosmač in Jaka Mihelač, vse fotografije Marijan Zlobec
Jaka Mihelač je, kot ga predstavlja Glasbena matica, študiral petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Matjažu Robavsu, potem ko je osnovno pevsko izobrazbo prejel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri Editi Garčević Koželj. V sezonah 2019/20 in 2020/21 je bil član opernega studia berlinske državne opere Staatsoper Unter den Linden, kjer je v različnih produkcijah sodeloval z dirigenti, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. Je prejemnik številnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Leta 2019 je prejel četrto nagrado, posebno nagrado Kraljevega gledališča Madrid ter posebno nagrado agencije LG Management na enem najprestižnejših svetovnih tekmovanj Francisco Vinas v Barceloni. Leta 2018 je prejel nagrado Wil Keune za najbolj obetavnega pevca, prav tako na enem najprestižnejših tekmovanj Hans Gabor Belvedere.
Jaka Mihelač v SF
Kot solist je nastopal z Orkestrom Berlinske državne kapele, z Orkestrom Gran Teatro Liceu Barcelona, z Orkestrom kraljevega gledališča Madrid, z rezidenčnim orkestrom Konzerthaus Berlin, z orkestrom Prometheus Ensemble, z orkestroma SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Opera in balet Maribor, Orkestrom Slovenske filharmonije, z Orkestrom Radia in televizije Srbije, z Brandenburškim državnim orkestrom, z orkestrom Akademije za glasbo Ljubljana ter orkestrom Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Za izjemne uspehe na umetniškem področju mu je Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana podelil Škerjančevo nagrado, Akademija za glasbo v Ljubljani pa Prešernovo nagrado.
Glasbenika na odru
Pianistka Andreja Kosmač je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Po diplomi se je izpopolnjevala pri S. Gadžijevu, M. Van den Hoeku na dunajskem konservatoriju ter na mojstrskih tečajih pri J. Lateinerju, L. Brumbergu, S. Falvaiu, R. Vardu in O. Maisenbergu. Že v času študija je imela več samostojnih in komornih koncertov v Sloveniji, Avstriji, Italiji in Veliki Britaniji. Sodelovala je na številnih tekmovanjih in prejela vrsto prvih nagrad. Je tudi prejemnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani. Arhivsko je snemala za RTV Slovenija in italijanski RAI ter sodelovala pri izdaji več zgoščenk. Kot solistka je igrala z orkestrom SGBŠ, Orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoniki RTV Slovenija in kot predstavnica Slovenije nastopila z moskovskim komornim orkestrom Kremlin. Trenutno se posveča predvsem igranju komorne glasbe. Na recitalih in koncertih nastopa z uveljavljenimi domačimi in tujimi umetniki, predvsem s pevci in flavtisti. Pogosto kot korepetitorka sodeluje na mojstrskih tečajih, ki jih vodijo vrhunski umetniki. Kot pedagoginja je dejavna na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kot umetniška sodelavka pa tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Baritonist Jaka Mihelač s slovenskim samospevom
Jaka Mihelač je v prvem delu recitala pripravil bogat in širok program samospevov, uvodoma Franja Serafina Vilharja – Rasti, rasti, roža mala (Krsto Pavletić) in Stanka Premrla – Prošnja (Anton Medved) ter Memento mori (France Prešeren). Takoj je pokazal odlično pripravljenost in pravo pevsko držo, ki je resda malo preveč enaka ali monotona, a izhaja iz osnovne postavitve na odru come una statua, kot mi je nekoč bila povedala Marjana Lipovšek.
Josip Ipavec je bil v nadaljevanju deležen največje pevčeve pozornosti. Poslušali smo kar štiri njegove samospeve: Pesem (Hans Kolar, prepesnil Igor Grdina), V češnjevem vrtu (anonymus, prepesnil Igor Grdina), Če mogel bi vzdihe srca vtopiti (Heinrich Heine, prepesnil Igor Grdina) ter Divja roža in bršljan (Julius Rodenberg, prepesnil Pavel Oblak).
Tine Bec je napisal Uspavanko
Jaka Mihelač ima topel, žameten bariton bolj lirskega karakterja, kar je seveda najustrezneje za izbrani program, a bi si upal pomisliti, da je izrazno močan tudi v dramatično bolj izpostavljenih mestih ali v določenih momentih posameznih opernih vlog.
Objem prijateljev ob rojstvu skladateljeve hčerke
V prvem delu recitala so sledili še samospevi Zorka Prelovca – Mrzeča je zunaj trda noč (Josip Freunsfeld – Radinski) ter Jesenska noč (Josip Murn) in Antona Lajovica – Veter veje (Aleksij Vasiljevič Kolcov, prepesnil Cvetko Golar), V mraku (Dragutin Milivoj Domjanić) in Romanca (Josip Murn).
Poustvarite tako izbranih samospevov kaže na prefinjen okus Jake Mihelača in širše poznavanje slovenskih pesmi, ki so bile tako rekoč vse do danes, to je kakih 150 let vedno v središču študijske in koncertne pozornosti slovenskih pevk in pevcev. S tem pa po mentaliteti spadamo v srednjeevropski kulturni prostor, saj je znano, da je slavni Schubert poznal Urbana Jarnika in celo uglasbil dve njegovi pesmi. Nemški samospev je bil povezan s poezijo, ki je bila vrhunska (Goethe), a kot kažejo slovenske stvaritve, je skladatelje še kako privlačila slovenska poezija. Najraje sodobna, kot Josip Murn, Ivan Pregelj, Pavel Remec, Fran Albreht, Oton Župančič, Cvetko Golar, Anton Medved (natisnjeno besedila, ki naj bi bilo Kosovelovo, je bilo Medvedovo)…, pri sodobnikih pa tokrat Tone Pavček in Kajetan Kovič. Poseben magnet je večni France Prešeren.
Slovo od polne Osterčeve dvorane SF
V drugem delu recitala je Jaka Mihelač izbral najprej kar sedem pesmi Marija Kogoja – Sprehod v zimi (Pavel Remec), Istrski motiv (Ivan Pregelj), Zvečer (Oton Župančič), Da sem jaz Jezus (Cvetko Golar), Fragment iz Kralja Ojdipa (Sofoklej, prevedel Franc Omerzu), Materi (Elizabeta Kremžar) in Večnemu Bogu (Fran Albreht). Kogoj se je počasi odpiral ekspresionističnemu slogu, preskočil impresionizem in iskal stilno identiteto na več ustvarjalnih področjih, pri čemer so njegove težke pianistične fuge še vedno skrivnost, saj jih ne izvaja nihče.
Marijan Lipovšek je ustvaril v dolgem skladateljskem obdobju celo vrsto samospevov, pa tudi celih ciklov, kot jih je pela omenjena hčerka Marjana Lipovšek. Tokrat smo poslušali samospev Metulj in trobentica (avtor neznan).
Jaka Mihelač se je na koncu odločil za sodobnost, najprej za tri samospeve Katarine Pustinek Rakar (r. 1979) – Vabilo (Tone Pavček), Roži (Anton Medved) in Ribnik (Oton Župančič). Strinjal bi se z ugotovitvijo v koncertnem listu, da se v njenem kompozicijskem stavku, ki ga narekuje človeški glas, prepletajo staro in sodobno, melodično in ljudsko, smisel za harmonijo in linearno vodenje glasov, svežina in izvirnost.
Kot pravo piko na i celovečernega recitala slovenskih samospevov pa smo občutili na koncu pri Uspavanki (Kajetan Kovič) skladatelja Tineta Beca (r. 1993). Jaka Mihelač je z odra povedal, da je pesem posvečena lanskem rojstvu prijateljeve hčerke Emilije. Čustvena uspavanka, zapeta z ljubeznijo.
Jaka Mihelač se je v celoti izkazal in nakazal možno veliko pevsko kariero, pianistka Andreja Kosmač pa je še enkrat več pokazala, da je rojena za klavirsko spremljavo pevcev in pevk.
Marijan Zlobec