Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev vsako leto gostuje na Slovenskih glasbenih dnevih. Letos sta nastopila dva solista: trobentar Franc Kosem in tolkalec Jože Bogolin. Izvajala sta večinoma slovenska dela, med njimi tri novitete. Uvodoma pa se je programska voditeljica Koncertnega ateljeja DSS Nina Šenk poklonila pred kratkim preminulem slovenskem skladatelju, akademiku Janezu Matičiču in povabila prisotne v polni Viteški dvorani Križank k minuti spoštljive tišine.
Franc Kosem in Jože Bogolin, vse fotografije Marijan Zlobec
Začetek koncerta je pripadal sodobnemu avstralskemu skladatelju Brettu Deanu (r. 1961) s skladbo The Scene of the Crime. Kot pravi skladatelj, je skladbo napisal ob koncu svoje pet let trajajoče fascinacije s Shakespearovim Hamletom. Skladba ne tematsko ne motivično ni eksplicitno povezana z opero Hamlet, vendar pa je avtorja spodbudila in fascinirala sama veličina te tragedije, ki je seveda skandinavskega porekla. Dean je imel verjetno v mislih konkretnega izvajalca na trobenti, kot se je pokazalo na premieri na festivalu trobentarja Håkana Hardenbergerja v švedskem Malmöju, zelo blizu gradu Elsinor na Danskem na drugi strani ožine. Naslov implicira nekoliko temačnejše “noir” vidike delov skladbe, ki so sicer bolj mirni in skrivnostni, kot pravi skladatelj. Seveda je literarizacija Hamleta na glasbeni način bolj poizkus zvočnega vtisa kot pa izkušnja vsebinske celote, ki pri poslušalcu še vedno dominira. Je pa skladba spretno napisana in izvedba je bila prava.
Nina Šenk s poslovilnimi besedami za Janeza Matičiča
Minuta tišine
Saksofonist, skladatelj in improvizator Tilen Lebar (r. 1993) iz Murske Sobote živi in deluje v Den Hagu na Nizozemskem. Za Koncertni atelje je napisal kompozicijo Limen III. Geneza dela sega v februar 2021, ko je naletel na termin liminal spaces ali po naše prehodni prostor. V fizičnem svetu to pomeni zapuščene stanovanjske objekte, hodnike, podhode, trgovske centre, pisarne, skladišča, tovarne… Najprej so obljudeni, ko pa so zapuščeni, izgubijo svoj prvotni namen in postanejo prazni, zadržijo pa neko patino preteklosti. Ko jih nekdo ponovno obišče, se prebudijo emocionalne, individualne ali kolektivne spominske refleksije.
Franc Kosem
Lebar svojo kompozicijo podrobneje razloži, kar pomeni ne le omenjeno prostorsko refleksijo, ampak predvsem jasen nadzor nad ustvarjenim glasbenim delom. To je zanimiv proces samorazlage, najprej kot razširjanje pojma liminal oziroma njenega pokrivanja religije in folklore, psihologije in filozofije.
Jože Bogolin
Kot pokaže Limen III, je skladba nadaljevanje poprejšnjih dveh v ciklu (Limen I – instalacija, koncert za flavto, klarinet, zvočni zapis in živo elektroniko, Limen II – delo za klavir, zvočni zapis in elektroniko v živo). Skladatelj govori o zvočnih gibanjih posameznih delcev harmonije in živosti zvočnega materiala, kot smo opazili v obliki drgnjenja činel s palčko in lokovanjem tolkalca ter različnimi rekviziti (plastični lonček s frnikolami in pritrjeno aluminijasto folijo na odmevnik) pri trobenti. Izvedba je vzbudila veliko pozornost in odobravanje.
Naslednji dve kompoziciji sta bili nekakšen spominski poklon italijanskemu skladatelju Giacintu Scelsiju (1905 – 1988) s Quattro pezzi za solo trobento in Danetu Škerlu (1931 – 2002) s Tremi skicami za trobento in tolkala. Ta “vmesni” del je pokazal razlike v skladateljski mentaliteti že v nekaj desetletjih in hkrati razvoj intelektualnega pristopa k oblikovanju novega zvočnega sveta. Zanimivo je, da so Scelsija morda v zadnjem času celo bolj odkrili slovenski interpreti (npr. Slowind) kot Italijani sami.
Skladatelj Matej Bonin (r. 1986) se prebija v prvo vrsto sodobnih slovenskih skladateljev in skladateljic. Deluje mednarodno, na AG pa poučuje le solfeggio in v Kopru glasbeno-teoretične predmete, kar mu za ustvarjanje zmanjšuje vsaj časovne možnosti. Poslušali smo skladbo Eppur si muove III za tolkalca kot nadaljevanje skladateljevih zanimanj, ki jih je razvijal že pri pisanju skladbe Trash me out za dva tolkalca. Bonina zanima improvizacija, da ne rečem iznajdljivost solista, kar smo v nastopu Jožeta Bogolina opazovali z velikim zanimanjem, saj je bila solistova koncentracija in izvedba že skoraj “dramatična”.
Matej Bonin
Slovenska skladateljica Tadeja Vulc (r. 1978) je napisala novo skladbo Utrinki za trobento in tolkala. Kot pravi skladateljica, je njena skladba sestavljena iz različnih delov, ki so sami po sebi kot majhni utrinki. Prva ideja ji je bil zvezdni utrinek, ki ga vidimo na nebu in si ob njem zaželimo kakšno željo, kar v skladbi nakaže trobenta v enem izmed delov in ga potem še ponovi, a v novi zvočnosti.
“V skladbi ne gre zgolj za utrinek kot tak, ampak za majhne zametke idej, utrinke misli, ki prinašajo novo ali pa že slišano kopreno zvokov oz. zvočni material. S tem enačim ideje ljudi, ki so včasih zgolj trenutne, drugič porajajo nove dimenzije in odkritja. Cilj v skladbi mi je bil tudi izhajati iz podobnih zvokov ter poskušati narediti enakovreden dialog med izvrstnima instrumentalistoma, katerima skladbo tudi posvečam.”
Izvedba je bila povsem izdelana in se je skladateljica prišla zadovoljna priklonit in glasbenikoma zahvalit.
Tadeja Vulc
Koncert je sklenila noviteta Hit it! slovenskega skladatelja Leona Firšta (r. 1994). V skladbi gre za podajanje ritmičnih in melodičnih motivov med tolkali in trobento. Firšt je želel poudariti tako podobnosti v zvenu kot kontraste. Firšt piše o skladbi kot o tolkalcu, ki ima brata trobentača, potem pa v kompoziciji razvija svojo “bratsko” dinamiko. Simpatičen je Firštev stavek: “Veliko zafrkavanja in nesoglasja, vendar podoben DNK. S tem sem v skladbo poleg virtuoznih pasaž, ki sem si jih lahko neomejeno privoščil, saj dobro poznam ustvarjanje izvajalcev, vključil tudi nekaj “humornih” vložkov.”
Veselje nastopajočih
Oba solista sta se ves večer izkazala z izdelanim konceptom, pregledom nad različnostjo, ki pa sta jo znala predstaviti kot celovečerno koncertno celoto.
Leon Firšt na odru
Marijan Zlobec