36. Slovenski glasbeni dnevi v Ljubljani so po dveh letih v celoti potekali javno in brez vsakršnih omejitev. Uvodni koncert je na odru predstavil okrog 230 glasbenikov iz treh zborov in z ukrajinskimi gosti dveh orkestrov. Sklepni akordi iz Brucknerjevega Te Deuma so bili zvočno in glasovno nekaj najlepšega, kar smo slišali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v zadnjih letih. Če pa pomislimo, da so nastopili sami mladi glasbeniki, največ do 25 let starosti, pa je bil vtis in optimizem še večji.
Brucknerjev Te Deum, vse fotografije Marijan Zlobec
Letošnji Glasbeni dnevi so bili posvečeni 150. obletnici ustanovitve in delovanja Glasbene matice Ljubljana. Z odra Gallusove dvorane sta spregovorila predsednica Glasbene matice Ljubljana Veronika Brvar in dekan Akademije za glasbo Marko Vatovec V svojih slavnostnih nagovorih in številnih zahvalah vsem glasbenim rodovom, ki so v dvajseto stoletje in njegovo glasbo prispevali nepredstavljiv kulturni in še posebej glasbeni zaklad, pa v dvorani nista mogla pozdraviti nobenega političnega gosta, predstavnika oblasti, ne civilne, ne cerkvene, ne kulturne, ne mestne, kot sem takoj po koncertu zapisal na FB.
Nagovor Veronike Brvar
“Bil je tako sijajen glasbeni večer, vključno s sodelujočimi člani Ukrajinskega mladinskega orkestra z javno zahvalo Živi Ploj Peršuh, ki jim je pri prihodu v Slovenijo pomagala, da politikov nihče ni pogrešal. Je pa še eden, izmed sto drugih dokazov, da kultura nikogar od odločujočih in merodajnih pri javnem vodenju kulturne politike in financiranju kulture v državi ne zanima.” Problem politike se je pokazal še enkrat, po volitvah, ko je poražena vlada na hitro sprejela sklep o nakupu orožja za vrtoglavih 343 milijonov evrov, medtem ko se kulturni minister ni mogel odločiti za dodelitev prepotrebnih sredstev za obnovo ali razširjeno Dramo SNG Ljubljana, ki je po zadnji poplavi v propadajočem stanju in bi odobrena sredstva omogočila takojšen začetek gradnje, saj so načrti dokončani, kot smo slišali pojasnilo iz ust arhitekta (Arhitekturni tandem Matija Bevk in Vasa Perović) prav te dni.
Monumentalnost
Jubilejni in otvoritveni koncert 36. Slovenskih glasbenih dnevov je bil razdeljen na dva dela; jubilejni s poudarkom na slovenski glasbeni zgodovini ter z dvema novitetama, v drugem delu pa z monumentalnostjo in hkrati predstavitvijo vseh sodelujočih, kot rečeno Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, Komornega zbora Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani – oba je pripravil dirigent Sebastjan Vrhovnik, ter Mešanega pevskega zbora Akademije za Glasbo UL, kot ga je pripravila Alenka Podpečan.
Musica noster amor
Uvodna Gallusova Musica noster amor ob spremljavi Ansambla kljunastih flavt AG UL je pokazala ponos in prvo evropskost ter sočasno veličino slovenske glasbe. Iz opusa skladatelja in dirigenta Mateja Hubada smo slišali Je pa davi slan’ca pala in Ljub’ca povej, povej, kasneje pa priljubljeno, da ne rečem ponarodelo Škrjanček poje. Med zadnjimi generacijami zborovskih pevcev je bolj znana Škrinja orehova Uroša Kreka, ob stoletnici skladateljevega rojstva.
Klara Mlakar
Noviteta ali krstna izvedba Mlinov življenja sicer nastopajoče pevke v zboru Klare Mlakar (r. 1999) je nastala v spomin na Uroša Kreka na besedilo Tee Rovšek Witzemann. Ta medgeneracijska povezava treh ustvarjalcev, bi lahko rekel, je bila prepričljiva. O skladbi je avtorica povedala: “Skladba Mlini življenja raziskuje vprašanja o cikličnosti narave in veličini življenja, nastala pa je z idejo po ohranjanju zelo močne zvočnosti teksta tudi preko glasbe. Raziskuje alternativne interpretacije Krekovi v duše zborovskih pevcev ukoreninjeni uglasbitvi in tako skuša ohranjati spoštovanje do individualnosti obeh skladateljskih identitet. Glasba zgolj na eni točki najde glasbeno stičišče s Krekovimi Mlini življenja – in sicer na njenem nižišču. Metaforično gre za tisto najbolj primarno in ranljivo jedro oz. srčiko, ki nas ljudi med seboj povezuje – ne glede na vse oklepe, ki jih zavedno ali pa nezavedno kreiramo. Morda pa je tu začetno vprašanje o cikličnosti narave in veličini življenja lahko vsaj delno odgovorjeno.”
Skladba je že po svoji v bistvo pesemsko impresionistični osnovi brez razvidnega ali poudarjenega lirskega osebka, ampak zgolj niza in smiselno razvija metaforične prispodobe iz narave. Poslušalcu je lažje razumljiva in s tem sporočilna, harmonsko pa je bogata in napoveduje skladateljici lepo prihodnost.
Nana Forte – Sanje leta, kantata za zbor in godala
Večji problem je bila kantata za zbor in godala Sanje leta skladateljice Nane Forte. Besedila ali pesmi velikega slovenskega pesnika Gregorja Strniše so po svoji zapleteni metaforiki, ki postavlja bralcu pasti že med prebiranjem, še toliko težje in zahtevnejše med poslušanjem uglasbitev. Nana Forte je Strniševo sporočilo razumela kot štiri letne čase: Pomlad, Poletje, Jesen, Zima, a to v pravem pomenu ni razvidno ne v pesmih ne v glasbi. “Konflikt” med “naravo” in njenim pesemskim ubesedovanjem je pri Strniši nadvse zahteven, tako da bi se osveščen skladatelj takim besedilom raje izognil. Npr. kako naj uglasbim verze kot “Imajo lažnive jezike papig. Nosijo mitre iz ptičjih peres. Igrajo na drobne citre, okrog svetlih zrcal plešejo, s kolibriji na dlaneh.” In poslušalec v dvorani naj bi vse takoj razumel in dojel.
Nana Forte na odru
Nana Forte je o svoji kantati Sanje leta zapisala: ” Pesnitev Sanje leta ponuja nekoliko drugačen pogled na temo letnih časov – skozi prizmo sanj, ki odstirajo svet nezavednega, brezčasnega. Navdihnila me je Strniševa ideja o mozaičnih sanjah vsega panja, ki sanja skupno zavest – torej zavedanje, da je naš planet, kot tudi vsaka najmanjša stvar na njem, vsak človek, žival in rastlina, od nekdaj samo del vsega vesolja in torej delček vesolja tudi v vsakem od nas. Za ustvarjanje zvočnega mozaika, ki naj bi se zlil s pomenom besed, sem izbrala kombinacijo zbora in godal. Zbor je prav poseben inštrument, bolj občutljiv pri dojemanju in izvajanju kompleksnejših harmonij in ritmov, zato sem bila pri komponiranju še posebej pozorna na iskanje pravega ravnovesja med zahtevnostjo glasbene teksture in enostavnostjo izvedbe. Želim si, da bi moja zvočnost sanj poslušalce za nekaj minut odpeljala v svet onkraj zavedanja svoje snovnosti, zemeljskosti in minljivosti.”
Ta razlaga odpira problem, kako se da z enostavnostjo izvedbe zaznamovati ali realizirati zahtevno glasbeno teksturo, kako ne le udejaniti, ampak opomeniti kompozicijo kot celoto, še posebej, ker je z imenovanjem letnih časov pričakovanje poslušalcev bolj usmerjeno v kontekst narave kot take, česar pa pri Strniši vendarle v takem vsebinskem pričakovanju ni.
Težko bi rekel, da je to zelo prepričljiva kantata. Zahtevno nalogo dirigenta je prevzel Sebastjan Vrhovnik.
Orgle v Brucknerjevem Te Deumu
Izbor Brucknerjevega Te Deuma v drugem delu koncerta je bil prava odločitev. Združenih pevcev je bilo okrog 140, samo godal v orkestru (z gosti iz Ukrajinskega mladinskega orkestra) okrog 65… Ambicija mladih, da stopijo na pot ali po poti svojih glasbenih prednikov z vso energijo, svobodo in optimizmom, kot bi ga morala materialno podpreti samostojna država Republika Slovenija, še posebej z ministrstvoma za kulturo ter vzgojo in izobraževanje, opravičuje nastop in izbor.
Med solisti, znanimi z naše operne in koncertne scene, smo prisluhnili sopranistki Mojci Bitenc, mezzosopranistki Nuški Drašček, tenoristu Martinu Sušniku in basistu Petru Martinčiču. Dirigent Simon Dvoršak je ves ansambel povezal v prepričljivo interpretativno celoto, s poudarkom na duhovnosti in orientaciji, ki bi ji skorajda lahko dodali kakšen refleksivni, ne le religiozni značaj. Besedilo je podkrepljeno z glasbo, ki izvajalce še kako navdihuje in hkrati med samo izvedbo plementi ter spodbuja k maksimumu izražanja lasne glasbene biti.
To smo na koncu doživeli in od tod toliko navdušenega aplavza.
Marijan Zlobec