S sinočnjim koncertom Simfoničnega orkestra KGBL pod dirigentskim vodstvom Slavena Kulenovića in gostoma, pianistom Ivom Gustinčičem in mezzosopranistko Brino Vukovič v polni Slovenski filharmoniji so se končali letošnji že 29. Mladi virtuozi Festivala Ljubljana. Navdušenje pretežno mladega občinstva je bilo veliko in je potrdilo potrebnost takega koncertnega cikla s poudarkom samo na mladih glasbenikih, ki še iščejo svojo glasbeno pot in upajo na svoj glasbeni vzpon in mesto v zahtevnem glasbenem svetu.
Ivo Gustinčič, vse fotografije Marijan Zlobec
Orkester je uvodoma predstavil Beethovnov Klavirski koncert št. 2 v B-duru, in sicer samo prvi stavek Allegro con brio. Solist je bil osemnajstletni pianist Ivo Gustinčič, ki se po maturi sicer odpravlja na študij klavirja na Akademijo za glasbo in se je očitno odločil za pianistično kariero. Nastavek je letom primeren, se pravi zelo spodbuden in prepričljiv, ne glede na vprašanje, koliko tisoč ur bo potrebnih za uveljavitev, za formiranje prave koncertne pianistične osebnosti s širokim koncertnim repertoarjem in vsemi finesami, ki jih pianist mora v osebi odkriti in razviti, kot smo spremljali pri našem Aleksandru Gadžijevu na Chopinovem tekmovanju lani v Varšavi.
Gustinčič je po burnih aplavzih navdušenega občinstva v dodatku zaigral še Preludij slovenskega skladatelja Janeza Matičiča in s tem opozoril na izvirno pianistično literaturo slovenskih glasbenikov, ki ostaja na koncertnih odrih prevelikokrat prezrta in s tem neprepoznavna. Pianistov izbor je pokazal poleg tehnične pripravljenosti še poudarek na posebnem sentimentu, ki se je na nekaj mestih prepoznal tako, da je poslušalec, ki skladbe sicer ni poznal ali prepoznal, takoj pomislil, da je to napisal Slovenec.
Mlada glasbena generacija na KGBL se v svojih modernih prostorih v Trnovem spoprijema s šolsko snovjo in učenjem, ki pa v glasbi kot umetnosti vedno nudi ali zahteva nekaj več. Eno je učenje in igranje po notah, drugo pa muziciranje, odkrivanje lepote, stila, duha časa, širšega kulturnega okolja, primerjav, vplivov…vsega, kar počasi vodi proti zrelosti. V Ljubljani je zanimanja mladih za glasbo veliko, da ne rečem preveč, ker mi pogled na več kot trideset deklet v orkestru na odru postavi vprašanje, kam bodo vse te punce šle, kje se bodo zaposlile, delovale, ustvarile družino…, ko pa je znano, da so vsi umetniški poklici slabo plačani, da ne omenim vsega drugega, zdaj pa se že odpira mednarodna konkurenca, kar bomo spoznali zelo hitro z vstopom Ukrajinskega mladinskega orkestra v naš prostor.
Orkester je veliko boljši v dinamičnih delih svoje spremljave klavirskega koncerta, manjka pa mu, zlasti godalom, občutek za lepoto tona, za čistost in plemenitost igre, napetost, strast, ki se čuti kot globina glasbene misli in dialoga z Beethovnom, ki nikoli ni bil anemičen. Dekleta so v tem smislu premalo prebujena in osamosvojena, dirigent Kulenović pa bo moral v prihodnje dati večji poudarek (in razvoju) ravno na tem; dokler ne zasliši prave lepote, ne sme dopustiti, da bodo že zaigrali pravilno vsaj po notah.
Pianist Ivo Gustinčič je samozavesten, zaveda se svoje dobre pripravljenosti, tehnično sicer ni brez napak, a to se bo hitro popravilo. Največ sposobnosti je pokazal v kar dolgi kadenci, nasploh pa sem se malo začudil, ko sem videl na programu Drugi koncert, ki mi je sicer med petimi Beethovnovimi še najmanj všeč. Izbiranje slabšega med možnim boljšim, se mi zdi vprašljivo.
Kulenović je Beethovna z orkestrom dobro naštudiral, tako da so prišli do izraza vsi v orkestru. Dirigent ima odlično tehniko, s katero poudarja sugestivnost svoje osebnosti in s tem glasbeno voditeljsko moč. Po svojem dirigentskem profilu je na poti velike kariere.
Brina Vukovič
Mezzosopranistka Brina Vukovič si je izbrala znano, a težko arijo Non so piu cosa son, cosa faccio iz Mozartove Figarove svatbe. Njen vstop je bil hiter, tako da je bil vtis, da bi bilo bolje počakati še nekaj časa (sekund), da se vsi povsem skoncentrirajo in tudi dvorana umiri. Arija je po svojem karakterju precej “razburjena” in ima v operi na odru večji efekt, tu pa mora pevka paziti na vokalno-tehnične in doživljajsko-izrazne finese. Med petjem ji je to vedno bolj uspevalo.
Brina Vukovič je na pravi poti, čeprav je dolga in se v nadaljevanju potovanja lahko še marsikaj zgodi.
Sara Čaušević
V drugem delu koncerta smo poslušali izbrane odlomke iz slavnega baleta Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega (I. Scena, II. Valček, III. Ples labodov, IV. Scena, V. Čardaš: Madžarski ples, VI. Finalna scena). Tu je bil povečan orkester zelo kompakten, Kulenović je imel pregled nad celotno interpretacijo, manj za stilne finese in karakterne preobrate, kot jih je v baletu precej in morajo postati interpretacijska stalnica, tako da vse kontraste sprejmeš kot nujno celoto v različnostih. Orkester ima rad (ali najraje) forte, tako da se sliši obstoj moči trobil, tolkal, skupnega igranja pihal, a smo doživeli tudi prefinjene sole koncertne mojstrice Sare Čaušević, violončelistke Mance Kukovič in harfistke Isabel Oceguera Battelino, a bi jim dodal vsaj še neimenovano oboistko.
Za dodatek so zaigrali še enega Čajkovskega, a je past v tem, da bi lahko bil še en odlomek iz Labodjega jezera, a je bil v resnici Grand Pas de deux iz baleta Hrestač (še boljši).
Manca Kukovič
Na koncu je bilo veselje v dvorani, pa tudi na odru, mladostno viharniško.
Zadovoljni so bili vsi.
Marijan Zlobec