V Kranju se je s podelitvijo nagrad končal 52. Teden slovenske drame. Osrednji festival, na katerem so predstavljene uprizoritve, nastale po slovenskih dramskih besedilih, se je tokrat znova začel na svetovni dan gledališča. V dvanajstih dneh festivalskega programa so si obiskovalci lahko ogledali osem predstav v tekmovalnem in pet v spremljevalnem programu, predstavo, namenjeno mlajšemu občinstvu, ter se udeležili devetih dogodkov bogatega dodatnega programa: od bralnih uprizoritev, okroglih miz, problemskih razgovorov, predstavitve prevodov slovenske dramatike v tujini, novih knjižnih izdaj slovenske dramatike, tradicionalnega dneva nominirancev do dveh gledališko-koncertnih dogodkov. Najbolj pričakovano nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Katarina Morano za besedilo Usedline.
Katarina Morano je napisala najboljšo dramo, foto Domen Martinčič
»V Prešernovem gledališču Kranj smo ponosni na odlično izvedbo festivala. Zahvaljujemo se vsem ustvarjalcem, producentom, sodelavcem in obiskovalcem, ki so z nami praznovali slovensko dramatiko. V ta nepredvidljiv in turbulenten čas smo skupaj vnesli nekaj miru, premisleka in čarobnosti gledališča,« je ob koncu festivala povedal direktor Prešernovega gledališča Jure Novak.
Jure Novak, foto Mediaspeed
52. Teden slovenske drame, foto Maša Pirc
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Katarina Morano za besedilo Usedline
Nagrado Slavka Gruma letos podeljujejo že triinštiridesetič. Med devetindvajsetimi prispelimi besedili je strokovna žirija nominirala štiri: logocentrična komedija za sedem punc o delcih, revoluciji in gledališču Jere Ivanc, Weltschmerz Aljoše Lovrića Krapeža, Usedline Katarine Morano in Zgodba o bakrenem kralju Urše Majcen.
Nagrajenka Katarina Morano
Utemeljitev:
Ko se po Mamini smrti družinski člani in članice zberejo, da pospravijo stanovanje in ga pripravijo na odprodajo, se znajdejo pred nalogo, ki je težja, kot se zdi na prvi pogled. Skupaj morajo namreč pregledati stvari, ki jih je Mama pustila za sabo, in se odločiti, kaj storiti z njimi: ali jih odpisati in odvreči ali pa jih raje vendarle ohraniti in zadržati. Toda takšna odločitev odpira nadaljnja vprašanja – kaj s temi stvarmi početi? Kam jih shraniti? In sploh – kdo jih bo obdržal? Materialni kosi in reči zvečine končajo kar v škatlah, škatle pa pozabljene v kleti, toda, kot ugotavljajo protagonisti igre, ne gre le za materialije – tu so tudi različni dogodki, vtisi in spomini iz preteklosti, ki se z leti postopoma nabirajo in usedajo v vse večji kup. Usedlin namreč ne puščamo le za sabo, pač pa tudi v drugih, konec koncev pa se nabirajo tudi v nas samih. Igra je tako dokument nekega življenja, njegov odtis – tu ni posebej presenetljivih ali presunljivih zapletov in preobratov, ni nobenih velikih zgodb ali posebej napetih situacij, niti kakšnih bistveno ambicioznih likov. Vse je zelo preprosto, enostavno, nemara celo banalno ali trivialno, toda prav skozi takšne partikularnosti, specifičnim osebam lastne in intimne drobce, tekst vstopa v obče in tako iznajde način, kako seči prek sebe in do nas. Čeprav ne gre za kakšne velike dogodke ali zgodbe, marveč za malenkosti, detajle, podrobnosti, ki se nam v času, ko se nam dogajajo, nemara niti ne zdijo tako pomembni in jih morda niti ne opazimo, nas prav takšni majhni drobci, ki se postopoma usedajo na dno naše biti, definirajo in konstituirajo kot osebnosti. Tej ideji tekst spretno sledi tudi na ravni dramske strukture, ki je zgrajena iz prav takšnih drobnih vtisov in fragmentov ter spisana v skorajda že (hiper)naturalističnem slogu.
52. Teden slovenske drame, foto Maša Pirc
Alja Predan, foto Mediaspeed
Nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo je prejela Alja Predan
Utemeljitev:
Opus dramaturginje, prevajalke, urednice in teatrologinje Alje Predan poleg celovitega in večstranskega pristopa h gledališkemu dogodku in njegovemu spremljajočemu kontekstu vseskozi zaznamujeta želja in premislek po vzpostavljanju povezave med slovenskim in mednarodnim prostorom. Kot dramaturginja, teatrologinja, urednica in prevajalka h gledališču pristopa z več zornih kotov, kar zaznamuje tudi njeno večplastno razumevanje njegovega delovanja. V polju, ki je bilo ob njenem vstopu pred štirimi desetletji izrazito maskulinizirano in kjer so še danes vidne neenakosti, je Alja Predan s svojo profesionalnostjo, ambicioznostjo, preudarnostjo, načelnostjo in avtonomnostjo, a tudi odprtostjo in zaupanjem, tlakovala pot mnogim dramaturginjam in teatrologinjam kasnejših generacij in je nenadomestljiva soustvarjalka slovenske gledališke krajine.
Petra Vidali in Alja Predan, foto Mediaspeed
Priznanje Vladimirja Kralja za kritiške in teatrološke dosežke v zadnjih dveh letih je prejela Petra Vidali
Utemeljitev:
Literarna in gledališka kritičarka, publicistka in urednica Petra Vidali je piska, ki v časopisni milje, ta primarni prostor gledališke kritike, iz katerega je kritika vse bolj izgnana, vrača moč gledališke kritike in krepi njen pomen. Kot svojevrsten branik mesta kvalitetne kritike v dnevnem časopisu. Njeni zapisi ob gledaliških in lutkovnih predstavah, večkrat pa tudi ob zdrsih in zablodah slovenske kulturne politike, so smeli in sveži v svoji natančno usmerjeni, odločni angažirani noti. Subtilni mehanizem njene refleksije je vselej tehten in hkrati suvereno igriv, brez igre v ozadju. Diskurz Petre Vidali potrjuje, da žanr gledališke kritike v Sloveniji še živi in ima prihodnost.
Petra Vidali na slovesnosti, foto Mediaspeed
Nina Rajić Kranjac – Solo
Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa je prejela uprizoritev Solo (Nina Rajić Kranjac in ekipa ustvarjalcev) v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v produkciji Maske Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča).
Utemeljitev:
Uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča, je kompleksen in polnokrven dogodek srečanja skupnosti. Te skupnosti uprizoritev ne predpostavlja, ampak jo nenehno preobrača, ukinja in na novo vzpostavlja. Po vsebini in izrazu je zelo pogumna in gledališko inventivna. Kolektiv, ki ga sestavljajo tudi Nataša Keser, Benjamin Krnetić in Marko Mandić, oblikuje stvaritev, ki jo prežemata izjemna energija in duhovitost, obenem pa medsebojna povezanost in zaupanje vseh ustvarjalcev. Vsi brezkompromisno izpostavijo sebe in svoje delo.
Ela Božič in Katarina Morano, foto Mediaspeed
Še posebej pa Nina Rajić Kranjac, ki se brezsramno ponaša s svojimi dosedanjimi uspehi, obenem pa ohranja avtoironično distanco. Z neusmiljeno človeškostjo razpira mesta svoje in gledališke ranljivosti, obenem pa v organizem uprizoritve spretno vključuje tudi gledalce. Na koncu sredi parkirišča zagledamo skupino ljudi iz različnih koncev, prepričanih o smislu in nujnosti umetnosti, predvsem pa o nujnosti kritičnega in reflektiranega ustvarjanja. Ta skupina si drzne zarezati v občutek vseenosti, ki preveva sodobno družbeno izkustvo in gre »grlom u jagode«.
Nina Rajić Kranjac – Solo
Nagrado za najboljšo igralko je prejela Marjuta Slamič za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (Simona Semenič) v režiji Jureta Novaka, ki je nastala v produkciji SNG Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča.
Utemeljitev:
Marjuta Slamič v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič v režiji Jureta Novaka, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in SNG Nova Gorica, odpira prostor za iskanje tistega onkraj mej gledaliških konvencij in reprezentacije na odru. Gradi močan in prizemljen lik, ki se ne ulovi v moški pogled, ampak z likom Bogdane vzpostavi žensko in njeno telo kot avtonomna, osvobojena patriarhalnih vzorcev in zgodovinskega sramu.
Ob angažmaju celotnega ansambla je prav Marjuta Slamič tista, ki predstavo nekako poganja in osredišča. Svoj lik izoblikuje z natančnim doziranjem komičnosti, ki se tudi v tveganih prizorih učinkovito izogne banalnosti in tipizaciji ter dosega življenjsko prepričljivost, s katero presega meje nostalgičnega pogleda na neki zgodovinski trenutek.
Odprtje 52. TSD, foto Mediaspeed
Nagrado za najboljšega igralca je prejel Benjamin Krnetić za vlogo v uprizoritvi Solo (Nina Rajić Kranjac in ekipa ustvarjalcev) v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v produkciji Maske Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča.
Utemeljitev:
Benjamin Krnetić v uprizoritvi Solo Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v produkciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča, zagotavlja trdno oporo gledališkemu dogodku, ki je osredotočen na avtorico in njeno gledališko zgodbo. V prvem delu uprizoritve nas vodi skozi zelo raznolike gledališke situacije in z lahkoto menjuje različne moduse. Spontano in subtilno gradi odnos med predstavo in občinstvom, ki ga ves čas vključuje v nastajajočo skupnost. Pokaže širok razpon igralskih izrazov in veščin, ki jih obvladuje z ustvarjalno inteligenco in eruptivno energijo.
Nagrado po iz boru občinstva je prejela predstava In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek. (Andrej Inkret) v režiji Matjaža Bergerja, ki je nastala v produkciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica v sodelovanju s Cankarjevim domom in Galerijo Božidar Jakac. Uprizoritev je prejela povprečno oceno 4,897.
In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek, foto Barbara Čeferin
In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek, foto Barbara Čeferin
In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek, foto Barbara Čeferin
Nagrada za In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek, foto Mediaspeed
Posebno nagrado za kreacijo, ki inventivno povezuje različne gledališke jezike, je prejela Under construction (Počemučka – Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec, Miranda Trnjanin) v režiji Aljoše Lovrića Krapeža in produkciji Gledališča Glej.
Under construction, foto Borut Bučinel
Utemeljitev:
Avtorska predstava Under construction kolektiva Počemučka, ki je nastala v produkciji Gledališča Glej, je izrazit nastop najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. Kolektiv, ki ga sestavljajo Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec in Miranda Trnjanin, ustvarja lasten gledališki izraz in vanj vnaša prvine predmetnega, lutkovnega in pripovednega gledališča. Senzibilno navigira s krhkimi materiali ter se z njimi pogumno sooča, ne da bi težil k iskanju večjih poudarkov ali konfliktov.
Uprizoritev nosi izjemno prisoten in med seboj spodbuden kolektiv, ki pri gledalcih prebuja otroško radovednost in igrivost. Na odru tako ustvari sliko in občutek kamnov, polnih spominov in smisla, ki ga zdaj ne zmore več sestaviti in ustoličiti. Nekdaj stolp, zdaj pa le še hrepeneče vezivo neke skupnosti.
Ela Božič, foto Ana Božič
Nagrado za mladega dramatika je prejela Ela Božič za besedilo Interpretacija Sanje
Utemeljitev:
Duhovit naslov se po eni strani navezuje na ime vlogerskega kanala, ki ga na spletnem portalu YouTube ustvarja protagonistka Sanja, po drugistrani pa je besedilo samo interpretacija Sanjekot prispodobe, nemara celo kot alegorije sanj o instantnem in materialnem uspehu, slavi, denarju in družbenem pomenu. Sanja je ena od tako imenovanih spletnih vplivnic, ki na spletu objavlja videoposnetke, v katerih komunicira s svojim spletnim občinstvom, mu kaže svoje skrbno zloščeno, olepšano in zaigrano zasebno življenje in z njim delisvoje poglede,za katerimi se skriva promocija bolj ali manj bizarnih izdelkov. Takšno je Sanjino »spletno«, javnosti namenjeno življenje, v svojem »pravem« zasebnem življenju pa je prisiljena privoliti v vrsto osebnih ponižanj, spolnih in drugačnih podrejanj tistim moškim, ki jih družba percipira kot uspešne, ter ob tem v več napadov na svoje dostojanstvo in človeško integriteto. Besedilo tako načenja izrazito generacijsko temo, saj dogajanje sočasno poteka v dveh realnostih – v mediatizirani realnosti spleta in hkrati v realnosti obstoječe družbe, s preklapljanjem iz ene realnosti v drugo pa Sanja preklaplja tudi iz enega življenja v drugo, med katerima je nepremostljiva diskrepanca in razlika.
Tej ideji besedilo sledi tudi na ravni dramske strukture, ki je (tudi po obliki in formatu) organizirana na treh ravneh: prva plast so Sanjini videoposnetki, ki jih objavlja na spletu, druga so spletni komentarji, kiso prevzeti izresničnih vlogov slovenskih youtuberk in razkrivajo, da na spletu potekata drugačna, bistveno spremenjena in domala povsem neobičajna komunikacija in življenje, tretja pa je dogajanje v družbeni realnosti, ki po eni strani Sanji vsiljuje ideal »ameriških sanj«, po drugi strani pa v imenu tega ideala grobo in gnusno izkorišča dekle. S tem, ko igra ves čas upošteva širši družbeni kontekst in razporeditev moči v obstoječi družbi, kaže, kako so v resnici prav spletni vplivneži tisti, ki so zares pod vplivom, namreč pod vplivom domnevnih idealov sodobnega sveta, za katerimi pa se pogosto skrivajo interesi in osebnostne deviacije resničnih »vplivnežev« naše družbe.
Marijan Zlobec