Slovenski oktet je na sinočnjem koncertu v nabito polni Križevniški cerkvi še enkrat navdušil, lahko bi rekli, da se je s svojim abonmajem, ki bo do končnega, božičnega koncerta, zajemal sedem koncertov, kar pomeni (z dodatki) kakih 120 pesmi, lotil svojega največjega umetniškega podviga. S tem bo počastil svojo sedemdesetletnico, tako kot organizator koncertov Festival Ljubljana.
Slovenski oktet v Križevniški cerkvi, fotografije Marijan Zlobec
Če je imel prvi koncert eno skupno poanto: Po aleji skladateljev, je podobno imel tudi drugi, le da še težjo in pevsko zahtevnejšo: Ljudska pesem s posvetilom Slovenskemu oktetu.
Ta posvetila imajo dolg časovni razpon, kot je z odra omenil baritonist in umetniški vodja Slovenskega okteta Jože Vidic, ko je spomnil na najstarejše posvetilo oktetu na koncertu, to je bila že legendarna pesem Nocoj pa oh nocoj Frana Venturinija in Janeza Boleta, ki je bil nekoč oktetov umetniški vodja.
Jože Vidic med predstavitvijo programa
Morda pa je ravno Nocoj pokazal začetek nekega kompozicijskega razvoja skozi kasnejša desetletja, čeprav so se ob vseh nakazanih pevskih modernizmih na koncertu (Larisa Vrhunc, Tomaž Habe, Andrej Misson, Andrej Makor, Katarina Pustinek Rakar), ali poti k modernizmu (Uroš Krek, Pavle Merkù, Marijan Gabrijelčič, Darijan Božič) ali poglobljenem, a ohranitvenem odnosu do ljudskega pesemskega izročila (Danilo Švara, Rado Simoniti, Matija Tomc), ob bolj aranžerski vlogi Valensa Voduška, pokazale spoštljive soustvarjalne, dialoške, refleksivne in nasploh celostne dimenzije pristopa do ljudske snovi, kot je bila, sinoči posebej jasno, predstavljena v dveh verzijah v dodanem koncertnem listu: peta verzija besedila in prvotna, ljudska, ki je na nekaterih mestih pokazala razlike in s tem dojemljiv (in v dialektih zelo težak) avtorski pristop.
Polno
Malo sem pričakoval še kaj harmonsko bolj drznega, a bi si na tihem upal pomisliti, češ da je Slovenski oktet med mlajšo skladateljsko generacijo manj prisoten, ali, kar bi bilo še huje, da mladi do ljudske pesmi ne čutijo več nekih vezi, kaj šele na svoji izpovedni ravni. A za to misel bi bilo treba preveriti kopico koncertnih programov in seznamov opusov samih skladateljev. V nekem smislu so bolj zanimive predeleva nekih ne ljudskih, ampak avtorskih pesmi, na primer Prešernovih, a bolj na področju neoktetovskega ali nezborovskega petja.
Rok Ferenčak in David Jagodic
Slovenski oktet je sinoči prepričljivo pokazal celo panoramo sedemdesetih let ansamblovega koncertnega delovanja; pokazal in podčrtal je še povezanost samih umetniških vodij (Valens Vodušek, Janez Bole, Darijan Božič) z oktetom, izrazito vokalno prebujo v določenem obdobju (Marijan Gabrijelčič z Luba draga, ki bi jo postavil ob bok njegove obdelave ljudske Riba faronika, ki pa jo je skladatelj posvetil APZ Tone Tomšič in dirigentu Marku Munihu, medtem ko so nastale še sijajne pesmi na besedila Srečka Kosovela, kot Vetri v poljnu, in seveda nimajo ljudske osnove. Tomaž Habe je malo spogledljivo ali metaforično dal poudarek ptičjemu žvrgolenju v pesmni Čiv, čiv. Pri Dveh prekmurskih (skupaj povezani Racka trava in Nakovaška) Larise Vrhunc je bilo kar nekaj interpretacijskih pasti, tako glede uporabe narečja kot povezave ter iskanja celovitosti karakterja.
Drugi tenorist David Jagodic
Tržaški ali zamejski skladatelj Pavle Merkù je bil ves svoj ustvarjalni čas še raziskovalno navdahnjen in povezan z Rezijo. Tokrat smo slišali malo znano pesem Tana Sarte, za katero bi bil potreben že tekstovni prevod in obrazložitev. Merkù je poleg “gorske odmevnosti” poudaril še pesemski konec in karakter oplemenitil z optimistično, a morda ironično noto.
Prva tenorista Rok Ferenčak in Andrej Oder
Moj očka so mi rekli Danila Švare je morda bolj znana v verziji za mešani zbor, a je v priredbi za Slovenski oktet (ni mi znano, katera verzija je prva) sinoči zazvenela nekoliko prehitro in zdi se, da jo je Slovenski oktet poprej pel malenkost počasneje in dal večji poudarek na sočnosti moških glasov.
Slovenski oktet z gostoma Petrom Čaretom in Petrom Ambrožem
Če bi me vprašali, katera pesem me je najbolj presenetila, bi bil odgovor: izvorna moč slovenske ljudske pesmi kot take. In seveda nov dialog s skladatelji ter dodatni – s Slovenskim oktetom, ki se je izkazal s suvereno voljo in vokalno nadgradnjo vsega, kar mu je bilo skozi sedemdeset let posvečeno. Slovenski oktet danes poje morda manj emotivno odprto kot so peli starejši pevci pred desetletji, morda je celo peta slovenščina malo drugačna, a to prinese čas.
Marcel Slakonja
Jože Vidic je že na začetku koncerta omenil, da je v oktetovo zasedbo spričo bolezni Mateja Vojeta vskočil mladi basist Marcel Slakonja, ki je sicer študent arhitekture, glasbe oziroma solopetja pa na Konservatoriju. Slakonja je za ves koncertni program imel na voljo le dve vaji z oktetom, kar pomeni, da se je izkazal – odlično.
Janko Volčanšek in nekdanji basist Slovenskega okteta Peter Čare
Slovenski oktet je imel na prvem koncertu pet dodatkov, sinoči samo tri: najbolj posebna je bila slovenska istrska Trajnaninanena Rudija Bučarja, ki se je navezala na še vedno skrivnostno izročilo nepriobalnega dela te širše pokrajine. Slišali smo še Pa se sliš Karola Pahorja in na koncu Danila Bučarja priredbo narodne Pleničke je prala, ki je bila najbolj priljubljena pesem za predsednika Tita. Ni jasno, kaj ga je tako ganilo. Ženske solze, da sinek lažje zaspi, ali pranje pleničk ob mrzlem studencu ?
Vidičev nagovor občinstva
Tretji abonmajski koncert Slovenskega okteta bo 11. maja pod naslovom Ave Marija s pesmimi iz slovenske in svetovne zakladnice pesmi o Mariji, a to ne bodo cerkvene, korske pesmi, ampak koncertne. Kaj bodo zapeli Marijinega v dodatku, pa je bil Jože Vidic (po koncertu) še skrivnosten. Morda bomo celo slišali ...angelci lepo pojejo… razumljen kot avtoportret z Marijo.
Marijan Zlobec