Zakaj je Lambert Ehrlich iz Ljubljane zbežal ?

Iz zgodovinopisja je splošno znano, da je iz Beograda pobegnila na varno v London jugoslovanska vlada. Pojem Jugoslovanska vlada v izgnanstvu zajema vladavino Kraljevine Jugoslavije, ki je v letih 1941 – 1945 po napadu sil osi na Jugoslavijo nahitro z letali zbežala. Umaknili so se nekateri politiki skupaj z jugoslovanskim kraljem Petrom II. Karađorđevićem. Ampak zakaj sta takrat bežala iz Ljubljane Lambert Ehrlich in Mirko Javornik, pa Tine Debeljak, Ciril Žebot in Jože Kessler, saj niso bili neposredno ali po funkciji povezani z vlado ?

Protikomunistični govor bana dr. Marka Natlačena, objavljen v Straži v viharju

Njihova zavest krivde je bila tako velika, da so zbežali, in to preko Beograda. Kdo beži ? Tisti, ki se boji, ker se zaveda svoje krivde za nekaj, kar je dovolj jasno in javno počel in bi ga posledično lahko kaznovalo. Dr. Janez Juhant v svoji monografiji o Lambertu Ehrlichu odgovora na to vprašanje ne daje, vsaj ne v zadovoljivi meri. Kdor beži, se odpove vsemu fizičnemu, vprašanje pa ostaja, kako lahko nadaljuje s svojim delom odrezan od korenin ? Groteska s pobeglimi Slovenci v Londonu leta 1941 je bila ves čas tako velika, da si je danes to težko predstavljati.

Juhant se le delno sprašuje, kdo je Lambertu Ehrlichu kot študentskemu duhovniku, publicistu in profesorju izdal dovoljenje za beg, kako se je nanj pripravljal, kdaj se je odločil, da zbeži, zakaj je vzel dokumentacijo o pariških pogajanjih na pot v Beograd, so bili njegova last ? Najmanj pa se sprašuje, ali je bil Lambert Ehrlich res prerok, ali pa je bil bolj navaden strahopetec ?

Juhant piše o tem, da so se na Ehrlicha obračali razni politiki zaradi gradiva o narodnih vprašanjih, vendar pa “ga Kuharju in Gabrovšku ni hotel izročiti… Nato so pri ministru dr. Francu Kulovcu (1884 – 1941) dosegli in še isti večer sprejeli dogovor, naj se Ehrlich iz Ljubljane takoj odpravi v Beograd in prinese s seboj gradivo o Sloveniji. Ker je medtem vlada že zbežala, je Ehrlich šel za njo v Beograd in potem na Pale. Tu je še iskal specialista za bolnega dr. Kreka,” kot piše Ciril Žebot v svojem Dnevniku 4. aprila 1941. Žebot tudi piše, da naj bi bil Ehrlich možni kandidat namesto Kulovca, ubitega ob napadu sil osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941, a je mesto dobil Franc Snoj (1902 – 1962), ki je 9. aprila postal drugi minister v begunski vladi. “Na poti iz Užic v Črno goro sta o tem razpravljala Krek in Žebot in soglašala, da bi bilo nujno, da se Ehrlich pridruži begunski vladi. Razmere so se hitro spreminjale, položaj pa zapletal. Ehrlich ni bil ravno ljubitelj beograjskih birokratov, zato se je obremenjen s svojimi diplomatskimi kovčki, v katerih so bili strateški dokumentri ljube mu Slovenije, le še malo ustavil in blagoslovil letala z zadnjimi vladnimi ubežniki in njihovimi sorodniki…”

A je bil dr. Lambert Ehrlich civil in so o njegovem begu odločali čez noč civilni krogi ? Je bil škof Rožman o tem obveščen, je dal soglasje ? O Ehrlichu in njegovem begu sta kot vidimo razpravljala celo Miha Krek in Mirko Javornik, in to na lastnem begu.

Janez Juhant tu sicer piše še več, a ne odpira vprašanj, kaj je vse to pomenilo. Ne odpira vprašanj, koliko slovenskih strahopetnežev je bilo v resnici na begu in kako so se poraženi, ker za njih ni bilo več prostora v letalih, poklapani in osramočeni morali vrniti domov. Juhant se najbolj sklicuje na samega Cirila Žebota in njegovo knjigo Neminljiva Slovenija. Med iz Ljubljane pobeglimi Slovenci, ki jim, kot rečeno, beg v London ni uspel, so bili Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Mirko Javornik, Jože Kessler in Tine Debeljak. 4. maja 1941 so se vrnili v Slovenijo.

Za pobeg Lamberrta Ehrlicha bi vsak otrok v vrtcu vzgojiteljico najprej vprašal zakaj je zbežal, koga se je bal ? Je bil kriminalec ? Juhant se ne.

V čigavem imenu se je Ehrlich po vrnitvi v Ljubljano sestal z dr. Markom Natlačenom “in ga skušal prepričati za ustanovitev podtalne vlade, ker “se je mudilo, strašno mudilo, ustanoviti učinkoviti domači vodstveni center, ker je slovensko ljudstvo takrat bilo pahnjeno v razmere, ki so bile zelo podobne od vseh strani preganjeni čredi brez pastirja.” (Žebot – Podtalna slovenska vlada, citira Juhant).

Juhant citira Žebota, ki je ugotovil, da se je londonska vlada problema zavedala prepozno in jih je komunistična OF zgodovinsko prehitela. Uradna oblast je naredila vse narobe, a o tem Janez Juhant tu ne razmišlja. Ta oblast je ali zbežala v London, ali 6. aprila ustanovila Narodni svet, sestavljen iz predstavnikov šestih strank, in že 17. aprila kapitulirala in predala oblast italijanskemu okupatorju, ali ustanovila konzulto, proti kateri so bili celo pobegli slovenski politiki v Londonu, česar pa Juhant ne opiše.

Je pa o tem spregovoril Janez A. Arnež v knjigi SLS Slovenska ljudska stranka 1941 – 1945. Janez Juhant seveda Arneža ne pozna, njegove knjige pa v svoji Bibliografiji ne navaja. Tako ne analizira sestanka vodstva SLS 30. marca 1941, ko so razpravljali o nastalem položaju po beograjskem puču in sprejeli sklep, da če pride do vojaške okupacije Slovenije z okupatorjem v nobenem primeru ne bodo sodelovali. Arnež omenja za London določena msgr. Franca Gabrovška, ki se je za pobeg javil sam, čeprav ni znal ne angleško ne francosko, določili pa so dr. Alojzija Kuharja, ki je znal oba jezika. V London sta odšla oba. Juhant pa, kot omenjeno, zapiše le, da jima Lambert Ehrlich ni želel izročiti dokumentov o pariških pogajanjih. Sklep vodstva SLS je bil: “Z okupatorjem nikdar ne, to velja za vse.” Iz SLS so v Narodnem svetu bili: dr. Marko Natlačen, dr. Jure Adlešič, dr. Ivan Ahčin, dr Andrej Gosar, Marko Kranjc in Miloš Stare.

Če pogledamo, kaj je govoril ban dr. Marko Natlačen o komunizmu, objavljen v Straži v viharju 15. februarja 1940, vidimo, da se takih bolezni, kot je komunizem, z zakoni ne da zdraviti. S čim pa ? Na to vprašanje je odgovoril VOS, potem ko je govor bana Natlačena smiselno prevedel.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec