Mohorjeva Celovec, Celjska Mohorjeva družba, Goriška Mohorjeva družba, Univerza v Ljubljani in Društvo združenih ob lipi sprave so pravkar izdali knjigo dr. Janeza Juhanta Lambert Ehrlich- prerok slovenskega naroda. S tem je vržena druga rokavica v zgodovinarski, publicistični, politični in bralski svet po knjigi Slovenski razkol dr. Jožeta Možine.
Naslovnica
Ehrlich je bolj ali manj že pozabljena figura v publicističnem svetu, ki pa ga je želel oživiti najprej publicist Rudolf Čuješ; s pomočjo številnih sodelavcev je v Kanadi uredil in izdal knjigo Dr. Lambert Ehrlich Stražar naših svetinj Gradivo za življenjepis, sledil pa je še simpozij v Rimu (2002), tokrat pa gre za izrazito avtorsko delo dr. Janeza Juhanta, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Juhant se je lotil nehvaležne in zapletene naloge, ki mu ne bo prinesla toliko odmeva, kot je Možini njegova knjiga, saj je spretno izkoristil televizijski medij za lastno promocijo, (in kar še počne), medtem ko Juhant takih možnosti nima, poleg tega je Ehrlich figura, ob kateri ljudem ni znanega skoraj nič, razen da je bil likvidiran s strani VOS, kar je ves čas pomenilo ali bilo interpretirano kot zaslužena kazen za svoje nenehno antikomunistično organizacijsko, pedagoško in publicistično delovanje, čeprav je bil v bistvu le duhovnik in profesor, zato bi bilo težko sprejeti Juhantovo trditev, da je bil “ena najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti med Slovenci.”
Zakaj bi me Ehrlich danes, ob 80. obletnici svoje smrti, sploh še zanimal ? Ker je bil po avtorjevem prepričanju in zapisu v naslovu “prerok slovenskega naroda” ? Kaj bi bilo preroškega v njem ? Da je imel leta 1933 pridigo na Svetih Višarjah, v kateri je izrekel nekaj geografskih pojmov, povezanih s stičiščem slovanskega, romanskega in germanskega sveta ? S postavitvijo Slovencev in Slovenije v središčni srednjeevropski prostor, ali celo kot napoved veliko kasnejših idej Roberta Schumana o Evropski skupnosti ? Juhant citira dr. Kajetana Gantarja, ki je ob ustreljenem Ehrlichu na Streliški ulici 26. maja 1942 molil rožni venec, češ da “utemeljeno pravi, da je Ehrlich pred Robertom Schumanom in drugimi govoril o združeni Evropi, s Slovenijo v središču.” Juhant pa ga v tem kontekstu predstavlja kot “narodov svetilnik”.
Juhant je zelo spreten zgodovinar, da predstavi Lamberta Ehrlicha tako kot sam hoče in ob tem zamolči marsikaj, kar je Ehrlicha videlo in predstavljalo sočasno: kot miselno, razlagalno in faktografsko drugačno izhodišče, ki ga naš avtor z lahkoto obide, da bi ugledal Ehrlicha le tako, kot sam hoče in s tem tako, kot se sme. V knjigi mi manjka en stavek: Santo subito.
Odprtih možnosti in dilem tu ni; zgodovinar ni zato, da pušča odprt prostor, vprašanja, še posebej taka, na katera ne zna odgovoriti, ampak ve vse, kar je treba vedeti. In Janez Juhant ve vse.
Dokler ne pride nekdo in mu s prstom pokaže, kaj je skril, prikril, spregledal, pozabil, ne ve ali ne zna, noče, se idejno in ideološko ne spodobi ali je celo prepovedano, ker nekomu škodi.
Juhant ne dvomi in ne odpira prostora, da bi kdo še kaj dodal. Napisal je celovito zgodbo, kar seveda niti malo ni lahko in je v tem smislu primerljiv s tistim, kar je pred tem izkusil že dr. Andrej Inkret s svojo knjigo o Edvardu Kocbeku In stoletje bo zardelo. To sta dve biografski knjigi, ki zgovorno, kot bomo o Juhantu in njegovi knjigi o Lambertu Ehrlichu še videli, dokazujeta, kako težko je neobremenjeno in kar se da celovito zajeti in čim podrobneje predstaviti Slovence, – tu Kocbeka in Ehrlicha -, ki so bili javno, ustvarjalno, poklicno, publicistično, politično, literarno… aktivni nekaj desetletij in doživljali ogromne, da ne rečem vulkanske spremembe v tedanji Evropi.
Omemba Kocbeka ob Ehrlichu tu ni slučaj, saj je iz Juhantove knjige več kot očitno ter dokazljivo, da marsičesa (Kocbekovega) ne pozna, ne upošteva, ne analizira, ne citira, se izogiba, ne sooča…, kar bomo še videli.
Več je tem, ki so v Juhantovi knjigi zelo problematično in preskromno predstavljene, kot na primer beg Ehrlicha iz Ljubljane, da bi z nikšićkega letališča s tedanjo vlado pobegnil v London (le čemu)?, kako je bilo s spomenicami, še posebej ono, ki je znana pod imenom Tragedija slovenskega naroda, ki ji Juhant avtorstvo gladko pripisuje Ehrlichu ? Kako je bilo s profašistično slovensko mladino na ljubljanski univerzi (Kikelj, Župec), kot vidi Juhant le eno plat ? Kdo je v resnici izdal Aleša Stanovnika, komunisti ali belogardisti, kot v svojem tekstu takoj po prijateljevi smrti zapiše Edvard Kocbek, Juhant pa vse to hote zamolči ? Kako je bilo z Ehrlichovo nenehno antiboljševistično medijsko propagando, ki se je začela že takoj po Leninovi smrti oziroma z Ehrlichovim esejem Ruski boljševizem v reviji Čas (1923/1924) in je trajala osemnajst let, vse do smrti ? Kdo mu je dal mandat za takšno javno nastopanje, z vrhuncem v izjemnem številu člankov v Straži v viharju ? Kdo mu je dovolil, da je zbežal iz Slovenije ? Škof Rožman ? Od kod je Ehrlich prepisoval gradivo za svoje študije o raznih verstvih in položaju vere v državah ali na kontinentih, ki jih ni nikoli obiskal ? Tu je seveda povsem problematična njegova študija Origin of Australian Beliefs (Mödling, 1922), ki mu je služila kot osnova na poti profesorja primerjalnega veroslovja.
Že pri Ehrlichovi kritiki boljševizma bi se lahko vprašali, ali se kot slovenski duhovnik ni pretirano vtikal ali vpletal v rusko notranje-ideološko in politično ter versko dogajanje z mandatom arbitra iz Ljubljane ?
Janez Juhant zapiše en stavek, ki mi daje še kako misliti: kaj pomeni “Ehrlichovsko – Tomčevska duševnost”?, ki ji sledi ugotovitev v pogovoru Mirka Javornika z Jušem Kozakom, češ da ni svoboden in da je “Ehrlich-Tomčevska združba že zdavnaj pritisnila nanj pečat De mortuis.” (Iz Javornikove knjige Pero in čas II).
Boj za oblast je bil v slovenskem katoliškem svetu še neprimerljivo hujši (in daljši) kot je bil boj za oblast znotraj komunistov, komunizma, Kominterne, KPJ, ZKJ, KPS, CK ZKS… Ne nazadnje je boj za katoliško oblast v Sloveniji danes viden na vsakem koraku ali povsod, medtem ko so komunisti le še “žalujoči ostali” ?
Torej je oblast res le od Boga in tistih, ki jih Bog preko papežev izbere? V Juhantovi knjigi je misel, da je v bistvu vseeno, kdo je izdal encikliko O brezbožnem komunizmu (1937), ker bi to veljalo za vse papeže, ne le za Pija XI. kot dejanskega avtorja.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec