Sinočnji koncert iz 29. mednarodnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se je preselil v Šiško, v Plečnikovo cerkev sv. Frančiška Asiškega. Povod za selitev je bil nastop mlade organistke Danijele Slana, ki je preizkusila manj znan inštrument, vsaj v primerjavi z obnovljenimi orglami v stolnici in frančiškanski cerkvi v centru Ljubljane.
Plečnikova cerkev sv. Frančiška Asiškega, vse fotografije Marijan Zlobec
Kakšna je sicer politika nastopanja v ljubljanskih cerkvah je vprašanje, na katerega bi morali odgovoriti posebej. Gre namreč za prepoved trženja cerkva kot koncertnih prizorišč, medtem ko so dovoljeni brezplačni koncerti. Poleg organistke na koru pa je v drugem delu koncerta nastopil pred oltarjem še Godalni kvartet Emona.
Festival Ljubljana je v preteklosti imel več mednarodnih koncertov v različnih ljubljanskih cerkvah, nazadnje so ostali le še zborovski koncerti v šentjakobski cerkvi, ki je očitno najbolj odprta za sodelovanje, sedaj pa se je s svojim prostorom odprla še Plečnikova cerkev v Šiški, in to v jubilejnem arhitektovem letu.
Prav letos bi bilo primerno opozoriti širše kulturno občinstvo na 150. obletnico Plečnikovega rojstva in ga povabiti na ogled te zelo posebne cerkve, ki kaže arhitekta kot prepolnega izvirnih in novih idej, tako po arhitekturni plati kot po notranji opremi; zadošča če si ogledujete strukturo oltarja, stenske poslikave (freske), mogočne stebre ali pa več deset svetilk, ki so vsaka drugačna ali jih je dovolj za muzej, prav tako je posebna razporeditev modernih (za čas nastanka) lesenih klopi, kar se je pokazalo sinoči kot nekakšna amfiteatraličnost, a je ostala akustika nespremenjena; sočna, močna, za poslušanje glasbe čista, saj se je odlično slišalo tako bogato in zelo različno registracijo orgel, kot lepoto godalnega zvoka kvarteta.
V prvem delu koncerta smo poslušali mlado organistko Danijelo Slana. Svoj nastop je začela s Preludijem in fugo v G-duru, BWV 541 Johanna Sebastiana Bacha in tako pokazala, da brez tega slavnega baročnega skladatelja koncert ni možen. Bach je izziv, ki se ga je organistka vsaj na zečetku lotila sicer odločno, a ne najbolj tehnično čisto in enovito. Psihološko bi morala biti pripravljena tako, da ne bi opazili nikakršne treme.
Danijela Slana
Meditacija op. 167 št. 8 pri nas manj znanega ali izvajanega skladatelja Josefa Gabriela Rheinbergerja (1839 – 1901) je bila izvedena povsem kontrastno od uvodnega Bacha. Organistka je pokazala širok razpon in smisel za orgelski zvok, a tudi karakter skladbe, vrhunec pa je njen smisel za izbor registrov in njihovih zvočnih, barvnih zmožnosti.
Godalni kvartet Emona
V Allegro v B-duru, op. posth. Felixa Mendelssohna – Bartholdyja je Danijela Slana pokazala sicer odločen vstop, a ji v celoti še mnanjhka energije, samozavesti, v nadaljevanju je stopnjevala tako dinamiko kot virtuoznost izvedbe.
Bach se je v nadaljevanju vrnil v program, a je z izborom le dveh (od treh) stavkov Sonate št. 5 v C-duru, BWV 529: I. Allego, II. Largo, ne pa še s sklepnim III. Allegro izpadel kot torzo in je solistko oškodoval. To je že tretji primer posegov v program s strani organizatorja v zadnjem mesecu, češ da bi bil sicer nastop solistov predolg in smo poslušali dela v okrnjeni obliki (Dunja Kalamir, Luka Mitev). V Bachovem opusu je ta sonata predstavljena kot Trio sonata.
Najbolj suvereno se je organistka izkazala na koncu, v Koralu št. 3 v a-molu, FWV 40 Cesarja Francka. Danijela Slana se je spet izkazala z novo registracijo, s tem drugačno zvočno podobo, večjim zvočnim spektrom, hkrati pa se je že povsem sprostila, osamosvojila, pozabila na vse (moteče) in pokazala efekten konec. Vsekakor je Slana nov up slovenskih organistov, ki so kar poniknili oziroma so manj izraziti, kot je bil nekoč Hubert Bergant, čeprav se je obnova inštrumentov razširila, dobili pa smo še nove orgle, kot v stolnici v Kopru.
Koncertna podoba Godalnega kvarteta Emona
Nastop Godalnega kvarteta Emona v drugem delu koncerta je bil lepo pozitivno presenečenje. Kvartet je pokazal veliko profesionalno zbranost, zlitost interpretacije, smisel za lepoto godalnega zvoka, čisto igro z izdelano godalno tehniko, smiselno prelivanje posameznih inštrumentov v zahtevanih delih, skratka celovitost dialoga.
Violinista Tim Skalar Demšar in Neža Capuder
Kot prvo delo so predstavili Fratres estonskega skladatelja Arva Pärta (r. 1935). Poudarek je na mirnosti, a hkrati prefinjenem ujemanju, ki ne dovoli nikakršnih napak, tako da so vse linije zlijejo v efektnost, a brez zunanjega blišča. Skladba temelji na duhovnosti.
Violončelistka Katarina Kozjek in violist Tilen Udovič
Obsežni Godalni kvartet v D-duru, op. 20, št. 4 Josepha Haydna ima štiri stavke: I. Allegro di molto, II. Un poco adagio affettuoso, III. Minuet: Allegro alla zingarese in IV. Presto e scherzando. Kvartet ima odlike, ob katerih se je Mozart lahko samo učil in opazoval, kako bi sam dosegel večjo briljanco v prepoznavnosti melodij. Haydn je sicer odličen, a se vendarle opazi, da ni bil glede najdenja večnih glasbenih tem tako uspešen. Vse je tu, a vendarle kaj manjka. Mozart je to bolj dojel. Ali pa to pomeni, da bomo na naslednjih koncertih poslušali godalne kvartete Mozarta in Beethovna ?
Prva violina Tim Skalar Demšar
Godalni kvartet Emona je naraven v svojem razvoju, ne prehiteva, ampak išče svoj adekvaten izraz, in v tem je zelo uspešen, o čemer smo se dodatno prepričali še z drugim stavkom Molto adagio iz Godalnega kvarteta op. 11 (kasneje znanega kot Adagio za godala) Samuela Barberja, ki so ga izvedli sijajno.
Marijan Zlobec