Zadnji koncert iz 29. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank je ponudil izjemno redko kombinacijo nastopajočih glasbenikov, kot sta dva fagotista, pa še brata, pa še sinova očeta fagotista. Kaj to pomeni, si lahko vsakdo misli kar hoče, saj je merodajen le oder in koncert sam. Poslušali smo glavnega ali prvega solista, fagotista Luko Miteva, ki se mu je pridružil še Mihael Mitev, Luko pa je spremljala japonska pianistka Sae Lee.
Luka in Mihael Mitev, vse fotografije Marijan Zlobec
Fagot solistično ni tako pogost inštrument, kot bi morda pomislili; najbolj je znan po zasedbi pihalnega kvinteta, kot je pri nas Slowind, v katerem igra fagot Paolo Calligaris. Nekoč je bil izstopajoči fagotist Jože Banič, ki je sicer fagot igral v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, klasneje Slovenija, bil je kot pevec član Slovenskega okteta, a je tam lahko zaigral tudi na fagot, kot je kompozicijo za oktet in fagot napisal skladatelj Primož Ramovš, prav tako pa Koncert za fagot in orkester z Baničem kot solistom.
Sae Lee in Luka Mitev
S pojavom bratov Mihaela in Luke Miteva, če ju omenim po starosti, oba pa sta sinova fagotista Slovenske filharmonije Zorana Miteva, se je glasbena in koncertna podoba fagota močno povečala, da ne rečem izostrila, čeprav je težko reči, da bo fagot koncertno tako priljubljen, kot sta violina in klavir. Če fagotistov to ne moti oziroma niso tako dovzetni za svetovno slavo, kot so pianisti, kaj šele koncertni in operni pevci, tudi prav. Vsak glasbeni poklic je časten in enako vrhunski, če so le pravi ljudje.
Luka Mitev
Luka Mitev je imel nekoliko večjo nalogo, kot njegov brat, saj je začel sam ob spremljavi pianistke s predstavitvijo Sonatine za fagot in klavir poljskega skladatelja Alexandra Tansmana (1897 – 1966). Skladba je napisana v treh stavkih I. Allegro con moto, II. Aria in III. Scherzo: Molto vivace. Zelo odločnemu uvodu sledi spevnost, ki pa se razvija v ritmični zahtevnosti, s sinkopami, do solo konca. Aria je mirna, melodična, ob poudarjeni akordični spremljavi klavirja, tretji stavek pa je izrazito virtuozen z efektno končno ritmično razgibanostjo. Oba sta se izkazala s skupno ali ujemajočo igro, obogateno s kontrasti in dojemanjem zapletene, vsekakor pa ne pogosto izvajane skladbe.
Sae Lee
Odločitev Luke Miteva za Pet virtuoznih invencij za solo fagot češkega skladatelja Zdeněka Šestáka (r. 1925) je bila bolj vprašljiva, saj je predstavil le prvi in četrti stavek: I. Recitativo, molto rubato, IV. Molto allegro, quasi adiratamente, iz skladbe iz leta 1966. Kot je v koncertnem listu predstavljen prvi stavek, se ga izvaja v določenih ritmičnih vrednostih, a v prostem tempu. Zaznamujejo ga glasbene fraze, oblikovane iz nizov repetitivnih tonov ter skokovitih spustov. Četrti stavek pa uokvirjata zelo hitra in živahna dela, srednji pa je v počasnejših notnih vrednostih spevno reflektiven (Helena Filipčič Gardina).
Luka Mitev
Sama izvedba je takoj opozorila na bližino vzhodnoevropske glasbene avantgarde, povezane z novostmi na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v Rusiji…Češka se je zelo odprla s Festivalom češke nove glasbe in Praško pomladjo, Poljska z Varšavsko jesenjo, Slovenija z izjemno, nikoli dovolj koncertno natančno predstavljeno glasbo avantgardne skupine Pro musica viva, kot so jo izvajali člani Ansambla Slavka Osterca…
Luka Mitev je s svojim solo nastopom opozoril na češko moderno in osvobajajočo vlogo fagota kot solističnega inštrumenta.
Seviljski brivec za dva fagota
Izbor Šest arij za dva fagota iz Rossinijeve opere Seviljski brivec v priredbi francoskega skladatelja in fagotista Françoisa – Renéja Gebauerja (1773 – 1845) in sodobnega fagotista Bodoa Koenigsbecka (r. 1958), se morda zdi nekaj novega, a ni. Gebauer je bil Rossinijev sodobnik in fagotist Pariške opere, kasneje profesor Pariškega konservatorija. Z Rossinijem, ki je v Pariz prišel leta 1823, sta se morda celo poznala. Priredbo arij iz Seviljskega brivca je napisal že leta 1816, a je spomin na ta glasbeni dogodek v sodobnosti usahnil. Pri nas sta ga obudila in oživila brata Luka in Mihael Mitev v dialogu, ki se je nenehno prepletal in prevzemal vodilno in spremljevalno vlogo tako, da načeloma “drugi” fagotist ni bil oškodovan.
Prisluhnili smo arijam, duetom in ansamblom… z uvodno cavatino Almavive I. Ecco ridente in cielo, znamenito Figarovo arijo II. Largo factotum, cavatino Rosine III. Una voce poco fa, duetom Figara in Rosine IV. Dunque io son, tercet V. Zitti zitti, piano piano in sklepni ansambel VI. Di si felice innesto.
Poslušali smo najkrajšo verzijo Seviljskega brivca, a je bila izvedba na moč simpatična, duhovita, operno prepoznavna, če bi oba fagotista za trenutek odložila fagot in kakšno melodijo še zapela, pa bi bilo presenečenje popolno.
V drugem delu koncerta sta spet najprej nastopila oba fagotista, in sicer s Sonato za fagot in violončelo v B – duru, K. 292, I. Allegro, II. Andante, III. Rondo: Allegro. Mozart je skladbo verjetno napisal za fagot in continuo, kar je imelo večji zvočni efekt, v kombinaciji za dva fagota pa se zvočna kontrastnost izgubni, čeprav ostane nekaj Mozartove melodičnosti, a bi težko rekel, da je ta enakovredna ostalemu komornemu opusu.
Več glasbenega soka je imela zadnja skladba, Sonata za fagot in klavir v G-duru, op. 168 Camilla Saint – Saënsa v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Alegro scherzando, III. Molto adagio – Allegro moderato. V interpretaciji sonate se je Luka Mitev že povsem razživel, pokazal več emocij, sugestivnosti, skoraj teatraličnosti (na nekaj mestih), tako da smo ga uzrli z bolj sproščene in manj koncertno toge plati. Fagotist in pianistka sta se zgledno ujemala, poudarjala svoje solo pasaže, pri pianistki pa smo opazili njen smisel za lepoto tona in dinamično prepletanje s fagotom v smislu večje izrazne palete, ki zahteva večjo prefinjenost, zbranost in seveda koncertno pripravljenost.
Marijan Zlobec