Založba ZRC je izdala prav posebno knjigo Dediščina v akciji: poti in načini vključevanja dediščinskih praks v vzgojno – izobraževalne vsebine. Avtorji so Jasna Fakin Bajec, Martin Pogačar, Matevž Straus in Melita Lemut Bajec. Knjiga odgovarja mladim kaj je kulturna dediščina in kako jo varovati po njihovem delovanju na terenu v obliki delavnic.
V zgodbah, spominih, odnosih, tradicionalnih znanjih, narečjih in drugih elementih snovne in nesnovne dediščine lahko iščemo številne priložnosti in poti k sočutnemu, kakovostnejšemu, pristnejšemu in trajnostnemu življenju v sedanjosti in prihodnosti. Ohranjanje in interpretacija edinstvenih kulturnih in naravnih prvin iz preteklosti nista le v rokah strokovnjakov iz dediščinskih institucij ali raziskovalnih centrov, temveč tudi v rokah civilne družbe, med katere uvrščamo tudi otroke in mlade. Lokalno prebivalstvo je postalo pomemben akter soustvarjanja dediščine, vendar pri tem mladi pogosto niso zastopani kot enakovredni kulturni nosilci ali soustvarjalci. Kako torej najti načine in poti, da bi bile njihove drzne ideje slišane in uresničene v dediščinskih projektih in akcijah?
V priročniku so predstavljeni pristopi, metode, tehnike in primeri dobrih praks, kako raziskovanje in interpretacijo preteklosti ter načine (po)ustvarjanja dediščine zasnovati na način, da bodo otroci in mladi aktivno sodelovali pri raziskovanju in poučnem odkrivanju kulturnih, zgodovinskih in naravnih posebnosti domačega kraja.
Namenjen je osebju v vrtcih, šolah, univerzah, mladinskih centrih in društvih, ki želijo mlade generacije spodbuditi k poglobljenemu razumevanju življenja njihovih prednikov. Želijo si, da bi raziskovanje lokalne dediščine otrokom in mladim predstavljalo pomemben prostor za samorefleksijo na poti odraščanja in izpraševanja: Kdo sem? Komu pripadam? Kako naprej?
Knjiga je rezultat raziskovalne naloge ali projekta Dediščina v akciji: Participativne metode in digitalni učni viri za vključevanje mladih v dediščinske prakse in izobraževalno-vzgojne vsebine. Projekt je zasnoval Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU pod vodstvom dr. Martina Pogačarja.
Temeljno izhodišče raziskovanja je opredelitev kulturne dediščine, kot ga je objavilo Ministrstvo za kulturo v Strategiji kulturne dediščine 2020 – 2023.
Kulturna dediščina je vrednota v vseh svojih pojavnih oblikah. Dediščina Slovenije je pomemben in nedeljiv del lokalne, regionalne, nacionalne in evropske identitete, predstavlja kakovost življenjskega okolja in je ključni vir uravnoteženega razvoja regij ter države. Dediščino so z znanjem in vedenjem ustvarili, jo prepoznavajo in ohranjajo posamezniki in družba. Je dokument obstoja narodne in državne skupnosti, vseh Slovenk in Slovencev, pripadnic in pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti, in drugih državljank ter državljanov. Hkrati je naša dediščina s svojo pestrostjo in razprostranjenostjo po vsem ozemlju Slovenije tudi priložnost za razvoj družbe, lokalnih skupnosti in države.
Načelo celostnega ohranjanja, kot izhaja iz mednarodnih pogodb, katerih podpisnica je Republika Slovenija, obsega:
− uveljavitev pravice do dediščine je del človekovih pravic;
− ohranjanje dediščine in njena trajnostna uporaba spodbujata človekov družbeno-kulturni razvoj in izboljšujeta kakovost življenja;
− dediščina ima pomembno vlogo pri graditvi bolj povezane, mirne in demokratične družbe;
pospešuje trajnostni razvoj, spodbuja kulturne raznolikosti in sodobne ustvarjalnosti;
− uresničevanje tega načela je mogoče doseči z bolj usklajenim sodelovanjem med vsemi javnimi,
institucionalnimi in zasebnimi dejavniki.
Celostno ohranjanje dediščine ni samo dejavnost kulture, vzvodi zanj so medsektorski. Rezultati in učinki ohranjanja vplivajo na uspešnost in učinkovitost drugih sektorjev: izobraževanja, načrtovanja in urejanja prostora, kmetijstva in razvoja podeželja, gospodarstva in še posebej turizma, infrastrukture in prometa, regionalnega razvoja, raziskav ter zdravstva in socialnega varstva. Varstvo dediščine je neločljivo povezano z varstvom okolja in ohranjanjem narave. Z znanjem bistveno izboljša varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Dejavnosti, usmerjene v ohranjanje dediščine, prispevajo h kakovostnejšemu bivalnemu okolju, boljšim možnostim zaposlovanja in življenja posameznikov v bolj povezani skupnosti, večjemu razumevanju med kulturami in bolj uravnoteženemu odnosu do prostora in okolja. Celostno ohranjanje je uspešno le, če ga dosledno izvajajo vse javne službe ob konstruktivni vlogi države in z dejavnim vključevanjem lokalnih skupnosti ter državljanov. (Iz dokumenta Strategija kulturne dediščine, ki ima skupaj 30 strani, datum objave pa je 26. november 2019).
Bistvena je refleksija in avtorefleksija: kdo sem, komu pripadam, kako naprej ? Na ta vprašanja dajejo odgovore primeri pod različnimi podpoglavji na temo Kako raziskovati preteklost in soustvarjati kulturno dediščino z otroki in mladimi v obliki učnih ur in delavnic na terenu, pa tudi tekmovanj. Gre za opise tistega, kar je že potekalo ali minilo. Posebna dragocenost je Slovar konceptov in pojmov, povezanih z dediščino, kot tudi navedba literature za raziskovanje in spoznavanje dediščine.
Marijan Zlobec