Slovenski filozof dr. Marko Uršič, profesor na Filozofski fakulteti, urednik Filozofske knjižnice ali vodja filozofskega oddelka pri Slovenski matici, je pravkar izdal svojo novo monografijo Presežnost prisotnosti s podnaslovom Eseji o Plotinovi metafiziki svetlobe. Uršič knjigo posveča svoji 101 – letni materi, klasični filologinji Mili. Izšla je v zbirki Razprave in eseji 78.
Marko Uršič na predstavitvi v Slovenski matici, vse fotografije Marijan Zlobec
Uršičeva nova knjiga Presežne prisotnosti je tematsko enotna in metodološko temeljita filozofska monografija o metafiziki svetlobe pri najpomembnejšem filozofu pozne antike, utemeljitelju novoplatonizma Plotinu (3. st. n. št.), obenem pa je to izrazito avtorsko delo, v katerem se teoretski diskurz prepleta z osebno filozofsko in duhovno kontemplacijo umskega sveta v (novo)platonizmu in širše.
Tematika je strukturirana v treh nizih filozofskih esejev oziroma razprav: prvi niz govori o »sijočem kraljestvu« Uma, v drugem nizu, ki tvori osrednji in najdaljši del knjige, avtor premišljuje o duši v njeni dvojnosti (in obenem enosti) med duhom in telesom, v tretjem nizu z naslovom »Krogi Luči«, ki je po obsegu najkrajši, vendar vsebinsko najbolj zgoščen, pa je avtor izbral iz Plotinovega opusa devet odlomkov za svoje filozofsko-pesniške meditacije o Enem-Dobrem. Poleg obsežnih sprotnih opomb »pod črto« so na koncu knjige tudi bibliografija, seznam navedkov iz Plotinovih traktatov ter imensko kazalo. (Iz predstavitve založbe)
Predstavitev v Slovenski matici
Ob Uršičevi lanski sedemdesetletnici je jubilejni zapis prispeval filozof dr. Tine Hribar. O Uršiču na predstavitvi knjige ni bilo govora v širšem predstavitvenem smislu, zato dodajam tu nekaj Hribarjevih misli.
“Marko Uršič ni bil nikoli marksist, jaz pa od srede šestdesetih let naprej tudi ne; zato po diplomi nisva mogla priti na Filozofski oddelek Filozofske fakultete Univerze (Edvarda Kardelja od sedemdesetih do devetdesetih let) v Ljubljani, saj so ta oddelek zasedali glavni ideologi tedanje Zveze komunistov Slovenije. Na oddelek sva prišla šele po osamosvojitvi, leta 1992.
Uršič je uvedel predmet Filozofija narave, obenem pa je predaval tudi logiko. Ta razpon je zanj značilen. Naj takoj navedem, da njegova filozofija narave ni scientistična, saj na naravo gleda tudi z očmi umetnika, ob čemer menim, da v umetnost prek ekstatičnosti spada tudi mistika. Tako mi je Marko nedavno tega poslal svoje fotografije narave, med njimi tako s soncem med oblaki, razprtimi z jasnino. Krasna fotografija. Sicer pa je Marko tako in tako začel z leposlovjem ter poleg filozofsko literarnega eseja Enivetok (1981) objavil tudi dva romana: fantastični roman Razpoke (1985) in poetično dnevniški roman Romanje za Animo (1988). Umetniškost pa pri Uršiču ni navzoča samo na vsebinski ravni, ampak tudi na formalni, na primer v njegovi tetralogiji Štirje časi (2002–2015), tako v notranji kompoziciji posameznih knjig kot v medsebojno povezovalnem komponiranju knjig tega velikega/veličastnega filozofskega dela.
Za knjigo so uporabili sliko slikarke Joni Zakonjšek
Uršičeva besedila so večplastna, lahko bi rekli tudi palimpsestna, saj poleg umetnosti in filozofije v ožjem, ontološkem pomenu vsebujejo tudi religiozno dimenzijo, vendar presegajočo tako ontoteološko kot monoteistično raven. Še zmerom gre za vero, toda ne za dogmatsko klerikalno, marveč za »filozofsko vero« (Jaspers). Za kaj gre, naj ponazorim z odlomkom iz Štirih časov (glej Poletje II, 15 in naprej), v katerem Uršič izhaja iz Hölderlinovega verza »Bog je očiten kot nebo«. Pri tej očitnosti Boga po Uršiču ne gre za kakšno konfesionalno prepričanje, temveč za neposredno, kontemplativno izkušnjo tiste »prve in poslednje tišine, jasnine«. Tu še ni mesta za razpravo o tem, ali obstaja Bog kot oseba, ki ima voljo, moč, pravičnost, usmiljenje itd. Kozmična božja očitnost, o kateri govori Hölderlin in pomeni vsepresežno in vseprisotno jasnino Boga, brez dodatnih miselnih in čustvenih ali religioznih podpor, še ne pomeni, da je Bog oseben ali dober in nasploh popoln v smislu Leibnizeve metafizične teodiceje, še manj, da je Bog nujen kot »narava«, prisoten, kot je učil Spinoza, v vsakem, tudi svojem najmanjšem »modusu«. In celo če se strinjamo z mislijo o božji dobroti (in si jo želimo), ta misel ni nujna konsekvenca tiste očitne čiste »jasnine«, v kateri Bog je, jasnine brezmejne Luči, ki je sam(a) Bog. Ob teh spoznanjih ni čudno, da se je Uršič tesno povezal s Plotinom in njegovo metafiziko svetlobe. In se po dogovoru s prevajalko Sonjo Weiss odločil, da pri Slovenski matici izda vse Plotinove spise.”
Dr. Sonja Weiss je prevajalka Plotinovih spisov iz starogrščine
Doslej sta izšli dve knjigi Plotinovih Zbranih spisov, letos jeseni pa bo izšla še tretja, sklepna knjiga. Tako bomo dobili poleg kompletnih prevodov Platona (Mohorjeva družba, Celje 2004, prev. Gorazd Kocijančič), Dionizija Areopagita (Slovenska matica, Ljubljana 2008, prev. G. Kocijančič) in Predsokratikov (Študentska založba, Ljubljana 2012, urednik in deloma prev. G. Kocijančič) tudi kompletni prevod (z več ko 1000 stranmi) Plotina. Spremne študije je ob komentarjih prevajalke dr. Sonje Weiss napisal dr. Marko Uršič.
Najbolj drzno vprašanje Marku Uršiču je bilo: “Kaj pričakujete od smrti ?”
Iz Uršičevega nastopa pravzaprav ni bilo tako razvidno, kakšen je njegov svetovni nazor, razen da dopušča možnost, da bi se na starost nekako bolj emotivno in po evropski in slovenski tradiciji približal krščanstvu (in celo sprejel krščanski pogreb ?), če to dodam kot nadaljevanje vprašanja, kaj pričakuje od smrti. Uršič seveda ni mogel reči, da pričakuje večno življenje, tako v nebesih kot na zemlji, a pustimo se presenetiti.
Mag. Jaka Gerčar
V debati ali pogovoru ob koncu uradne predstavitve se je med drugim zastavilo vprašanje ali že kar tema monizma, kar je dr. Iztok Simoniti nadgradil s političnim monizmom ter sklenil z bojaznijo ali celo strahom, da ideje enotnosti (sveta) ni možno vpeljati v življenje brez nasilja.
Dodajam posnetek celotnega dogajanja, saj je tako najbolj verodostojno.
Posnetek srečanja, ki ga je vpeljala nova tajnica Slovenske matice, univerzitetna diplomirana literarna komparativistka Zarika Snoj Verbovšek.
Marijan Zlobec