Na zadnjem koncertu že 29. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana sta nastopila dva odlična makedonska glasbenika: violinist Bojan Ilkoski in pianist Dino Imeri.
Nastopajoča makedonska glasbenika, vse fotografije Marijan Zlobec
Mladi virtuozi se v zadnjih nastopih širijo na nekdanji skupni državni in kulturno morda bolj povezani prostor, kot je ostal razcepljen po osamosvojitvi in nastanku novih držav. Za ta razhajanja ni razloga, a se zdi, da so z nastopom mlajših in najmlajših generacij nastale tudi jezikovne ovire, saj mladi hrvaško ali srbsko, kaj šele makedonsko, ne znajo več in se sporazumevajo le še v angleščini.
Bojan Ilkoski
Festival Ljubljana je v svojih programih želel ohraniti kulturne vezi v vseh svojih prireditvah z vsemi. V Mladih virtuozih se je to nazadnje pokazalo s koncertoma srbske in albanske glasbenice ter sedaj dveh makedonskih glasbenikov.
Odličen začetek že z Nokturnom Lili Boulanger
Pomemben je tako primerjalni vidik kot seveda ugotavljanje nadarjenosti glasbenikov ne glede na svoje poreklo ter glasbeno ali kulturno vzgojo. Verjetno se bo to sodelovanje sedaj še nekoliko razširilo, če pomislim na prihod mladih ukrajinskih glasbenikov kot beguncev v Slovenijo. Ali jim bo MOL ali Festival Ljubljana pripravil kakšen koncert, pa je stvar odločitve in pripravljenosti, povezane s kvaliteto. Tu so Imago Sloveniae, Junij v Ljubljani, Ljubljana Festival ter drugi festivali in organizatorji po Sloveniji.
Iz makedonske glasbene kulture se iz zadnjega časa spominjamo koncerta odličnega pianista Simona Trpčeskega z njegovimi glasbeniki – gosti na koncertu Makedonissimo, pa klarinetista in skladatelja Gorana Bojčevskega, ki sicer živi v Sloveniji, pa legendarnega kitarista, skladatelja, pevca Vlatka Stefanovskega, pa saksofonista, flavtista in skladatelja Vaska Atanasovskega…
Makedonska glasbenika sta se izvirni in sodobni makedonski glasbeni kulturi poklonila le na koncu svojega nastopa, kar je morda malo, če pomislimo, da je na programih preveč znanih del in premalo poudarka na nacionalni glasbi in identiteti, kar žal v ciklu Mladi virtuozi velja za veliko večino koncertov.
Tu bi smel, čeprav morda zveni nekoliko nevljudno, odpreti vprašanje, do katere starosti lahko nastopajo glasbeniki na Mladih virtuozih. Za domače bi veljalo, da dokler študirajo, za tuje pa se zdi, da je Festival Ljubljana bolj odprtega srca.
Makedonska glasbenika sta takoj pokazala svojo interpretativno in koncertno zrelost, uigranost ali ujemanje, sodelovanje z vsemi izdelanimi niansami, pravi glasbeni dialog in ujemanje, za povrh pa v celoti skrb za lepoto tona, fraz, skratka muziciranja v vseh zahtevanih in zahtevnih odtenkih.
To velja za oba, saj je bilo iz klavirja pod prsti Dina Imerija slišati tiste barve, kot smo jih na tem inštrumentu le med nastopi najboljših.
Zrelost obeh nastopajočih se je pokazala takoj, z uvodnim Nokurnom Lili Boulanger, ki je bila v razpoloženju blizu impresionizmu, verjetno še najbolj Debussyju. Tu se je izkazal violinist s temno barvo in globino. Sledila je skladba Clauda Debussyja La plus que lent, L. 121, v kateri je bil opazen zvočni hedonizem obeh.
Prvi del koncerta je sklenila Ravelova Sonata za violino in klavir št. 2 v G-duru, M. 77 v treh stavkih: I. Allegretto, II. Blues, III. Perpetuum mobile. Že naslovi govorijo o karakterju, ki je zelo diferenciran, kontrasten, veliko je različnih tehničnih pasti, pasaž, ritmov, razpoloženj, pri čemer se morata glasbenika ujeti in spregovoriti kot glasbeno en um.
Ali je bil v nadaljevanju potreben še naprej Ravel ali ne, je odprto vprašanje, sam bi raje videl kakšno spremembo. Poslušali smo še dve Ravelovi kompoziciji: Skladbo v obliki habanere in Tzigane. Tu je izstopal sijajen violinist Bojan Ilkoski, pianist Dino Imeri pa je čakal na svoj vstop, kot da bi se ponižno klanjal in pričakal dovoljenje za tihi vstop po nekakšnem melanholično žalobnem solu violine…
Rože za nastopajoče kot presenečenje; običajno moški dobijo nekaj v steklenici
Zelo zadovoljni smo za konec poslušali dve makedonski kompoziciji: Plesno fantazijo Koče Petrovskega (1926 – 1988) v priredbi Damirja Imerija, zatem pa še Korenine Dijane Imeri Ilkoske (1988), ki je v Makedoniji znana tudi kot odlična dirigentka.
Makedonska glasba živi v svojih razpoloženjih, ritmih, temperamentu, svobodi…in se tega ne boji pokazati, tako sta pravi glasbeni duh in makedonsko identiteto izpričala oba glasbenika z veliko samozavestjo in samoumevnostjo.
Marijan Zlobec