Zadnji koncert iz mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi v Viteški dvorani Križank se bo vpisal v anale po slabi in koncertno nepripravljeni ali nevzgojeni publiki, ki je nastopajoči glasbeni gostji iz Srbije in Albanije nagrajevala z aplavzi že po posameznih stavkih skladb na koncertnem programu, kar je vzbujalo nelagodje tako na odru kot v dvorani med onimi, ki ob ploskanju med samo izvedbo takoj pomislijo, da nekdo še nikoli ni bil na kakem koncertu. To se v Viteški dvorani Križank nikoli ni dogajalo, kaj je vzrok pa ne vem, morda so prišli rojaki, ki sicer na koncerte ne hodijo in so želeli svoji glasbenici podpreti?
Dunja Kalamir v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Mlada srbska violinistka Dunja Kalamir je začela svoj nastop s solistično Partito za violino solo št. 3 v E – duru, BWV 1006 v sedmih stavkih. Žal je publika začela glasno ploskati že po prvem – Preludio, sledil je drugi stavek Loure in še tretji Gavotte en Rondeau, nakar je solistka odšla z odra in nadaljevanja Partite nismo slišali. Nastavek interpretacije je bil dober, začetek odločen in samozavesten ter je nakazoval možno celostno interpretacijo, a se je po kar močnem aplavzu po koncu prvega stavka na začetku drugega stavka violinistka malu pomaknila v zadržanost, rahlo medlost, prikrito zbeganost, morda razočaranost nad “glasbeno Ljubljano”, ki se ni izkazala. V tretjem stavku je violinistka pokazala skladbin karakter, nekaj meditativnih elementov, a bi v nadaljevanju pričakovali spremembo z obema Menuettama. Namesto tega je Dunja Kalamir odšla z odra in pustila odprto vprašanje zakaj. (Po koncertu sem izvedel, da so se tako dogovorili, kar je seveda hudo narobe).
Zbranost je bila načeta že takoj pri Bachu
V nadaljevanju je Dunja Kalamir izbrala Sonato za violino in klavir št. 1 v D-duru, op. 12 Ludwiga van Beethovna. Po celotnem Beethovnu z našo Lano Trotovšek je pojav Beethovnovih sonat na istem odru večji izziv, kot na to lahko pomisli violinistka, ki teh treh nastopov (z vsemi desetimi sonatami) ni slišala. Morda bi bilo bolje, ko bi si izbrala kakšno kasnejšo sonato, bolj znano ali močnejšo od prve. Kalamir je želela biti izrazno močna, a je na posameznih mestih ostajala njena igra nečista in malo ohlapna (I. Allegro con brio), potem je koncentracija popustila (II. Tema con variazioni: Andante con moto), a je v tretjem stavku poskrbela za večjo efektnost, prav tako za samo lepoto tona in je v celotno interpretacijo vnesla več samozavesti s poudarjenim koncem ( III. Rondo: Allegro). Violinistko je spremljala Stela Molnar, samozavestna, dobro pripravljena, v dinamičnem ravnovesju in interpretativno zlito z igro violinistke, korektno in občuteno.
Enaindvajsetletna pianistka Stela Molnar iz Novega Sada
Pri Eugèneu Ysaÿeu in njegovih šestih solo violinskih sonatah, ki so zahtevna solistična preizkušnja ne le violinske bravuroznosti nastopajoče solistke, ampak stilna in izborna opredelitev (tako kot pri Beethovnu), hreza osaebno opredelitev. Ysaÿe, belgijski violinist, dirigent, profesor violine in skladatelj, je bil eden največjih virtuozov svojega časa, ki se je mojstril pri Henryku Wieniawskem in Henriju Vieuxtempsu ter s svojimi nastopi navduševal koncertno občinstvo po Evropi in v ZDA. Vsako solistično sonato za violino je posvetil izbranemu velikemu violinistu, Sonata za violino solo št. 2 v a-molu je posvečena Francozu Jacquesu Thibaudu.
Solo
Uvodni stavek Obsessions (Obsesije) je preludij s citati uvodne glasbene misli Preludija Bachove Partite št. 3 v E-duru (z začetka sinočnjega glasbenega večera) ter sekvence Dies irae; motivi te se pojavijo tudi v počasnem stavku Melancolia (Melanholija) in dramatičnem sklepnem stavku Les furies (Furije). Pred njim je Danse des ombres (Ples senc), sestavljen iz akordične teme sarabande in niza variacij, kot je delo predstavila Helena Filipčič Gardina v koncertnem listu.
Pogled v dvorano, a komu namenjen?
Sedemnajstletna srbska violinistka Dunja Kalamir iz Beograda je imela odličen načrt, kako povezati tri velike skladatelje tudi smiselno celovito, interpretativno zaokroženo in pokazati, do kod je že prišla in bi še v Ljubljani, tako kot marsikje drugje, dobila potrditev svoje kvalitete. Omenjeni aplavzi, ki so jo kaznovali in hkrati glasbeno interpretativno omejevali, so gostjo potisnili v slabši koncertni položaj, kot bi si ga zaslužila. Slutili smo njeno odličnost, ki jo bo v kakšnih srečnejših okoliščinah potrdila.
Roža za violinistko Dunjo Kalamir ob koncu nastopa
V drugem delu koncerta je nastopila albanska violinistka Laura Llozi, z nekoliko več sreče z občinstvom, a šele proti koncu koncerta, ne pa že pri uvodni Brahmsovi Sonati za violino in klavir št. 3 v d-molu, op. 108, ki jo je začela odločno, energično, pa v nadaljevanju nekoliko medlo (I. Allegro). V drugem stavku Adagio je violinistka dala večji poudarek barvi in gostoti tona. V tretjem stavku Un poco presto e con sentimento se je že povsem sprostila in pokazala izvrstno tehniko ter uspešno premagala vse morebitne interpretativne zadrege, tako da je v interpretacijo četrtega stavka Presto agitato vnesla že vso sproščenost, hkrati pa strastnost nastopanja, povezano s kontrasti, ki bolj kažejo Brahmsovo sonatno epskost. Spremljala jo je pianistka Jovanka Višekruna Janković, ki jo kot ljubljansko nastopajočo glasbenico že poznamo.
Dvaindvajsetletna violinistka Laura Llozi
Violinistka Laura Llozi je v nadaljevanju vstopila v morda najbolj drzni interpretativni položaj. Najprej je izbrala skladbo Tzigane, ki jo je Maurice Ravel (1875–1937) napisal ob navdušenem vtisu igranja madžarske violinistke Jelly d’Arányi, ki je na skladateljevo prošnjo menda vso noč izvajala melodije ciganskega duha. Dve leti pozneje je Ravel za violino in klavir ustvaril delo rapsodične narave, popestreno z glasbenimi eksoticizmi; istega leta 1924 je skladbo še orkestriral.
Začne se z dolgim violinskim solom in se nadaljuje v domiselni, zvočno barviti, strastni navezi violine in klavirja v kalejdoskopu čustvenih odsekov, polnih razigranih ritmov in ambicioznih tehničnih izzivov (Iz koncertnega lista). Solistka je bila odlična; pokazala je pravo koncertantno držo in tehnično – izrazno perfektnost. Spremljala jo je Stela Molnar.
Strast in energija
Številne virtuozne kompozicije so nastale z mislijo na določenega interpreta, tako je tudi Camille Saint-Saëns (1835–1921) leta 1863 napisal Introdukcijo in Rondo capriccioso, izvirno za violino in orkester, za slavnega španskega violinskega mojstra Pabla de Sarasateja. Učinkovita skladba se je priljubila in doživela več predelav; zelo znana je različica za violino in klavir v priredbi Georgesa Bizeta, Claude Debussy jo je priredil za klavir štiriročno. Delo, v katerem lahko solist razkošno pokaže svojo bravuroznost in temperament, vodi skozi izrazno raznolike dele in glasbo obarva v čustvene odtenke od skrivnostne otožnosti prek nežne spevnosti do ognjevitosti s španskim prizvokom. Introdukcija je počasen uvod, v katerem zveni melanholična tema, Rondo capriccioso pa je melodično senzualen, ritmično akcentuiran in tehnično akrobatski; sklene se v brzicah energične kode. (Iz koncertnega lista).
Domiseln in efekten program mlade violinistke iz Tirane
Solistka se je tokrat ob klavirski spremljavi Jovanke Višekruna Janković osredotočila na nadaljevanje Ravela s Saint – Saënsom in v nekem smislu variante ali celo stopnjevanje violinskega esprija do končnega vtisa, ki ga je očitno želela zapustiti. In to ji je uspelo; še več je bilo virtuoznosti in tehnične čistosti, kljub zahtevnosti ali težavnosti.
Violinistka Laura Llozi in pianistka Jovanka Višekruna Janković
Končni vtis se je močno popravil, čeprav ostaja velika grenkoba, ker je bila predvsem prizadeta srbska violinistka Dunja Kalamir, Albanka Laura Lllozi, ki študira na Dunaju, pa je bila na tak ambient v nadaljevanju vsaj posredno že “opozorjena”. Zanimivo pa, da dodatkov ni bilo, so pa na teh koncertih vedno.
Laura Llozi in Stela Molnar
Marijan Zlobec