Zadnji koncert v okviru 29. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana v polni Viteški dvorani Križank je bil nekaj posebnega: kombinacija solističnega klavirja v prvem delu in zatem prav tako solističnega nastopa na citrah v drugem. Obakrat sta nastopili mladi glasbenici, in to zelo prepričljivo.
Melika Buza, vse fotografije Marijan Zlobec
Odpiranje vrat v mednarodni glasbeni prostor na Mladih virtuozih ni novost. Omogoča spoznavanje koncertnih sposobnosti drugih, pri nas manj znanih glasbenikov, ki pa vsakokrat znova presenečajo s svojimi sposobnostmi. To se je takoj pokazalo v nastopu mlade, dvaindvajsetletne bosanske pianistke Melike Buza; prvič pri nas.
Melika Buza
Melika Buza trenutno študira v Gradcu, v vrhunskem glasbenem okolju, ki pa ji bo kmalu postal premajhen, saj skokovito napreduje, (če poslušam nekatere starejše posnetke njenih nastopov). Uvodna Chopinova Barkarola v Fis – duru, op. 50 je pokazala smisel za oblikovanje stila in karakterja, tako tipičnega za Chopina. Vedno je odprto vprašanje posebnega sentimenta, ki si ga pianist oziroma interpret lahko privošči. Buza je imela raje več čustev in nasploh miline, pretakanja fines v dinamiki in tempih, ki dajejo karakter skladbi že po naslovu. Pianistka se zelo dobro sliši in zna iz klavirja, ki vendarle ostaja na tem odru ves čas ali vrsto let isti, izvabiti lepoto tona, na koncu že kar dramatičnih razsežnosti.
Melika Buza
Izbor skladbe Goyesca št. 4 španskega skladatelja Enriquea Granadosa se je zdel kot logično nadaljevanje Chopina in pred Ravelom v nadaljevanju, a je iz cikla oziroma suite bil izveden le en del – (Quejas, ó la maja y el ruiseñor — Tožba ali deklica in slavček) in tako ostajal bolj kot stilni prikaz, manj pa kot sklenjena celota, ki bi globlje posegla v podobe grafik in slik slavnega španskega slikarja Francisca Goye.
Melika Buza
Izbor Ravelovih Nočnih prikazni (Gaspard de la Nuit) je že sama po sebi pogumna odločitev, ki kaže na resen koncertni in študijsko analitični pristop. Delo je redkeje na koncertnih odrih; pri nas se spominjamo Iva Pogorelića in njegovih svetovnih uspehov s tem delom. Buzo navdihuje interpretacija mlajšega francoskega pianista in skladatelja Lucasa Debarguea, sicer že s svetovno kariero, kot mi je povedala po koncertu. (Njegov video posnetek je dosegljiv na YouTube). Čeprav je poudarek na literarni osnovi klavirskega triptiha, je poezija v prozi francoskega pesnika, rojenega v Italiji Aloysiusa Bertranda vsekakor manj znana, še posebej pri nas. Sega v obdobje romantike; nastala je leta 1836, izšla posmrtno leta 1842 in jo imajo ali predstavljajo kot enega prvih primerov moderne poezije v prozi. Tako naj bi vplivala na slavnega Charlesa Baudelairea.
Naslovnica prve izdaje knjige Louisa Bertranda
Gaspard de la Nuit — Fantaisies à la manière de Rembrandt et de Callot, kot je celoten naslov pesniške zbirke, omenja dva slavna likovna umetnika: slikarja Rembrandta in grafika Jacquesa Callota (1582 – 1635), ki je v razvoj grafične umetnosti vnesel vrsto novosti in grafiko uveljavil tako na ravni portreta kot krajine in družbene interpretacije ali kronike, seveda v bakrotisku.
Jacques Callot – Les misères de la guerre, št. 11, med 1632 in 1633
Vprašanje je, koliko interpret, pa tudi poslušalec Ravelove tristavčne skladbe v sami kompoziciji prepozna raziskovanje fantazij srednjeveške Evrope. Ravelovo odkritje manj znane zbirke, še posebej rokopisov, med katerimi sta v njegovi kompoziciji uglasbljena drugi in tretji stavek: La Gibet in Scarbo, je že analitičen problem, ki vsekakor kaže na veliko težji problem razumevanja in s tem dajanja poudarkov med samo interpretacijo.
Melika Buza je dojemala Ravelovo glasbeno snov skozi literarno vsebino, kot je večinoma prikazana in pojasnjevana glede na naslove: Ondine, ki je s svojimi arpeggi, glissandi in žuborečimi akordi bližje impresionističnemu slikanju narave kot fantazija o srednjeveškem dogajanju, La Gibet (Vislice), ki v temeljih zamenja podobo in se bolj določno navezuje na kontekst ravno antivojne Callotove grafike, in Scarbo, ki s svojo tehnično zahtevnostjo in virtuoznostjo odpira vprašanje pravega pomena Nočnih prikazni ali pravih figur, tu naj bi šlo za prikaz nemirnega škrata nagajivega duha, če citiram zadnjih nekaj verzov: “Zdelo se je, da se je škrat raztegnil med luno in mano kot zvonik gotske katedrale, na njegovem koničastem klobuku je nihal zlati zvon!”
Etimologija besede Gaspard nakazuje perzijski izvor in naj ne bi šlo za nočne prikazni, ampak za zakladnika noči ali “moža, ki je odgovoren za kraljeve zaklade”: “Gaspard noči” ali zakladnik noči tako ustvarja aluzije na nekoga, ki je odgovoren za vse, kar je dragulj; kot temen, skrivnosten, morda celo mračen.
Šopek za odlično pianistko
Pianistka Buza je pokazala velik pogum, da je sprejela ta izziv kot dokaz svoje sedanje interpretativne moči in razumevanja zelo zapletenih vsebinskih genez, podtonov, pomenov in vsega združenega v nelahko večpomensko celoto. To ji daje smer nadaljnjega razvoja in opredelitev za življenjsko glasbeno in pianistično orientacijo in kariero, ki se bo v nadaljevanju hočeš nočeš, ali kot je povedala pianistka, v prihodnjih letih srečala z največjimi pianističnimi tekmovanji (Chopin, Busoni…).
Melika Buza je za dodatek izbrala Chopina, Etudo št. 12 iz opusa 25. Morda je bil tu Chopin močno dramatičen, kot stoji zapisano v imenu ali naslovu Ocean, a manj stilno takoj prepoznaven in morda manj tehnično čist.
Tajda Krajnc
Nastop citrarke Tajde Krajnc je bil prav tako na visoki koncertni ravni in povezan z mednarodnim koncertnim repertoarjem s predstavitvijo del kar štirih skladateljev.
Tajda Krajnc
Krajnc ima velik smisel in občutek za redek koncertni inštrument in posledično se sooča s skromnejšo vednostjo ali poznavanjem del koncertnega občinstva. To pa ne pomeni, da jih občinstvo ne prepoznava kot vrhunska, stilno opredeljena, avtorska, čeprav predelana ali aranžirana. Uvodna Sonata št. 29 v a-molu L’ infidèle Leopolda Silviusa Weissa (1687 – 1750) je sicer napisana v štirih stavkih, a smo slišali prvi, tretji in četrti. Weiss je bil lutnjar in je skladba v izvirniku napisana za lutnjo kot suita. Trije stavki so bili dovolj, da je Tajda Krajnc pokazala svoje vrhunske koncertne sposobnosti in sijajen dialog, tako rekoč zlitje s svojim inštrumentom, ki ga jemlje kot redko zvočno telo.
Tajda Krajnc
Priredba Bachovega Preludija, Fuge in Allegra, BWV 998 v nadaljevanju se je zdela bolj epska, močneje členjena in izrazno široka. Tudi tu je šlo za delo za lutnjo ali čembalo. Preludij je improvizacijske narave, poln figuric, Fuga je v tridelni obliki da capo, sklepni Allegro je živahen plesni stavek v baročni binarni formi (oznaka iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina).
Koncertna samozavest in odlična pripravljenost Tajde Krajnc se je nadaljevala s sodobnejšim delom Psalterium Helmuta Bornefelda (1906 – 1990) in sklenila z Madžarsko rapsodijo št. 1 Richarda Grünwalda (1877 – 1963), citrarja in citrarskega pedagoga, organizatorja in pisca teoretičnih strokovnih spisov.
Roža za umetnico
Tajda Krajnc je po dolgih aplavzih dodala špansko romanco, ki je znana po svoji melodiji, odprto pa je vprašanje, koliko gre za ljudsko oziroma anonimno, koliko pa za umetno obdelavo, ki je v notah predstavljena kot Burgalesa Aloisa Sagederja in uporabljena v filmu.
Marijan Zlobec