Slovenski oktet in Festival Ljubljana letos obhajata vsak svojo sedemdesetletnico, hkrati pa večdesetletno medsebojno programsko in koncertno povezanost, tako da pravzaprav ni presenečenje, da je prišlo do celoletnega abonmaja kar sedmih programsko različnih koncertov Slovenskega okteta, ki se bodo končali decembra s koncertom božičnih slovenskih in mednarodnih pesmi, vrhunec pa bo morda septembra s koncertom v obnovljenem Poletnem gledališču v Križankah. Sinoči je bil v polni Viteški dvorani Križank prvi koncert. Obiskovalci so bili navdušeni, Slovenski oktet pa se jim je oddolžil s kar petimi dodatki.
Slovenski oktet ostaja sinonim vrhunskega izvajalca slovenskega in mednarodnega zborovskega oziroma pesemskega repertoarja, ki je tako obsežen, da bi potrebovali deset strani samo za naštevanje skladb, ki so jih doslej že izvedli. Slovenski oktet ni profesionalen ansambel, čigar člani bi bili “pri oktetu” v službi, ampak je še vedno, kot je bil tudi doslej, ljubiteljski ali vsaj polprofesionalen, saj so pevci v službah drugje, zato so njihove vaje toliko večji napor in odrekanje vsemu drugemu. Uradno je registriran kot Kulturno društvo Slovenski oktet.
Sinoči smo opazili veliko mladih poslušalcev, precej več kot starejših ali celo starih, ki so lahko spremljali oktetove nastope v preteklosti in v različnih zasedbah. Tako je Jože Vidic v dvorani pozdravil le nekdanjega člana Slovenskega okteta Petra Ambroža, ki je prepeval solo v Pastirčku, ki so ga sinoči zapeli proti koncu koncerta, tokratni solist pa je bil drugi tenorist David Jagodic.
Če bi se vprašal, katera zasedba Slovenskega okteta je bila najboljša, bi bil odgovor, da je bila vsaka v svojem času. Oktet je imel pravzaprav veliko srečo, da je ves čas obstajal in deloval, čeprav je bila bojazen pred kakimi 35 leti, po velikem poslovilnem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko je precej pevcev odšlo, da se Slovenski oktet ne bo ohranil, a so se bojazljivci ušteli. Res pa je, da se je precej pevcev tudi kasneje zamenjalo, nekateri pa so žal umrli.
Zadnji umetniški vodja in hkrati pevec v Slovenskem oktetu Jože Vidic ima doslej edini dvojno funkcijo, saj poprejšnji umetniški vodje (Cuderman, Nanut, Božič, Bole…) sami niso peli. V tem smislu prihajajo umetniške pobude od znotraj in so najbolj povezane s petjem samim, morda pa tudi z repertoarjem, saj je očitno, da mora hkrati s petjem ves čas potekati še glasbeno pesemsko raziskovanje ter spodbujanje nastajanja novih skladb, kot je sinoči Vidic omenil Jakoba Ježa, pravkar preminulega slovenskega skladatelja, ki se ga bo Slovenski oktet spomnil z izvedbo nekaterih njegovih skladb na kasnejših koncertih.
Jože Vidic je uvodoma omenil in razložil naslov prvega koncerta kot Po aleji skladateljev, pri čemer ne gre le za portrete in poprsja na Vegovi ulici, ampak tudi za reliefne upodobitve glasbenikov na stavbi Glasbene matice. Ni pa odprl vprašanja, ali se ne bi dalo aleji dodati še kakšen portret (npr. Uroša Kreka, Marijana Lipovška, Pavla Šivica, če omenim vsaj te izrazito tudi zborovske skladatelje). Morda je sedaj čas za tako pobudo, ki bi jo podprl MOL. Ves čas samostojne slovenske države namreč opažam, da se Slovenci bojimo lastne veličine in seveda najboljših slovenskih ljudi. Krivi so izključno slovenski politiki, ki so seveda prepričani, da so oni veliki, ne pa umetniki, znanstveniki…
Slovenski oktet je izvedel nekatere manj znane skladbe, med katerimi je bila posebna verzija molitvenega besedila Oče naš Primoža Trubarja iz Katekizma iz leta 1550 Mateja Hubada. (Mimogrede rečeno; Trubarjev spomenik bi morali preseliti na kakšen bistveno bolj opazen mestni trg, kot pa je danes skrit pod neko drevo nasproti Moderne galerije). Hubad se je zavedal pomena slovenske reformacije; negova pesem je nekako med molitvijo in zborom, z ohranitvijo Trubarjevega arhaičnega besedila.
Iz Gallusove ogromne zapuščine, ki kljub napovedi in načrtom že pred več kot tridesetimi leti, še do danes ni v celoti interpretirana ter posneta, (čeprav imamo vse note), so izbrali najslavnejši motet Ecce quomodo moritur iustus (Glej, kako umira pravični). Tu se je pokazalo, da je imel oktet nekako suha grla; premalo je bilo sočnosti in glasovne temine, skratka vokalnega izraznega naboja, kar se je v nadaljevanju pokazalo še v slavnem Mokranjćevem Njest svjat (Nihče ni svet) kot drugi stavek iz rekviema Opelo. Tu se zastavlja vprašanje zvena drugih basov, ki vstopata z nižinami, ki jih sinoči nismo slišali v zadostni prepoznavnosti. Od tu se potem pne karakter, ki je bistveno močnejši, na sredini vokalno širši in proti koncu dobesedno vzhičen, da se potem izteče v izpovedno ponižnost in pomiritev.
V nadaljevanju koncerta se je Slovenski oktet vedno bolj odprl, glasovno bolj zažarel, pokazal še več samozavesti in izrazne, pa tudi psihološke moči, kar smo opazili že v sicer manj znani skladbi Ko v jasnem pasu primiglja Gregorja Riharja in seveda večnem glasovnem testu nastopajočih, kot ga predstavlja Večerni ave Antona Foersterja, pri katerem pa je spet odvisno od oktetove odločitve, do kod bodo v dinamiki šli; ali do konca ali malo manj, kot je bil občutek na sinočnji izvedbi. Malo mi je manjkal ravno “ave”, tako po vokalni širini kot globini.
Sledile so zborovske skladbe Pod oknom Antona Hajdriha, Prelja Vatroslava Lisinskega, (ki zazveni bolj slovensko kot hrvaško), Rastanek Hrabroslava Volariča in Pogled v nedolžno oko Hugolina Sattnerja, ki je precej boljši skladatelj, kot je sicer bolj poredko izvajan (razen v cerkvah s svojimi liturgičnimi skladbami).
Slovenski oktet se je zatem spomnil še Emila Adamiča kot prireditelja ljudske Vse rožice rumene iz Kokošarjeve zbirje, da bi koncert zaokrožil z bolj znanimi in pogosteje izvajanimi skladbami, kot so Po jezeru Miroslava Vilharja in Valensa Voduška, Lipa Davorina Jenka, Pastirček Frana Gerbiča, Mlatiči Kamila Maška in seveda Domovini Benjamina Ipavca (s kar štirimi oktetovimi solisti).
V drugi polovici, še posebej pa v omenjenih skladbah se je Slovenski oktet povsem vokalno in interpretativno razživel, k čemur so veliko prispevali poslušalci, ki so vsako pesem nagradili z dolgimi aplavzi, tako da na koncu omenjenih petih dodatkov brez navdušenja v dvorani ne bi bilo.
Marijan Zlobec