Po aleji skladateljev je naslov prvega ali otvoritvenega koncerta Slovenskega okteta v Križevniški cerkvi 9. marca ob 19.30. Slovenski oktet je ob svoji sedemdesetletnici pripravil abonma sedmih koncertov, kot vokalni ansambel pa je gost Festivala Ljubljana, ki letos prav tako obhaja sedemdeseto obletnico neprekinjenega umetniškega, kulturnega, mednarodnega festivalskega in organizacijskega delovanja.
Aleja slovenski skladateljev na Vegovi, foto kraji.eu
Začetki Slovenskega okteta segajo v leto 1951, ko je prvič zapel v Slovenski filharmoniji, vse od tedaj pa velja za najbolj reprezentativen slovenski moški vokalni komorni ansambel. V sedmih desetletjih delovanja se je predstavil na domala vseh pomembnejših domačih in mednarodnih koncertnih odrih in večkrat nastopil na Festivalu Ljubljana. Njegovo osnovno poslanstvo je ohranjanje in plemenitenje slovenske vokalne glasbe. Repertoar okteta je izjemno širok in raznovrsten, saj ga oblikujejo skladbe od renesanse do ljudskih pesmi vseh narodov, od klasicizma in romantike do skladb sodobnikov, mnogo jih je bilo napisanih ali prirejenih prav zanj. Posebno skrb namenja slovenski pesmi, tako ljudski kot umetni, ki jo vedno znova s posebnim žarom predstavlja na domačih koncertnih odrih, z veseljem pa jo ponese med rojake in ljubitelje petja po svetu. Program združuje nabor sakralnih in domoljubnih pesmi skladateljev, ki so slovenski in jugoslovanski kulturni krajini vtisnili globok pečat, njihovi obrazi na doprsnih kipih pa danes krasijo tudi Plečnikovo Alejo slovenskih skladateljev na Vegovi ulici v Ljubljani. Lahkotni, emotivni in ljudskemu duhu bližnji značaj pesmi na sporedu je še danes priljubljen, narodna zavest pa je v preteklosti zaradi številnih besedil in lahkotnih melodij postajala čedalje krepkejša.
Emil Adamič, foto kraji.eu
Alejo slovenskih skladateljev na Vegovi ulici v Ljubljani je leta 1932 uredil Jože Plečnik, največji slovenski arhitekt svetovne prepoznavnosti. Slavnostno odprtje aleje z osmimi spomeniki je potekalo ob zaključku Prvega slovenskega glasbenega festivala. Poleg kipa ravnatelja Matičinega konservatorija Mateja Hubada in prvega ravnatelja Matičine glasbene šole Frana Gerbiča so bili na njej še spomeniki Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacobusa Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca in Hugolina Sattnerja, ki jih je izdelal Lojze Dolinar. Pet let kasneje so dodali kip skladatelja in pedagoga Antona Foersterja, leta 1938 pa posthumno spomenik skladatelja Emila Adamiča. Vsi ti skladatelji so slovenski in jugoslovanski kulturni krajini vtisnili globok pečat, lahkotni, emotivni in ljudskemu duhu bližnji značaj njihovih pesmi pa je še danes priljubljen. Narodna zavest Slovencev se je v preteklosti zaradi njihovih številnih besedil in lahkotnih melodij vse bolj krepila.
S koncertom želijo počastiti sedem desetletij glasbenega poustvarjanja preteklih generacij.
Slovenski oktet, foto Festival Ljubljana
Slovenski oktet:
Jože Vidic, umetniški vodja
Andrej Oder, Rok Ferenčak, prvi tenor
David Jagodic, Janez Triler, drugi tenor
Jože Vidic, Darko Vidic, bariton
Janko Volčanšek, Matej Voje, bas
Anton Foerster
Program:
Primož Trubar, Matej Hubad: Oča naš
Jacobus Handl Gallus: Ecce quomodo moritur iustus
Stevan Mokranjac: Njest svjat
Gregor Rihar, Andrej Praprotnik: Ko v jasnem pasu primiglja
Anton Foerster: Večerni ave
Anton Hajdrih, France Prešeren: Pod oknom
Vatroslav Lisinski, Ivan Kukuljević: Prelja
Hrabroslav Volarič, Fran Levstik: Razstanek
Hugolin Sattner
Hugolin Sattner, Simon Gregorčič: Pogled v nedolžno oko
Emil Adamič, ljudska iz Kokošarjeve zbirke: Vse rožice rumene
Miroslav Vilhar, Valens Vodušek, Miroslav Vilhar: Po jezeru
Davorin Jenko, Miroslav Vilhar: Lipa
Fran Gerbič, Fran Gerbič: Pastirček
Kamilo Mašek, Blaž Potočnik: Mlatiči
Benjamin Ipavec, Jakob Razlag: Domovini
Marijan Zlobec