V Atriju ZRC bodo v torek, prvega marca, ob 18. uri odprli razstavo fotografij etnologa, znanstvenega svetnika, dr. Naška Križnarja. Svoji razstavi je dal preprost naslov Fotografije 2020/2022. Na ogled bo do 21. marca. Križnar je sam napisal in popisal svoje ustvarjanje in razpoloženje v času pandemije, spremno besedo v zloženki pa je napisala še prof. Nadja Gnamuš.
Dr. Naško Križnar, foto osebni arhiv
“Karantene v obdobju pandemije so vsem nam zožile svet na prostor okoli doma in kasneje do občinske meje. To me je spodbudilo k intenziviranju pogleda na poetske strukture, na katere dotlej nisem bil pozoren. Ko sem s fotografskim aparatom pohajkoval kot »flaneur« po gozdovih, travnikih in poljih, sem se spraševal kako v okvir slike uloviti poglede na motive, ki so se mi ponujali, da bo za gledalca ohranjen
vizualni impulz, ki je vzbudil mojo pozornost.
Po nekaj foto seansah sem analiziral svoje postopke in ugotovil sledeče: Prostor v katerega vstopim je kaos v razponu 360 stopinj, ki ga ni mogoče zajeti z eno samo fotografijo. Vsak prostor ima svoje arhetipske vzorce in izraze. Ko jih uvidim, je treba le nekaj potrpljenja, veščine in sreče, da jih s pomočjo kamere prenesem v okvir fotografije. Fotografiranje je način urejanja kaosa v prostoru. Fiziki bi rekli:
vračanje k stanju nizke stopnje entropije.
Pohajkujem in uživam brez maske v gibanju na svežem zraku. Ne iščem nič vnaprej določenega, a sem pozoren, čuječ. Izmenjujejo se svetlobe, vremena, letni časi. Planjava je enkrat živo zelena, drugikrat sivorjava, nato bela. Gozd je poleti temen, pozimi svetel. V sivem snežnem metežu je ozračje na sliki modro. Sledovi v snegu vodijo k horizontu griča. Pomladanske trave omehčajo robove pobočij, grajeno okolje izziva s svojo profanostjo. V kompresiji teleobjektiva se plasti pokrajine spremenijo v magični virtualni prostor. Tam so barvne gmote, tam črte v pokrajini ter vzorci in znaki s slutnjo simbolnih razsežnosti. Nemo kličejo in vabijo.
Moja fotografija je konstelacija raznolikih pogledov na vizualne fragmente okolja, ki so v času pandemije na kontemplativni način klicali k (samo)upodobitvi. Fotografije so nastajale v trenutkih čuječnosti v mnogokrat čudežni komunikaciji s površinami pojavov. Fotograf in kamera sta zgolj posredovalca duha
prostora v katerega sta vstopila. Prepuščam se imanenci pojavov, ne da bi jih uporabljal kot gradnike vnaprej določene fotografske naracije ali ideje. Avtorska vloga pri tem je morda le napor za preseganje očitnega, o čemer pa lahko sodi šele tisti, ki gleda fotografijo.
Ljudje smo pandemijo sprva razumeli kot vdor nečesa tujega iz drugih, nam sovražnih, delov biosfere. Ko pa stopimo v pomenljivejši stik z naravo, se zavemo, da smo ljudje eno s planetom in vsemi njegovimi življenjskimi oblikami. Takrat začnemo drugače gledati na svet in tudi na pandemijo. Kot v spodbudo temu, so se mi na poteh po gozdovih, poljih in travnikih razodevali motivi za fotografije polni čudne
lepote. Spomnili so me na misel renesančnih modrecev, da je lepota odsev dobrega. In še dalje so modrovali, da je ljubezen vez, ki preko lepote vodi k božanskosti. Meni zadošča, da me vodi k enkratnemu in skrivnostnemu v prostoru in času, v katerih se gibljem. Hvala fotografiji za njeno posredniško vlogo.”
Naško Križnar
“Križnarjev fotografski opus ne pripada kaki določljivi fotografski usmeritvi. Odkrivamo lahko podobnosti, sorodno estetiko in teme, na primer s topografsko krajinsko fotografijo (gibanje New Topographics z Robertom Adamsom, Lewisom Baltzom in drugimi) ali s posameznimi fotografi v svetu in doma, ki jih prepoznava kot praočete njegove fotografije. Prav tako pri njem ne moremo govoriti o krajinski fotografiji niti o krajini kot antropološkemu pričevalcu ali ekološko motiviranemu kulturnemu dokumentu. Sistematično fotografsko spremljanje motiva v različnih svetlobnih in atmosferskih situacijah je blizu impresionistični logiki raziskovanja motiva; redukcije, izrezi in izolacije fragmenta iz njegove okolice, transformacija prizora v znakovnost, osredinjenost na barvo, teksturo, površino in kompozicijo, izginotje horizonta in dvig ravnine izražajo estetsko informiranost pri modernističnemu, posebno abstraktnem slikarstvu.
Izbor motiva je stvar intuicije in priklica – stvari so zunaj, čakajo, da se nanje odzovemo in jih interpretiramo. Nasprotno pa je pristop k motivu dosleden in raziskovalen. Pri tem so pomembni tako sprotni odziv na motiv in naključne situacije na eni strani kot njegovo sistematično spremljanje in opazovanje na drugi. Delovni proces in konceptualni okvir, ki zamejuje fotografov fokus, sta pri Križnarju vzajemna in tesno povezana. Njegovo fotografijo konstituira procesualnost, toda ne kot dokumentiranje sledov nastajanja ali različnih stopenj v procesu, temveč je procesualni element tisti, ki vodi do nje – aktivira jo proces hoje, pohajkovanje, ki vključuje meditativni dejavnik sinhronizacije z motivom. Pri tem fotografija ni a priori usmerjena na končni produkt, ampak je zanjo enako pomemben način gledanja, ki se skoznjo manifestira.
Avtor ne zasleduje velikih tem, dramatičnih prizorov in prizorišč, ne ustvarja velikopoteznih komentarjev. Zanima ga prikazovanje sveta, ki preprosto je, brez (povednih) predznakov in vnaprej izgrajenega smisla. Ne ukvarja se s pandemijo, temveč z njo vstopa v prostor opazovanja, kjer k stvarem ne pristopa prek
površin in »objektivnega« videza, ampak ga zanima njihova reartikulacija – ne tisto, kar je določeno in direktno vidno, temveč iznajdba novega pomena v stvareh. Pravi, da »predmetni svet lahko slikovno zabeležimo, a njegova podoba zlepa ne odstre pogleda v nesnovne tokove življenja, v svet, ki izvira iz prostorov duha. Zato je treba odkrivati načine, kako ta svet upodabljati…«. (Glej: Naško Križnar in drugi avtorji, Podobe iz mehurčka, Glasnik SED, št. 2, 2020, str. 84-93.)
Njegova fotografska estetika ni antropocentrična, pač pa zavzema določeno zunanjost, odmaknjeno od emocionalnih in narativnih predznakov, s katero vstopa v latentne strukturne značilnosti stvari in ureja njihovo kaotično vizualnost. Ta zor na stvari je usmerjen na posebno prezenco prostora, v katerem sobivamo, in je blizu reističnemu pogledu (odmev kolektiva OHO), ki priznava avtonomijo objektom in njihov obstoj zunaj človeškega uma.
Križnarjevo fotografijo ustrezno locira sledeči Robbe-Grilletov opis: »Vsakokrat, ko se pogled ustavi na določenem detajlu in ga izolira, iztrga in ne uspe več vrniti na njegovo mesto ali ko gledajoči zavzeto razmišlja o njem, se vse začne poglabljati«. (Glej: Alain Robbe-Grillet, »Narava, humanizem, tragedija«, Problemi, št. 53, 1967, str. 701–702.)”
Nadja Gnamuš
Dr. Naško Križnar je bil rojen leta 1943 v Ljubljani. Etnologijo in arheologijo je končal na Filozofski fakulteti UL leta 1970. Leta 1963 se je pridružil skupini OHO, ki so jo sestavljali še Marko Pogačnik, Marijan Ciglič, Iztok Geister, Franci Zagoričnik, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, Aleš Kermavner idr. S skupino je sodeloval do 1971 kot filmski snemalec, režiser, pisec in izvajalec songov, sodelavec publikacije OHO, ustvarjalec topografske poezije, soustvarjalec happeningov in projektov.
Od leta 1972 do 1983 je delal kot kustos etnolog v Goriškem muzeju v Novi Gorici. Od leta 1983 je zaposlen pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, sprva kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, od leta 1999 je sodelavec raziskovalnega programa Etnološko raziskovanje kulture v Sloveniji in zamejstvu ter vodja sekcije Avdiovizualni laboratorij ISN.
V obdobju od 1985 do 1990 je bil glavni in odgovorni urednik Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Doktorat UL l. 1996. Kot gostujoči docent je predaval Vizualno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, zdaj predava Vizualne raziskave na FHŠ UP v Kopru in Vizualno antropologijo v okviru Medfakultetnega podiplomskega magistrskega študija na FDV. Vsako leto vodi Poletno šolo vizualnega v Novi Gorici.
Je član mednarodne Komisije za vizualno antropologijo pri IUAES (International union of anthropological and ethnological sciences).
Prejel je nagrado za najboljši kratki film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu 2001, leta 2002 v Kielu na mednarodnem festivalu CineArchea, nagrado za najboljši arheološki kratki film Piščalka o znameniti arheološki najdbi iz Divjih bab, Murkovo nagrado leta 2005.
Izbor publikacij:
1982 Slovenski etnološki film – Filmografija 1905-1980. Ljubljana.
1996 Vizualne raziskave v etnologiji. Ljubljana.
1997 Etnološki film med tradicijo in vizijo (Ur.). Ljubljana.
1999 Vizualna kultura (Ur.). Ljubljana.
2002 Vizualni rokopisi. Tradit. – Inšt. slov. narodop. Ljublj., 2002, 31, 1, str. 159-190.
2003 Filmska dejavnost dveh duhovnikov. Tradit. – Inšt. slov. narodop. Ljublj. 32, 2, str. 227-256, ilustr.
2003 Po sledovih Murkovih fotografij. V: Murkova epocha slovanské filologie. Praha: Slovanský ústav: Euroslavica, str. 101-114.
2005 Vizualna kultura v vizualni antropologiji. Teorija in praksa, 2-3, str. 332-344.
2007 Portfolio of ethnographic film, visual anthropology and visual research in Slovenia. Vis. anthropol. rev., spring 2007, vol. 23, no. 1. Los Angeles, 2007, str. 100-103.
2007 Meeting visual anthropology in transit countries : Slovenian case. V: ENGELBRECHT, Beate (ur.). Memories of the origins of ethnographic film, (Menschen – Wissen – Medien, Bd. 1). Frankfurt am Main [etc.]: Peter Lang, 2007, str. 397-403.
2009 Primorska v zgodnji kinematografiji po drugi svetovni vojni. Arhivi, 2009, letn. 32, št. 1, str. 53-63.
2009 Ljubljana je filmana. V: Etnologija in regije. Ljubljana. Prestolnica v medkulturnem dialogu in filmskih podobah. (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva) Slovensko etnološko društvo, Ljubljana. Str. 125-133.
2010 Živa kulturna dediščina se predstavi. Slovensko etnološko društvo, Ljubljana.
(Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec